Vabljeni k prebiranju in ogledu intervjuja z alumnom UL, inženirjem lesarstva ter poveljnikom civilne zaščite, Srečkom Šestanom.

Datum objave: 19.05.2020

Kategorija: Alumni

Intervju:

Delo, 10. maj 2020:Srečko Šestan: »Vsi, ki smo na funkciji, smo tu zaradi ljudi, ne zaradi sebe«

 

Anja Intihar se je pogovarjala s Srečkom Šestanom, poveljnikom civilne zaščite. Govorila sta o tem, da se je v zadnjih letih zgodilo kar nekaj nesreč, od Kemisa in žleda do koronavirusa, o tem, da nad nami visi nevarnost hudega potresa in zakaj takšne civilne zaščite, kot je pri nas, drugje po svetu ne poznajo. Fotografiral ga je Voranc Vogel.

Na telefonu nima neodgovorjenih klicev. Če se v nekem trenutku ne more javiti, pokliče nazaj. Do novinarjev je spoštljiv. Tako se tudi na povabilo za daljši pogovor odzove pritrdilno. »Kar v mojo pisarno pridite, za trimetrsko mizo bova lahko varno sedela brez maske,« pravi, ko ga pokličem, ali termin za intervju velja. Na Vojkovi 61 me sprejme, kjer je sedež slovenske civilne zaščite. 

Njegov obraz se nam je vtisnil v spomin, ko je Slovenijo okoval hud žled, ob požaru v Kemisu je bil več na televiziji kot doma. Ko je pred ekrane vsak dan stopal v prvih dneh izbruha koronavirusa, se je zazdelo, da je končno vse pod nadzorom in da lahko državljani mirneje zadihamo. Je za to kriva modra uniforma? Zdrava kmečka pamet? Jasni odgovori na postavljena vprašanja? Najbrž vsega po malem. Ne skriva močnega naglasa – Primorec, ki se vsak dan vozi na delo v Ljubljano.

Osmo leto teče, kar je prevzel poveljništvo civilne zaščite. Na ta položaj poveljnika imenuje vlada na predlog ministra za obrambo. Človek si predstavlja, da deluje po načelu NNNP – nič nas ne sme presenetiti. Pa ga lahko na tem položaju res še kaj preseneti? Je epidemija, tiha in silna, vsaj malo zamajala (njegov) sistem? »V službi civilne zaščite sem že 26 let, marsikaj sem dal skozi, tudi kot Bogatajeva desna roka (Miran Bogataj je bil njegov predhodnik na mestu poveljnika, op. a.). Vsega sem bil navajen, ampak žled, migracije in zdaj koronavirus so res velike stvari. V zadnjih nekaj letih se je nakopalo nekaj strašno velikih dogodkov in nesreč. Vendar mislim, da vse skupaj kar v redu peljemo. Že iz preteklosti smo dobro organizirani, kar ni moja zasluga, z zdajšnjo ekipo le še nadaljujemo delo. Vidim, da nam ljudje zaupajo.«

Po nedavni Valiconovi raziskavi kar 67 odstotkov vprašanih najbolj zaupa prav civilni zaščiti. Srečku Šestanu je to na neki način popolnoma logično. Zaveda se, povsem neskromno, kot je tudi prav, da igrajo pozitivno vlogo v tem sistemu in jo bodo še naprej. »Delamo po svojih najboljših močeh. Nekateri nam sicer pripisujejo napake, ki pa niso bile naše. Tu res ne moremo mimo mask. Je pa pošteno od ljudi, da tudi zdravstvu priznajo njegov delež, stroka se res trudi.«

Da smo epidemijo dobro obvladali, je najbrž tudi zasluga simbioze, ki vlada med zdravstveno stroko in predstavniki civilne zaščite. Sistema vsak zase verjetno ne bi bila tako učinkovita, kot sta oba skupaj, ali pač? »Civilna zaščita je nekakšna kapa nad vsem skupaj. Pri klasičnih naravnih nesrečah je to čutiti še bolj, medtem ko je ta virus izjema. S tem se še nikoli nismo srečali. Veliko pristojnosti ima ministrstvo za zdravje, saj vsi ukrepi, prejšnji in sedanji, temeljijo na zakonu o nalezljivih boleznih. Tudi odločitev o karanteni je v rokah zdravstvenega ministra, v tem primeru ne poveljnika civilne zaščite. Kar je prav in logično, oni so stroka. Delati pa moramo z roko v roki, brez tega ne gre niti pri najbolj banalnih stvareh.«

Izraza kriza ne uporablja rad. Preden odgovori na vprašanje, kaj je bilo v njegovih mislih marca, ko je prvič stopil pred kamere ob začetku epidemije in se je zdelo, da bo zdaj z nami vse v redu, prav tako malce pomolči. »Vsi vpleteni smo vedeli, da moramo ravnati tako, da bo zdravstveni sistem preživel, če lahko tako rečem. Da bomo lahko oskrbeli vse, ki to potrebujejo. Hvala bogu nam je uspelo. V zdravstvu je na voljo več kot 400 postelj. In to, da epidemija ni dobila večjih razsežnosti, v katerih bi zdravstveni sistem pokleknil, je eden največjih uspehov našega skupnega dela.«

Za Primorce radi rečemo, da so poosebljena vročekrvnost, medtem ko je on – vsaj videti – vir razuma, umirjenosti. Ali tudi sam sebe dojema tako? »Nobene potrebe nimam, da bi karkoli skrival, lagal, potvarjal. Kar pride iz mene, je resnica.« Beseda mu zastane, pravi, da se spominja nekaterih stvari, a ne želim vrtati vanj. »Zaupam ljudem, s katerimi delam. Seveda obstajajo tudi takšni, ki jim ni mogoče zaupati, pa jih je treba zaobiti, moramo pa biti pozorni na to, kaj počnejo. Različni karakterji smo, vendar moramo pri takšnih dogodkih, kot je epidemija, gledati v isto smer. Za vse nas je bila to čisto nova stvar, za naslednjo bitko bomo že bolje pripravljeni in znali pravilno ravnati že takoj na začetku.« Pravi, da je kljub izkušnjam na začetku pomislil, da pa bo to težka naloga. Velik izziv, še zmeraj je. Se poveljnik civilne zaščite, ki je okrog 50 let tudi prostovoljni gasilec, čeprav trenutno ne operativni, sploh česa boji?

»Upam, da ne jaz ne generacije za mano ne bomo doživeli potresa v centralni Sloveniji. Poglejte Zagreb. Največja grožnja Sloveniji je rušilni potres. Glavno mesto, veliko potresno neodpornih stavb. Ta grožnja visi nad nami in res upam, da je ne bomo dočakali. Se pa kot sistem seveda na to pripravljamo, vedno gledamo črne scenarije.« Še vedno se spomnim, kako sem ga maja pred tremi leti klicala okrog pol osmih zjutraj, nekaj dni prej se je zgodil Kemis. Že po glasu se je slišalo, da je hudo utrujen, a je kljub temu profesionalno odgovoril na vrsto novinarskih vprašanj, najbrž ne prvič ali zadnjič tisti dan.

Si lahko privošči, da kdaj za trenutek izpusti vse iz rok, se preprosto ne oglasi na telefon? »Ne. Še nikoli nisem nikomur prekinil klica ali novinarju rekel žal besede, kaj šele da ne bi odgovarjal na vprašanja. Ljudje smo. Je pa to seveda zelo naporno, skoraj bolj, kot vse drugo, o čemer moram razmišljati pri vodenju, koordinaciji. Pazim, da sem do vseh korekten. Prvi ali drugi dan, ko se je začela ta 'hajka' z virusom, sem si vzel deset minut časa in preštel telefonske klice. Čez dvesto jih je bilo. Tudi če imam neodgovorjen klic, ker govorim s kom drugim, pokličem nazaj. Zmeraj domnevam, da me nekdo nujno potrebuje, in niti pomislim ne, da ne bi vrnil klica.«

Ni mu odveč odgovarjati niti na bolj zoprna vprašanja, napak ne skriva, saj jih samo tako lahko naslednjič popravi. Četudi z ekipo delajo odlično, se da še vedno kaj izboljšati. Je torej malo perfekcionista? »Če bi vprašali mojo ženo, bi gotovo rekla ravno nasprotno (smeh). Odgovoren moram pač biti do sebe in drugih. To je del moje poveljniške funkcije, ki pa je kljub temu povezan tudi z nekaterimi danostmi in značajem. Sam mislim, da tega dela ne more opravljati kar vsak.«

Poudari, da je pomembna humanitarna nota, ki je usidrana v človeku, po njegovih besedah pri njem izvira iz polstoletnega staža prostovoljnega gasilca. V Vrbovem ga menda še zmeraj čaka gasilska uniforma, doda v smehu, da si jo bo ob upokojitvi kupil kar sam. »Ko sem leta 1996 prišel na upravo za zaščito in reševanje, smo se z Bogatajem in takratnim direktorjem Bojanom Ušeničnikom hitro ujeli. Od njiju sem se ogromno naučil. Bogataj je očitno videl, da bi bil morda jaz lahko tisti, ki bi prevzel njegovo mesto. In me je, kot sem slišal kasneje, ko je bil že nekaj časa pokojni, na to tudi dolgo pripravljal. Res. Leta 2010 je bil on še poveljnik, pa sem, kar zadeva medijsko pokrivanje in operativne naloge, vse prevzel jaz, on se ni več izpostavljal. Odločil se je zame in to izpeljal.« Ganjen pove, da ima na svojega predhodnika res lepe spomine.

Malce manj jasen je pri odgovoru na vprašanje, ali tudi sam ravna podobno, ali torej že ima nekoga, ki bi ga lahko zamenjal na položaju? »Ne smem reči, da nimam. A stvari niso tako enobarvne. Ker ni vse odvisno samo od mene. Vlada se mora na koncu strinjati in potrditi kandidata. Je pa seveda dobro, da imaš nekoga zadaj, ki bi sistem peljal naprej tako, da bo vse dobro delovalo. Kar nekaj ljudi imamo, ki gredo v to smer, je pa vmes seveda včasih tudi politika.« Sicer sem se nameravala tej v pogovoru izogniti, a ker jo je na pladnju ponudil sam, me vendarle zanima – koliko politika mora biti na položaju poveljnika civilne zaščite?

»Politik nisem. Leta 1983 sem rekel, da nikoli ne bom šel v politiko. Imel sem ogromno prošenj, pobud za vstop v stranke, kandidaturo za župana, pa se nisem nikoli strankarsko opredelil. Mislim, da je za to funkcijo to dobro. Čeprav me nekateri skušajo metati v kakšno stranko, me to ne prizadene. Jaz lahko strokovno, odkrito vse povem, ni se mi treba zagovarjati pred nobeno stranko. Seveda sem absolutno podrejen vsaki aktualni vladi, a svoja strokovna stališča lahko zagovarjam in do zdaj sem bil zmeraj slišan. Kot poveljnik sem bil imenovan prav pod Janševo vlado, potem so se zamenjale tri ali štiri, ne štejem več, in z vsemi sem dobro sodeloval.«

V nasprotnem primeru bi bilo najbrž težko, obe strani bi imeli še enega sovražnika več. »Vsi smo na funkciji zaradi ljudi. Ne zaradi sebe. Večkrat mi rečejo, zakaj se ne pahnem naprej, pokažem, kaj sem naredil. Saj sem, a ne le jaz, pač pa še stotine, tisoče drugih, ki so zadaj. Za uspešno delovanje moramo biti tolerantni in skromni.«

Civilna zaščita v Sloveniji je zelo ozko opredeljena v primerjavi z drugimi evropskimi državami in je na svetu pravzaprav nekakšen unikum. »V evidenci je 15.000 pripadnikov, večina so dolžnostniki, nekaj nas je zaposlenih, ampak malo. Celo manj kot v nekdanji Jugoslaviji na območju Slovenije. Imamo pa veliko prostovoljnih struktur, naša največja prostovoljna sila so gasilci. Gasilska zveza ima okrog 160.000 članov, operativnih je kakšnih 45.000. Potem so tu še gorski reševalci, jamarji, taborniki, skavti, kinologi. Vsi so del našega sistema, ki je pripravljen v vsakem trenutku. Evropa nam ta sistem zavida. Naš sistem zaščite in reševanja, ki je pomemben del sistema nacionalne varnosti, temelji na prostovoljstvu – si predstavljate, več kot 90 odstotkov sodelujočih je prostovoljcev.«

Razlaga mi, da sistem gasilstva, kot ga poznamo pri nas, izvira še iz časov Avstro-Ogrske. Zanimivo je, da so gasilci danes postali splošna reševalna služba. »Uporabljamo jih povsod. Ob poplavah, potresih, pri tehničnih reševanjih, seveda tudi gašenju, a so požari proti drugim intervencijam že v manjšini. Ob žledu smo uporabili več kot 25.000 prostovoljnih gasilcev, kar pomeni, da smo jih imeli še enkrat toliko 'na zalogi'. To je orjaški sistem za tako majhno državo, ki je organiziran res zgledno.«

Ne strinja se, da bi bila to potuha državi, saj sama precej vlaga v to. »Imamo kar nekaj dobrih programov, če omenim le program Kras, s katerim smo 21 občinam na tem območju sofinancirali nakup gasilskih vozil za požare v narave, zdaj smo zagnali program gasilske lestve. Slovenska posebnost je tudi požarna taksa, ko mora zavarovalnica predpisan del zavarovalne premije oddeliti za varstvo pred požari. Na leto se v proračun steče 10 milijonov evrov, ta denar se nameni za opremo in drugo, kar je določeno v posebni vladni uredbi in zakonu o varstvu pred požarom.«

A znova poudari, da brez ljudi vse to ne bi delovalo. Tudi zato, ker so mnogi izgubili zdravo kmečko pamet in pomoč potrebujejo tudi takrat, ko bi si lahko pomagali sami. Pripoveduje mi o poplavah na Planinskem polju in kako kratek je naš zgodovinski spomin. Takrat se je govorilo, da voda na polju še nikoli ni bila tako visoka, pa se je lotil raziskovanja in na spletu izbrskal nekaj zanimivih dejstev. »Našel sem poročila iz časa cesarice Marije Terezije, ki je na Planinsko polje poslala strokovnjaka hidrologa. Vsak mesec je na Dunaj sporočil podatke o stanju vode. Naslednji dan sem se usedel v avto in šel v Planino preverit višino vode. Laično sem ugotovil, da je še veliko manjkalo do najvišje točke. Na terenu je nato nekdo povedal, da je imela na polju do leta 1976 skoraj vsaka hiša čoln. Le zakaj?« Poudari, da ljudje še vedno prepogosto razmišljamo, kako se nam ne more nič zgoditi. Ranljivi smo na vsakem koraku, narava nam to vsak dan dokazuje.

»Tudi koronavirus nam je že pokazal, da bomo morali začeti ravnati bolj samozaščitno. Čeprav bodo iznašli cepivo, bo to še nekaj časa naša realnost.« Preveč je ljudi, ki nerazumno ravnajo. Na ruralnih območjih je dojemanje stiske in težav še zmeraj drugačno, ljudje stopijo skupaj, pomagajo drug drugemu. Ko se pomakneš v urbano okolje, je tega že manj. A se prepad, ne pozabi dodati, počasi oži.

»Tudi zato, ker smo imeli v zadnjih letih kar nekaj takšnih naravnih nesreč. Spomnim se poplav na Viču. Neka gospa je iz petega nadstropja vpila, da nima kruha. In to po dveh urah, ko je zalilo ulice. Pa so že prej napovedovali poplave. Svetel primer je recimo Kostanjevica na Krki. Tam vsaka tri ali štiri leta poplavi, a so se ljudje s tem naučili živeti. Nobenega dvignjenega glasu ne slišiš, nobenega negodovanja. Ljudje vedo, kje so in kaj lahko pričakujejo. Vsi imajo čolne, življenje teče naprej, oni pa so se prilagodili naravi.«

Tudi sam živi v odmaknjenem delu Slovenije in se na delo vsak dan vozi v prestolnico. Nikoli ga ni premamila selitev, da bi si s tem olajšal življenje, pa čeprav, kot pravi sam, hodi domov le spat in še to za kratek čas. »Imam vrt in njivo, okrog hiše približno dva hektara zemlje. Tudi za kolo si vzamem čas, z ženo hodiva po bližnjih hribih.«

Čisto odklopi sicer nikoli ne in tudi telefon je vseskozi pri roki, celo na dopustu. »Če drugega ne, moram odobriti posredovanje vojaškega helikopterja. Ampak nimam težav s tem, navadil sem se. Družina me podpira, čeprav sva z ženo zdaj doma sama.« Pravi, da ga služba seveda obremenjuje, a ima stvari pri sebi razčiščene. »Vem, kje je meja. Moraš pa, tako kot povsod, tudi tu imeti prioritete. Vsega naenkrat pač ne moreš narediti. Če se znaš dobro odločati, in jaz upam, da se znam, ne trpi nič. Uspeva mi, in dokler mi bo, bom to delal, potem bom pa rekel hvala lepa.«

Letos bo dopolnil 65 let, do upokojitve mu ne manjka prav dosti. Nerad govori o svojih načrtih glede tega. »Počasi se bližam upokojitvi, je pa res, da ne čakam komaj, da bi izpustil vse iz rok. Rad grem v službo in tudi odnosi med nami so dobri, tako da sem zadovoljen. Če pa bi imel težave, bi seveda o vsem skupaj temeljito premislil.«

Foto: Voranc Vogel

 

Video - Carpe diem: Srečko Šestan