Datum objave: 30.11.2017

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) vas vabi na odprtje razstave študentk in študentov Oddelka za slikarstvo ALUO prehod: △, ki bo v torek, 5. decembra 2017, ob 19. uri v Galeriji Equrna (Gregorčičeva 3, Ljubljana).

V letošnjem letu Oddelek za slikarstvo UL ALUO prvič sodeluje z Galerijo Equrna, vodilno ljubljansko galerijo na področju postmodernega slovenskega slikarstva. △ predstavlja tri avtorje (Roka Horvata, Daleo Kovačec, Blažko Križan) in je tudi tretja v nizu razstav, ki se bodo v Equrni zvrstile pod skupnim imenom ALUO prehod.

Razstava bo na ogled do 12. januarja 2017.

Mentorji o avtorjih:

△ Rok HORVAT
»Če velja, da slikarstvo ni medij med mediji, pač pa, da je poleg tega, da se izvršuje na sebi specifičen način, predvsem način mišljenja in delanja, iz katerega izhaja marsikaj, potem to posebej velja za Roka Horvata. Še kot študentu mu to, da odlično obvlada predstavljanje vidnega sveta in upodabljanje, ni zadostovalo. Imel je in ima svojo agendo, svojo pot raziskovanja slikarstva onkraj podobe ali to-kraj podobe, če hočete. Njegove slike so definirane in stokrat premišljene na vseh delih površine, tega omejenega prostora svobode in odločitev. Aktualnost in zgodovina se prepleteta in nastajajo dela z izredno močnim izžarevanjem, posebna in edinstvena, vendar pa tudi znana in povezana z iskanjem bistvenega.« - izr. prof. Bojan Gorenec

△ Dalea KOVAČ̌EC
»Dalea Kovačec je mlada vizualna umetnica, ki v središče svoje prakse postavlja spomin. Umetnica svoje formalno raznoliko in večplastno umetniško ustvarjanje udejanja v hibridni praksi, kjer slikarstvo, risba, knjiga umetnice, video in zvok tvorijo dinamičen dialog. Umetnica nam skozi različna dela znova in znova kaže, kako krhka, gnetljiva, lahko vodljiva, iz ene podobe v drugo spreminjajoča se snov je pravzaprav spomin. Dalea Kovačec se je s lastnimi spomini soočila v seriji slikarskih del ter v knjigi umetnice s skupnim naslovom Prikrojeni spomini (2016). Umetnica črpa iz “dialoga podob” med lastnimi spomini ter podobami iz družinskega albuma, ki je te spomine dopolnjeval ter hkrati omejeval. Ta dialog ji služi kot vsebina za knjigo ter kot slikarski motiv. Tekom umetniškega procesa je umetnica prišla do spoznanja, da so spomini nematerialni konstrukt, ki se udejanja zdaj tako, zdaj drugače. Knjigo umetnice Prikrojeni spomini lahko razumemo kot avtoričino pot skozi lastne spomine ter tudi kot beleženje procesa upodabljanja le teh. Until the end of Memory (2017) je v resnici dialog med zvočnim posnetkom in digitalizirano gibljivo podobo. Delo, ki nas potisne natančno med zvok in podobo, morda lahko razumemo kot poetični hommage Wimu Wendersu in njegovemu distopično vizionarskemu filmu. Ko vstopimo v postavitev Until the end of Memory in nas računalniško generiran glas sprašuje po dogodkih iz naše preteklosti, postanemo zgolj nemočna priča obsesivnemu brisanju najdragocenejših lastnih spominov, ki jih dandanes preko družbenih omrežij delimo s stotisočerimi gledalci, vse do konca spomina. Ali kot pravi umetnica: “Dandanes ne snemamo osebnih dogodkov z namenom, da si jih bomo kasneje ogledali in s tem obujali spomine na dogodke v preteklosti. Ti posnetki so postali naš spomin.« - izr. prof. mag. Žiga Kariž

△ Blažka KRIŽAN
»Likovna dela Blažke Križan se v samem snovanju začnejo dobesedno na začetku. Se pravi pri samem temeljniku, izbiri papirja oziroma njegovih različnih tehničnih specifik, njegove svetlobne odzivnosti, časovne trajnosti in karakterju materialnega čutnega učinkovanja. V njenih delih se linija pojavlja kot zareza in avtorica se pri tem referenčno naslanja na dela Lucia Fontane, na prostorske koncepte, na vključevanje praznine kot dodano prostorsko dimenzijo. Ali kot navaja avtorica, je oskrunjenje (rezanje) slikovne površine lahko konstruktivno dejanje, ki transformira temeljnik v membrano in dovoljuje gledalcu, da preseže izkustvo fizične materije, ko si mentalno rekonstruira dejanje perforacije. V samem postopku je vsaka zareza v papir dokončna odločitev brez možnosti povratka. Nekako tako, kot v belinah Roberta Rymana. Zakaj beline? Ker so na njih napake najbolj vidne. In potem postane zelo pomembna izbira sestave barve, odločitev o njeni viskoznosti, izbira debeline čopiča in podobno, o čemer je Ryman lahko govoril zelo detajlno tudi v večstranskih intervjujih. Podoben ustvarjalen pristop, podkrepljen z izjemno senzibilnostjo, je viden tudi v delih Blažke Križan, ki osupnejo gledalca ne le z izvedbo, temveč tudi in predvsem z igro svetlobe, ki pred našimi očmi predstavlja motiv v večni nesnovni premeni.« - izr. prof. Zmago Lenàrdič