Univerza v Ljubljani je že večkrat opozorila na zaskrbljujoče dejstvo, da odnos države do področja visokega šolstva in znanosti v zadnjih letih ni popolnoma ustrezen. Ustvarjanje novega znanja, je namreč tisto, ki lahko največ prispeva k ne samo gospodarskemu, ampak tudi in predvsem duhovnemu razvoju celotne družbe.

Datum objave: 21.04.2008

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Tako razumljeno znanje je neprecenljive vrednosti, zato sta izobraževalni in znanstveni sistem v tem smislu najpomembnejša sistema v družbi in vplivata na kakovost vsega življenja v njej.

Zaposleni v visokem šolstvu in znanstvenih ustanovah, ki predstavljajo vrhunsko intelektualno plast v vsaki družbi, se svoje skrajno odgovorne in zahtevne družbene vloge dobro zavedajo, zato upravičeno pričakujejo, da njihovo delo ne bo podcenjevano in podcenjeno. Povsem upravičeno tako pričakujejo tudi ustrezne pogoje in ustrezno plačilo za svoje delo. Nov plačni sistem v javnem sektorju se s pogajanji o aneksih h kolektivnim pogodbam za posamezne dejavnosti počasi in z velikimi težavami približuje k svoji uveljavitvi, kar na univerzi pozdravljamo. Odpravil naj bi plačna nesorazmerja v javnem sektorju, nekatera znamenja pa žal vzbujajo bojazen, da utegne pri tem ustvariti nova, med sicer primerljivimi poklici. Tako je na primer po pred parafirani pogodbi za državno upravo (s parafirano žal ne razpolagamo) podsekretar v nazivu podsekretar uvrščen v 41. plačni razred (enako kot docent z doktoratom znanosti in vsemi pogoji za izvolitev v naziv), v nazivu sekretar v 44. plačni razred, sekretar v nazivu višji sekretar pa v 47. plačni razred, čeprav je denimo zahtevana stopnja izobrazbe dve stopnji nižja, kot to velja za primerljiva delovna mesta v visokem šolstvu, za napredovanje pa zadostuje že pozitivna ocena predstojnika.

Posebej bi zato radi opozorili, da je že leta 2001 bilo nedvoumno ugotovljeno, da so plače zaposlenih v izobraževanju zaostajale za plačami v nekaterih drugih sektorjih, in da je v Spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Slovenije iz leta 2001 (1. člen, 2. odstavek) in Aneksu h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Slovenije iz leta 2002 (3. člen) nedvoumno zapisano, da plače zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (kar še posebej velja za plače visokošolskih učiteljev) ne smejo zaostajati za plačami zdravnikov (glej prilogo).

Zato pred zaključnimi pogajanji za sklenitev Aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja (pa tudi Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost) Univerza v Ljubljani pričakuje, da bodo delovna mesta zaposlenih v visokem šolstvu in ostalem izobraževanju ter v znanosti ovrednotena ustrezno njihovi vrhunski zahtevnosti in pomenu, kar velja – če se omejimo le na visoko šolstvo – tako za delovna mesta visokošolskih učiteljev in sodelavcev kot vodstvenih delovnih mest in delovnih mest nepedagoških delavcev, saj je visoko šolstvo celovit sistem. Predvsem pa, da novi plačni sistem v javnem sektorju ne bo ustvarjal novih plačnih nesorazmerij in na podlagi plač ne bo ustvarjal neupravičenih razlik v družbenem pomenu in vrednosti med primerljivimi poklici.

V tem smislu želimo pogajalskim stranem veliko uspeha pri njihovem nadaljnjem usklajevanju tega za napredek in razvoj naše družbe kot celote zelo pomembnega področja.


Priloga: