Datum objave: 28.08.2018

Kategorija: Aktualno na Univerzi

V reviji Nature Ecology & Evolution so objavili izsledke nove raziskave genoma jamskega medveda, ki je izumrl pred približno 25.000 leti. V mednarodni raziskovalni skupini, ki so jo vodili raziskovalci Univerze v Postdamu (Nemčija), so sodelovali tudi raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Člani mednarodne raziskovalne skupine, v kateri so sodelovali tudi raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (UL BF), so preučevali genom jamskih medvedov, izumrlih bližnjih sorodnikov današnjih rjavih in severnih medvedov. Raziskovalci predvidevajo, da so bili jamski medvedi verjetno videti kot zelo veliki in okorni rjavi medvedi, ki so se prehranjevali pretežno z rastlinsko hrano. Izumrli so pred približno 25.000 leti in pri tem ljudje najverjetneje niso bili popolnoma nedolžni.

Soavtor članka dr. Tomaž Skrbinšek, dr. vet. med., član Skupine za ekologijo živali na Oddelku za biologijo UL BF pojasnjuje: »Izumrtje je za vedno - večina ljudi bi se strinjala s to izjavo in v veliki meri tudi drži. Čeprav se vlaga precej truda v poskuse, da bi s pomočjo biotehnologije izumrle vrste ponovno obudili, to za zdaj še ni obrodilo sadov. V tej novi raziskavi pa smo pokazali, da izumrtje vrste ni nujno vedno popolno.« 

Genomska raziskava štirih jamskih medvedov iz različnih lokacij od Španije do Kavkaza je pokazala, da je vsaj del genoma jamskih medvedov preživel v današnjih rjavih medvedih. Rjavi in jamski medved sta se očitno občasno parila in imela plodne potomce, ki so se vključili v genski sklad rjavega medveda. Tako so se nekateri geni izumrle vrste jamskega medveda dejansko ohranili do današnjega dne.

Pri posameznem rjavem medvedu so raziskovalci našli v povprečju le enega do dva odstotka genoma jamskega medveda, vendar opozarjajo, da se dejanski zapis in kje v genomu se nahaja med osebki in populacijami razlikuje. To pomeni, da se je na ravni celotne vrste v rjavem medvedu dejansko ohranil znaten del evolucijske dediščine izumrle vrste. Rezultati tako kažejo, da lahko nekatere vrste na genetski ravni še več deset tisoč let sodelujejo v evolucijskih procesih, čeprav je njihov zadnji osebek že davno poginil.