Cesarsko kraljevi licej
Cesarsko-kraljevi licej 1

Na osnovi idej in konceptov nemške in francoske prosvetljenske pedagogike, na osnovi reformnih stremljenj znotraj katoliške cerkve (npr. janzenizem), vzgojno-izobraževalnih konceptov in šolske prakse benediktincev in piaristov, predvsem pa na osnovi utilitarističnih ciljev in ekonomskih interesov absolutistične države, so v Avstriji 18. stoletja izvedli reorganizacijo terciarnega šolstva, ki je kot »terezijansko-jožefinska šolska reforma« prišla v zgodovino izobraževanja. Da bi nivo univerzitetnega študija vendarle nekoliko dvignili so se po bavarskem vzoru v času Jožefa II. odločili za dualni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in za liceje. Popolni univerzitetni študij, ki je bil takrat mogoč samo na Dunaju, Pragi in Freiburgu, naj bi bil pridržan samo »izbranim talentom«. Univerze v Innsbrucku, Gradcu in Olomucu so bile na čast treh pravih univerz spremenjene v liceje. S tem je bila študentom dana večja izbira študijskih možnosti: popolna akademska izobrazba v omenjenih treh univerzitetnih centrih in bolj praktična poklicna licejska izobrazba na licejih v provincah. Dvotirnost fakultetnega študija je predvsem omogočila izbiro nižje in višje uradniške kariere, v času Jožefa II. tako edini cilj visokošolskega pouka.

Tudi Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani se je izoblikoval iz zgodovinskih osnov ljubljanskega jezuitskega šolstva, dobil pa z modelom, ki je bil izoblikovan v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja, svoje temeljne značilnosti. Po svojem izvoru je torej spadal v tisto skupino novo oblikovanih akademskih ustanov, ki so po ukinitvi jezuitskega reda morale v deželnih glavnih mestih prevzeti nalogo znanstveno-izobraževalnih ustanov, ni pa jim bilo dovoljeno podeljevati akademskih nazivov. V nasprotju s popolno univerzo so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, saj so poleg temeljnega filozofskega študija razpolagali le z nekaterimi strokovnimi študiji, predvsem pa so bili močno usmerjeni v prakso. Ljubljanski licej je vso predmarčno dobo vključeval tri (študijske) fakultetne stolice. Filozofski študij je bil v študijskem sistemu neke vrste »splošni humanistični uvod« v nadaljnji študij, kjer so predavali predmete, ki so bili neobhodno potrebni za nadaljnji študij in jih je moral spoznati vsak slušatelj na licejih ali na univerzah ne glede na svojo bodočo študijsko pot in ne glede na bodoči poklic. Ti predmeti: filozofija, matematika, grščina, praktična filozofija in verouk so imeli torej enako vzgojno izobraževalno nalogo in so sestavljali splošnoizobraževalno osnovo nadaljnjih, poklicno že diferenciranih licejskih ali univerzitetnih študij. Mediko-kirurški študij na liceju v Ljubljani obstoji v prvem obdobju predmarčne dobe kot posebna strokovna šola, ki naj bi izobraževala zdravstveno osebje nižje vrste po hitrem študijskem kurzu. Pravi razvoj pa je ta študij dosegel v tridesetih letih. Vsi njegovi profesorji so takrat že posedovali doktorat iz medicine. V vsebinskem pogledu, z delitvijo medicinske stolice v teoretično in praktično, se je takratni učni načrt v Ljubljani približal študijskemu sistemu medicine druge polovice 19. stoletja.

Teološka licejske stolica v Ljubljani je imela v predmarčni dobi enoten študijski program, ki je omogočal tako znanstveno izobraževanje teologov, kakor duhovnikov za praktično dušnopastirsko delo. Gre seveda za znamenito Rautenstrauchovo reformo avstrijskega teološkega študija iz leta 1774, ki je vzgojo dušnih pastirjev postavila za princip celotnega teološkega študija, poseben pomen je namenjala pastoralnim predmetom (pastoralni teologiji in katehetiki). Učni jezik ljubljanske predmarčne teologije je bila seveda vso to dobo latinščina, le pastoralno teologijo so že od začetka 19. stoletja poučevali v slovenščini. Vzporedno s slovenskimi predavanji pastoralke so bogoslovce v Ljubljani obvezno učili tudi slovenščino. Po ustanovitvi stolice za slovanski (slovenski) jezik na filozofskem študiju ljubljanskega liceja v letu 1817 so morali slušatelji drugega letnika ljubljanske teologije obvezno poslušati ta predavanja. Iz poskusa statističnega zajetja študentov ljubljanskega liceja, ki je bil napravljen na osnovi matrike, ne pa na osnovi glavnih katalogov in poročil o stanju, je razvidno, da je do leta 1809 bilo vpisanih 559 slušateljev, v obdobju 1815 – 1848 pa 8519 slušateljev (vključuje tudi gimnazijce). Že površni pogled v gradivo kaže, da so imeli v Ljubljani na splošno vse družbene plasti dostop do licejskih študij. Na obeh učnih ustanovah (gimnaziji in višjih študijih) so prevladovali kmečki sinovi, ki so jim sledili meščanski, plemiški in uradniški.

Po reformi sekundarnega in terciarnega šolstva v Avstriji v letu 1848 je v Ljubljani sledila pospešena ukinitev liceja. Načelo popolne univerze za vsako narodnost monarhije v Ljubljani ni bilo realizirano. Tu je po letu 1849 ostalo od vsega višjega šolstva le bogoslužje kot škofijski učni zavod. Nedvomno je predmarčni licej v Ljubljani močno povečal možnosti za pridobitev osnovne akademske izobrazbe (brez podeljevanja akademskih nazivov) in predstavljal tako kot liceji drugod v Kranjski bližini (v Gradcu, Celovcu in v Gorici) dragoceno odskočno desko – naj bo za poklice, za katere je zadostovala višješolska izobrazba, naj bo za študij naprej - na pravi univerzi. Licej v Ljubljani je brez dvoma vplival na slovensko nacionalno gibanje, čeprav ta njegova vloga še ni poznana, ter gojil za prihodnost stare težnje po ustanovitvi prave univerze v Ljubljani.

univzg7-1Fragment prošnje kranjskih deželnih stanov, ki so jo dne 27. maja 1786 naslovili na cesarja, in kjer prosijo za obnovitev leta 1785 razpuščenih filozofskih študij. Pisec vloge, ki je očitno Anton Tomaž Linhart, je v lepem slogu obrazložil potebo po filozofiji v Ljubljani v duhu prosvetljenske miselnosti. /ARS, Gubernijski arhiv, reg. I /odd. II, fasc. 4/

 

 

 

 

 

 

 

 

univzg7ab

 

 

 

 

 

 

univzg9Odlok o obnovitvi teoloških študij v Ljubljani (po ukinitvi generalnih semenišč) s sedmimi učnimi močmi z dne 10. junija 1791. /ARS, Gubernijski arhiv, reg II / fasc. 80/

 

 

 

 

 

 

 

 

 

univzg10Ljubljansko licejsko poslopje, nekdanji frančiškanski samostan na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bil v letih 1788/90 preurejen v licej. Leta 1901 so poslopje podrli, ker je bilo ob potesu močno prizadeto. Gvaš Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina iz druge polovice 19. stoletja. /NM, grafični kabinet, inv. št. 7317/

 

 

 

univzg11Organi upravljanja (rektor, študijski konses) ljubljanskega liceja, ki jih navaja politični šematizem Kranjske za leto 1796. Državni reformni posegi so po ukinitvi jezuitskega reda v Ljubljani oblikovali semiuniverzitetni (licejski) študij s filozofsko, teološko in mediko-kirurško učno stolico z bolj ali manj omejenimi učnimi vsebinami. /NM, knjižnica, sig. 1855/
 

 

 

 

 

 

 

 

univzg11Izpitno spričevalo Jožefa Šubla iz dogmatične teologije iz leta 1805, ki sta ga podpisala takratni rektor ljubljanskega liceja Jožef Balant in profesor dogmatične teologije Matevž Ravnikar. /NŠAL, Šolstvo, fasc. 57/

 

 

 

 

univzg12Matrika (vpisna knjiga) ljubljanskega liceja nosi naslov Album akademikov ljubljanskega liceja /Album Academicorum Lycei Labacensis/. /NUK, rokopisni oddelek, Ms 654/
 

 

 

 

 

 

 

 

 

univzg12

 

 

 

 

 

univzg14Pogled na glavni katalog slušateljev prvega filozofskega letnika (zimskega in letnega semestra) liceja v Ljubljani iz leta 1806. Dokument vsebuje imena in priimke slušateljev, podatke o socialnem položaju njihovih staršev, stalnem bivališču slušateljev, o štipendijah in plačevanju oziroma neplačevanju šolnine, ocene iz posameznih študijskih predmetov in ocene iz vedenja. /ZAL/LJ., I. državna gimnazija v Ljubljani, klasična gimnazija v Ljubljani, LJU 184/I, 420/I, teh.e.78, arh. e. 10/