Naslov dela: Varnostni ukrepi zoper storilce spolnih kaznivih dejanj: nizozemski eksperiment
Mentor: doc. dr. Matjaž Ambrož
Jasmina Arnež se je rodila leta 1984 v Ljubljani. Leta 2003 je maturirala na Gimnaziji Bežigrad in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je z odliko diplomirala. Izsledke svoje diplome je imela zaradi njihove aktualnosti priložnost predstaviti na dveh mednarodnih konferencah, objavila pa jih je tudi v obliki znanstvenega prispevka. Po končanem študiju se je zaposlila kot sodniška pripravnica pri Višjem sodišču v Ljubljani, obenem pa se je vpisala na doktorski študij kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Redno objavlja v strokovni in znanstveni periodiki, zlasti v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo in v Pravni praksi.
Predstavitev nagrajenega dela:
Nagrajeno delo »Varnostni ukrepi zoper storilce kaznivih dejanj: Nizozemski eksperiment«, ki ga je diplomantka izdelala pod mentorstvom doc. dr. Matjaža Ambroža, se ukvarja z načini obravnavanja storilcev spolnih kaznivih dejanj, ki so bili v času izvršitve kaznivega dejanja neprištevni ali bistveno zmanjšano prištevni. Kot končni cilj si zastavlja kritično ovrednotenje tretmanskih programov, ki jih je razvila skupina nizozemskih raziskovalcev, in jih pred nekaj leti eksperimentalno izvedla v dveh tamkajšnjih psihiatričnih bolnišnicah.
Ti tretmanski programi, žargonsko imenovani »treningi intimnosti«, so utemeljeni na predpostavki, da je pri nekaterih storilcih spolnih kaznivih dejanj povratništvo mogoče preprečevati s pomočjo razvoja njihove čustvene inteligence in njihovim usposabljanjem za medčloveško bližino. Ker programi vključujejo tudi telesni stik med udeležencem tretmanskega programa in terapevtko, odpirajo vrsto pravnih, etičnih in strokovnih vprašanj. Ta vprašanja diplomantka nadrobno in stvarno obravnava, zlasti skozi pravne omejitve telesnih stikov med terapevtom in klientom, kot tudi omejitve, ki izhajajo iz etičnih kodeksov strokovnih organizacij. Pri tem se ne ustavi pri opisovanju norm, kakršne so, temveč raziskuje tudi razloge za posamezne omejitve.
Avtorica se v sklepnem delu naloge ne opredeli za uvajanje te oblike tretmana v slovensko okolje, kljub temu pa ugotavlja, da razumevanje nizozemskega eksperimenta lahko prispeva k nadaljnjemu razvoju tretmansko usmerjenih metod obravnavanja spolne delinkvence. Te podpira tudi sama, pri čemer pa opozori, da tretmanski programi, četudi niso kaznovalno naravnani, lahko pomenijo intenzivne posege v človekove pravice, zato morajo biti vezani na trdne pravne in etične omejitve.
Pri izdelavi naloge je Jasmina Arnež pokazala mojstrstvo pri soočanju in obvladovanju velike količine podatkov, še posebna odlika dela pa je njegova interdisciplinarnost: diplomantka je pravne vidike suvereno prepletla s penološkimi, pri čemer je pokazala veliko mero splošne razgledanosti in znanstvene natančnosti.