Leta 1597, triinštirideset let po ustanovitvi in sedeminpetdeset let potem, ko je papež Pavel III. z bulo Regimini militantis ecclesiae potrdil katoliški red Societas Jesu, Družba Jezusova, Ignacija Lojolskega, so jezuiti prišli tudi v Ljubljano. Skoraj dve stoletji (1597-1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuiti so nastopili v času protireformacije, katoliške prenove in poznega humanizma. Njihovi kolegiji so bili duhovna, kulturna in verska središča takratne Evrope.

Kot šolski red so brez dvoma postavili za svoj čas fascinanten vzgojnoizobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske strukture in vnesel v pedagoške aktivnosti nove akcente. Ratio atque Institutio studiorum Societatis Jesu, jezuitski študijski red iz leta 1599, je v organizacijskem pogledu mojstrsko delo, ki se odlikuje po veliki skladnosti in enotnosti. Naloge in metode vzgojnoizobraževalnega procesa, kakor tudi vprašanja discipline, so bile urejene do najmanjših podrobnosti. Pri svojem šolskem delu so se jezuiti načeloma omejevali na srednje in višje šolstvo (filozofsko in teološko fakulteto), elementarno šolstvo so prepuščali drugim, kajti jezuitski red je bil preveč pomemben, da bi se ukvarjal s poučevanjem branja in pisanja. Glavni cilj vsega jezuitskega gimnazijskega pouka (studia inferiora) je bil - v skladu s splošno prakso 16. - 18. stoletja - pouk latinščine. Njihovi gojenci naj bi obvladali latinščino tako, da bi mogli izražati v njej naučene misli logično pravilno in učinkovito. Ta smoter – perfecta eloquentia - je bil na jezuitskih gimnazijah glavni smoter gimnazijskega pouka, vse drugo mu je bilo podrejeno. Drugih predmetov v svojih šestrazrednih gimnazijah v glavnem niso poučevali. Učni jezik je bila seveda latinščina, uporaba drugih jezikov, tudi nemščine pa prepovedana.

V Ljubljani so z gimnazijskim poukom (prvima dvema razredoma) začeli že v letu svojega prihoda. V okviru kolegija, ki so ga gradili v letih od 1598 do 1616, cerkev Sv. Jakoba pa je bila dograjena leta 1615, pa so poleg gimnazije delovali tudi posamezni višješolski kurzi (studia superiora). Za njihov začetek velja leto 1619 oziroma 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali še pouk moralne teologije (kazuistike), pozneje pa še druge predmete. Od začetka 18. stoletja so bili v Ljubljani trije letniki filozofskega študija, leta 1704 so odprli stolico za logiko in cerkveno pravo, leto kasneje stolico za fiziko in matematiko. Leta 1766 pa so pod vodstvom patra Gabriela Gruberja ustanovili stolico za mehaniko.

Študij teologije  je bil navezan na filozofski kurz. Jezuitski študijski red je za  njegov učni program določal razlago Svetega pisma stare in nove zaveze, sholastično teologijo s podrobno predstavitvijo teoloških naukov Tomaža Akvinskega, cerkveno zgodovino, kanonsko pravo  in moralno teologijo; vključeval pa je tudi pouk hebrejščine. Jezuitom je teološki študij predstavljal težišče njihovega učnega programa; dostop do tega študija je bil mogoč šele po večkratni selekciji kandidatov.

Z organizacijo studia superiora v vrsti kolegijev so jezuiti zlomili stagnacijo na terciarnem področju šolstva in ustvarili mnogo širšo bazo za razvoj študij kot je obstajala doslej. V formalno-pravnem pogledu so jezuiti v Ljubljani ustvarili višje študije, ki so bili v vsebinskem pogledu v precejšni meri identični z vsebino študija na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa se podeljevali akademski nazivi, ki pa predstavljajo edino ostro mejo med semiuniverzitetnimi (višjimi) študiji in pravimi univerzami.

Število jezuitskih sholarjev je v Ljubljani naraščalo do leta 1714, ko jih je bilo 922 (221 študentov). Več srednješolcev je imela Ljubljana šele v drugi polovici 19. stoletja. Izobrazba duhovne in posvetne elite je bila tudi na Slovenskem tja do srede 18. stoletja praktično zaupana enemu redu, jezuitom, kajti redke višje izobraževalne ustanove drugih redov niso predstavljale nikakršne prave nevarnosti jezuitskemu izobraževalnemu monopolu.

Sredi 18. stoletja se interesi države in jezuitov niso več ujemali. Država je začela prevzemati vodstvo šolske politike. Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezuitske šole je prevzela država, profesorji so bili deloma drugi duhovniki, počasi in vedno bolj tudi neduhovniki.

Cesar Jožef II. je visokošolski študij moderniziral in koncentriral  v večjih središčih. Za Ljubljano je bila taka politika za nekaj let usodna: 1783 je bila ukinjena teologija, 1785 še filozofija, ostal ji je še samo malo prej uvedeni medicinsko-kirurški študij. Kranjski deželni stanovi in ljubljanski škof so so trudili za obnovo izgubljenega in pri tem navajali kot razlog tudi jezik, ki ga tu govorijo in ki bi ga morali učitelji, duhovniki in uradniki poznati. Filozofski študij je bil obnovljen 1788, teološki pa 1791.

unvig1Ljubljana okrog leta 1680: detajl s cerkvijo Sv. Jakoba in delom jezuitskega kolegija (J.W. Valvasor, Die Ehre des Herzothums Krain,III, Laybach 1689). Kolegij so jezuiti v Ljubljani začeli graditi leta 1598, zgrajen pa je bil leta 1616. Skupaj s cerkvijo Sv. Jakoba je predstavljal enoten kompleks v dolžini okrog 60 m in širini okrog 47 m. Stavbo svojih nižjih (gimnazijskih) študij /studia inferiora/ pa so jezuiti zgradili zunaj kolegija v letih 1625 do 1658. Kolegij je bil v požaru leta 1774 uničen, ostala sta le cerkev Sv. Jakoba in gimnazijsko poslopje, sedaj imenovano redutna stavba.

 

 

 

 

 

univzg2Uvodni del slavnostne ustanovne listine ljubljanskega jezuitskega kolegija nadvojvode Ferdinanda I. iz 5. decembra 1603. Jezuiti so nastopili v času protireformacije, katoliške prenove in poznega humanizma. Njihovi kolegiji, ki so posedovali veliko moč izžarevanja, so postali duhovna, verska in kulturna središča takratne Evrope. Kot šolski red so očetje Družbe Jezusove postavili za svoj čas fascinanten vzgojno-izobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske strukture in vnesel v pedagoško dejavnost nove poudarke.
/ARS, Zbirka rokopisov, II/ 70r/.

 

 

 

 

 

univzg3Naslovnica Ratia studiorum v antwerpenski izdaji iz leta 1635. /NUK, sig. 24063 – 24065/

 

 

 

 

 

 

 

 

 

univzg4Naslovnica jezuitskih redovnih pravil v antwerpenski izdaji iz leta 1635. /NUK, sig. 24063 – 24065/

 

 

 

 

 

 

 

 

 

univzg3.1Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove omenja v letu 1619 predavatelja kazuistike: prvo višješolsko predavanje v Ljubljani /ARS, Zbirka rokopisov, 180 r/

 

 

 

 

univzg5Pogled na zunanjost  Letopisa ljubljanskega jezuitskega dijaškega / študentskega doma /Historia Seminarii labacensis/. Z internatsko vzgojo so si jezuiti prizadevali čim bolj omejiti nevarnosti, ki so jih v časih »herezije« 16. in 17. stoletja za mlade predstavljali stiki z zunanjim svetom /modus parisiensis/. /NUK, rokopisni oddelek, Ms 156/

 

 

 

 

 

univzg6Pogled v notranjost Letopisa ljubljanskega jezuitskega dijaškega / študentskega doma /Historia Seminarii labacensis/, kjer je leta 1619 prebivalo 39 dijakov in študentov.
 

 

 

univzg7Pogled naslovnice Letopisa ljubljanskega jezuitskega dijaškega / študentskega doma /Historia Seminarii labacensis/, kjer je leta 1619 prebivalo 39 dijakov in študentov.

 

 

 

 

 

univzg8Prepis ustanovne listine ljubljanskih filozofskih študij iz leta 1704. /ARS, Gubernijski arhiv, reg.I/odd. I, fasc.4/