Datum objave: 11.01.2011

Kategorija: Aktualno na Univerzi

ZELE8412.jpgOdmevne raziskave o pomenu visokega šolstva za gospodarski in družbeni razvoj, narejene v zadnjih letih na ravni EU in globalno, so jasno pokazale, da je v okviru šolstva za nerazvite države najpomembnejše osnovno šolstvo in s prehajanjem v razvite države vedno bolj srednje šolstvo in visoko šolstvo. Ko pa država doseže visoko stopnjo razvitosti, je za nadaljnji razvoj  najpomembnejše visoko šolstvo. Skoraj neverjetno je, da je bilo razumevanje slovenskih republiških organov glede pomena univerz, fakultet, študija in raziskovanja za družbeni in gospodarski razvoj bistveno boljše v času nekdanje Jugoslavije, pri bistveno manjši razvitosti, kot po osamosvojitvi.

Slovenska država je nasprotno sklepom omenjenih raziskav po osamosvojitvi  sistematično razgrajevala relativno dober sistem visokega šolstva in pri tem neverjetno eksperimentirala. Popolno prednost pri javnem financiranju je dala osnovnemu šolstvu, ki je z vidika neposrednega nagovarjanja volivcev za politike mnogo primernejše. Ob enakem ali celo manjšem financiranju visokega šolstva je poskušala, posebno še v novem tisočletju, doseči čim večjo volilno bazo s pospešenim ustanavljanjem novih univerz, fakultet, visokih in višjih šol ter načelom, da vsak lahko študira karkoli in kolikor časa želi. S takšno logiko seveda ni mogoče ohranjati stika z razvitimi državami in konkurirati izjemnemu napredku vrste držav, ki svoj razvoj temeljijo na znanju (seveda ne osnovnošolskem). Slovenija sedaj te napake iz dneva v dan bolj ostro občuti.
Odnos slovenske države do javnih univerz se odraža v pogojih, v katerih univerze delujejo. Med njimi to še posebej velja za Univerzo v Ljubljani (UL), daleč najstarejšo, največjo in najkakovostnejšo med njimi  ter edino uvrščeno na ugledno mesto na Šanghajski lestvici kakovosti univerz. Poglejmo si sedanje stanje in trende v financiranju teh institucij.

Smiselne mednarodne primerjave slovenskega visokega šolstva so znotraj držav EU oziroma OECD. Te primerjave velikokrat državni organi in uradi popolnoma neustrezno uporabljajo pri argumentiranju, da je financiranje visokega šolstva v Sloveniji povsem primerljivo in zadostno. Običajno se navajajo zadnji razpoložljivi podatki za leto 2007, da je delež 1,2% BDP za terciarno izobraževanje v Sloveniji za okoli 0,1% večji kot je povprečje  EU in za 0,3% BDP manjši kot v državah OECD. Ta primerjava bi bila ustrezna, če bi se pri tem navajala ustrezna povprečja in če bi imela Slovenija podobno razdelitev teh sredstev. Vendar ni tako. Slovenija v resnici zaostaja za povprečjem držav OECD za 0,8% BDP, saj je ustrezno uporabiti tehtano povprečje 2,0% BDP in ne zavajajoče netehtano povprečje 1,5% BDP. Zaostanek v skupnih sredstvih za terciarno izobraževanje v Sloveniji je tako več kot očiten, kar sicer velja tudi za EU kot celoto, ne pa tudi za posamezne države, ki jih jemljemo za vzor (npr. skandinavske).

Dodatni zaostanek izvira iz naslednjih dveh dejstev, ki sta tudi posledici političnih in ne strokovnih prioritet. Prvo dejstvo je, da gre za socialne pomoči študentom iz skupnih sredstev terciarnega izobraževanja v Sloveniji 35% več sredstev od povprečja EU, kar pomeni manj sredstev za izobraževalne institucije. Še bolj zaskrbljujoče pa je drugo dejstvo, da v Sloveniji študira vsakdo, ki to želi, ali pa tudi ne želi. Katerokoli primerjavo naredimo, Slovenija je po deležu študirajočih v posameznih starostnih skupinah povsem na vrhu držav EU in OECD, in sicer 15 do skoraj 100 odstotkov nad povprečjem. Že tako premajhna sredstva se namenijo mnogo večjemu številu študentov, kot v drugih državah.

To se jasno odraža v sredstvih na študenta. V Sloveniji za študenta namenjamo 36% manj evrov in 27% manjši delež BDP na prebivalca, kot v EU.  Povsem drugače je pri financiranju osnovnošolskega izobraževanja, kjer so skupna sredstva več kot primerljiva z EU in OECD in ob primerljivem deležu vpisanih učencev privedejo do tega, da v Sloveniji namenjamo za osnovnošolca 25% več evrov in 42% večji delež BDP na prebivalca, kot v EU.

Trendi nestrokovnega urejanja visokega šolstva so se prelomili nekako po letu 1998, ko smo bili zadnjič po vrsti kazalcev na povprečju primerljivih držav. Posebej pa so se pospešili v obdobju prejšnje vlade 2005-2008. V tem obdobju se je za 12% zmanjšal delež BDP za javno financiranje terciarnega izobraževanja in znotraj tega za študijsko dejavnost za 13%.

Vendar to ni bil edini udarec za javne univerze. Znotraj tega sta potekala še dva procesa, ki sta dodatno rušila njihovo materialno osnovo. Premajhno javno financiranje so javne univerze dopolnjevale s sredstvi pridobljenimi z izrednimi dodiplomskimi in podiplomskimi študiji. Država je v tem obdobju znotraj strategije »konkurenčnosti« na visokošolskem področju podpirala nastajanje številnih novih šol brez ustreznega preverjanja kakovosti in z dodeljevanjem vedno večjega števila vpisnih mest na rednih študijih ne samo na dodiplomski, temveč celo podiplomski ravni. Potencialni izredni študenti, ki niso ustrezali zahtevam za redni študij na javnih univerzah, so se lahko vpisali na te nove šole brez šolnine. Država pa je celo dopustila, da se na redni študij vpišejo tisti, ki so redno zaposleni in jim študij tudi financira. Nove šole so se prilagodile z manj kakovostnim večernim študijem, medtem ko so javne univerze v glavnem vztrajale na celodnevnem rednem študiju. Univerza v Ljubljani je z namenom večanja kakovosti celo zmanjševala vpis na izredni študij. Tako sta predvsem UL in Univerza v Mariboru (UM)  izgubili večino izrednih študentov in pripadajočih prihodkov.
Poleg tega, medtem ko je država na javnih univerzah zmanjševala število razpisnih mest, se je število razpisnih mest na zasebnih šolah tako hitro povečevalo, da so se nanje vpisali tudi študentje, ki se sicer ne bi vpisali na javne univerze.   Število študentov na teh šolah je hitro naraščalo, zato so izjemno hitro naraščala javna sredstva za njihovo financiranje (v obdobju 2004-2010 za 572%, samo v letu 2009 za 119,5%), ki so se prerazdelila iz javnih univerz. Ne samo, da so javne univerze izgubile prihodke od izrednega študija, izgubile so tudi del javnih sredstev, ki so šla novim šolam.

Večina slovenskih javnih univerz in fakultet se zaveda, da je za njihov dolgoročni obstoj nujna primerljiva mednarodna kakovost, ki pa jo je v takšnih razmerah skoraj nemogoče dosegati (npr. nujna uvrstitev med 200 najboljših univerz na Šanghajski lestvici). Od leta 2004 se javne univerze financirajo glede na število študentov, diplomantov in študijsko področje. V teh okvirih se je posamezna univerza poskušala finančno čim bolje prilagajati, saj so jim bila v posameznih letih realno namenjena celo manjša sredstva. Izboljšanje težkega finančnega položaja je bilo mogoče samo na račun drugih javnih univerz z relativno večjim povečanjem števila študentov, diplomantov in ustanavljanjem fakultet z višje financiranimi študijskimi področji. Manjše univerze, ki imajo samo določena študijska področja, lažje rastejo, kot celovita in h kakovosti usmerjena Univerza v Ljubljani. Tako je prišlo tudi v tem sistemu do prerazdelitve sredstev znotraj javnih univerz, od UL in delno UM na Univerzo na Primorskem (UP). Na primer, medtem ko so študijska sredstva za UL v obdobju 2005-2010 narastla za 17%, so za UM narasla za 23% in za UP  84%. Pri tem je UL izgubila največ, več kot štiri, UM pa pol odstotne točke v deležu sredstev za študijsko dejavnost.

Rast študijskih sredstev za UL v šestih letih za 17% sicer na prvi pogled mogoče ne zgleda nizka, vendar je približno enaka inflaciji, tako da so sredstva ostala na enaki realni ravni. Poleg tega se več kot pol rasti nanaša na leto 2009, ko je sedanja vlada kljub ostri krizi uspela za ta namen nameniti UL 9,2% več kot prejšnje leto (vsem visokošolskimi zavodom za 17,7% več). Če tega povečanja ne bi bilo, bi UL imela v letu 2010 realno bistveno nižja sredstva za študijsko dejavnost kot leta 2005.
Dosedanji odnos države do visokega šolstva, z izjemo leta 2009, sistem financiranja, način dodeljevanja razpisnih mest in sistem nadzora kakovosti, so pripeljali do tega, da študira, velikokrat navidezno, mnogo prevelik del mlade populacije, da je kakovost postala popolnoma nepomembna in da se načrtno preusmerjajo premajhna javna sredstva iz najkakovostnejšega v manj ali celo popolnoma nekakovosten del visokega šolstva.  Preusmerjanje sredstev je bilo še nekako vzdržno, ko so sredstva za najkakovostnejše institucije vsaj realno ostajala enaka. Leto 2010 pa je bilo prelomno, saj so se skupna sredstva realno zmanjšala in bi nadaljnja prerazdelitev zahtevala še bistveno večje zmanjšanje predvsem za UL, verjetno  tudi za UM, v letu 2011, ko so skupna sredstva enaka kot v letu 2010. Seveda to nikakor ni več mogoče in bi imelo za Slovenijo izjemno negativne posledice. Medtem, ko se druge države EU, OECD in hitro rastoče azijske države intenzivno ukvarjajo s tem, kako svoje najkakovostnejše visokošolske in raziskovalne institucije narediti najboljše na svetu z dodatnim  financiranjem kakovosti in združevanjem (npr. 1 mia € dodatnih sredstev za združitev najboljših ekonomskih in tehničnih fakultet v eno univerzo na Finskem), bi mi nadaljevali po ravno obratni poti.

Predlog nove uredbe o financiranju visokega šolstva ne spreminja sedanjega stanja, vendar do določene mere v letu 2011 upočasnjuje za Slovenijo katastrofalen trend rušenja tistega dela visokega šolstva, ki je še mednarodno primerljiv in se v nekaterih delih kosa z najboljšimi na svetu. V predlogu uredbe pa kakovost zopet ni na prvem mestu, bistveno jo prehitevata rast in razvoj (programov, fakultet),  obseg financiranja pa ostaja bolj ali manj nespremenjen. Za naslednja leta je tako potrebno že letos na tem področju narediti velike spremembe ali pa se soočiti z izstopom iz kluba razvitih že v bližnji prihodnosti.

prof. dr. Dušan Mramor