Datum objave: 08.07.2020

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Doc. dr. Petra Videmšek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani se že vrsto let ukvarja s področjem vključevanja ranljivih skupin v najrazličnejše procese, od načrtovanja služb zanje do vključevanja v izobraževanje in raziskovanje. V sklopu mednarodnega projekta EUTOPIA deluje na področju vključevanja študentov in zagotavljanja enakih možnosti. Na spletni konferenci Digitalna vključenost, ki je potekala v sklopu prvega tedna EUTOPIA (od 29. junija do 3. julija), je spregovorila o vključevanju ranljivih skupin na digitalnem področju. 

Katere so ključne prednosti projekta EUTOPIA in kakšna je vaša vloga v njem?
Glavni cilj projekta in vizija projekta EUTOPIA je vključujoča, dostopna, odprta in inovativna univerza, ki spodbuja raznolikost in si prizadeva za enakost. Projekt je inovativen predvsem z vidika časovne dimenzije. Je namreč dolgoročen projekt z dolgoročnimi rezultati. S soustvarjanjem in sodelovanjem si prizadeva ustvariti inovativno univerzo, ki se zavzema za opolnomočenje študentov. Prednost projekta EUTOPIA je, da v njem sodelujejo strokovnjaki z različnih področij; družboslovci, naravoslovci, tehniki, humanisti, umetniki. To daje projektu širino in možnost interdisciplinarnega povezovanja in izmenjave znanj, ne le znanj med različnimi partnerskimi organizacijami, temveč tudi med različnimi strokovnjaki. Prednost je tudi prenos znanja in povezovanja z univerzami zahodnega Balkana.

V projektu EUTOPIA se prepleta sedem delovnih sklopov, ki se osredotočajo na različne dimenzije projekta. Moja vloga znotraj projekta je vodenje sklopa, ki se osredotoča na spodbujanje vključevanja in enakopravnost družb. Spoprijemamo se z osrednjim vprašanjem in konceptom vključenosti, ki izhaja iz prizadevanja univerz, da bi vsem zagotovile možnost visoke izobrazbe. To pomeni, da morajo univerze izolirati in postopoma odpraviti svoje notranje ovire, ki onemogočajo vključevanje. Tako EUTOPIA preseže tradicionalno univerzo. V začetni fazi projekta se ukvarjamo predvsem z iskanjem skupne opredelitve ranljivih skupin, posebnost pa je ta, da z nami sodelujejo študentke in študenti z osebnimi izkušnjami ranljivosti. Želimo namreč pridobiti informacije iz prve roke, torej iz osebnih izkušenj ranljivih skupin.

Kako definirate pojem digitalna vključenost in zakaj je pomembna?
Že 25 let se ukvarjam s področjem vključevanja ranljivih skupin v najrazličnejše procese, kot so raziskovanje, izobraževanje, predvsem pa se zavzemam, da predstavniki ranljivih skupin sodelujejo v debatah, ki se nanašajo na reševanje njihove stiske. Digitalna vključenost je prisotna že zelo dolgo, vendar je trenutno aktualna zaradi obstoječe situacije s COVID-19. Koncept uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije je že poznan, a ga zdaj še bolj intenzivno uporabljamo. Digitalna vključenost je potrebna z več vidikov, tako z vidika nadaljevanja našega dela (študijskih procesov) kot tudi za to, ker je to bil v dani situaciji edini način, da smo lahko ohranjali stike. Ta nas povezuje in v dani situacij omogoča nadaljevanje dela na študijskem področju in tudi pri projektu EUTOPIA.

V sklopu projekta pripravljamo delavnice na Balkanu, ki jih ne bo mogoče izvesti na daljavo. Digitalizacija ne more nadomestiti osebnega stika, zato smo morali te delavnice prestaviti. Pri digitalni vključenosti je pomembno nameniti pozornost digitalnemu razkoraku med različnimi generacijami in tudi posamezniki iz ranljivih skupin, saj nimamo vsi enakih možnosti participacije.

Ravno pred karanteno smo imeli začetni sestanek v živo in verjamem, da tudi zaradi osebnega stika na tistem sestanku, zdaj lažje virtualno sodelujemo. Poudarila bi še, da virtualnost ne omogoča vsega. Mnogi študenti so na primer prejemali štipendije, a zaradi nastale situacije niso mogli delati na projektih. Osebni stik ima mnoge prednosti, a je digitalizacija kljub vsemu omogočila nadaljevanje projekta, čeprav v prilagojeni obliki.

Kaj ste se naučili iz razmer, ki so nastale zaradi COVID-19, in kje morda še vidite prostor za izboljšave?
Zdi se mi, da je ta situacija odlična priložnost za učenje, na podlagi izkušenj o tem, kako vključujoča univerza v resnici smo. Vsi smo delovna okolja prenesli v domače okolje, vendar nimamo vsi enakih možnosti. Posamezniki iz ranljivih skupin imajo v taki situaciji še dodatno oteženo delo. Potreben je razmislek o tem, kako organizirati vsebine, dostopne za gluhe, naglušne, slabovidne in druge.

Izboljšava bi bila tudi v tem, da bi Univerza v Ljubljani pripravila usposabljanje za uporabo digitalnih orodij tudi za študentke in študente. Za zaposlene je bilo namreč organizirano predavanje o uporabi Microsoft Teams, spletnem komunikacijskem orodju, študentom pa tega niso ponudili.

Veliko vprašanje je, kako zagotoviti enake možnosti za vse študente. Kako poskrbeti, da imajo vsi študenti enake možnosti pri pisanju izpita. Pred ekranom ni enako kot v predavalnici. V mislih je treba imeti odmore in dolžino predavanj. Predavanja bi bilo treba skrajšati, dodati odmore, da se študenti lahko odpočijejo. Potreben je čas za medsebojno druženje, saj je študij čas za poglobljene diskusije. Poudarek je treba dati tudi motivaciji študentov za samostojno nadaljevanje študija.

Možnosti za izboljšave je ogromno; pomembno je, da slišimo izkušnje z izvajanjem spletnih predavanj tako od študentk in študentov kot tudi od profesorjev in profesoric, predvsem pa se moramo ukvarjati z vprašanjem, kako zagotoviti enake možnosti za vse. 

Kako se digitalna vključenost kaže pri EUTOPII in kako se je moral projekt prilagoditi razmeram?
Vsebine projekta smo morali spreminjati in prilagajati. Nekatere so se lahko preselile na splet, zato lahko s projektom nadaljujemo, druge pa zahtevajo srečanje v živo. Take so denimo delavnice za zahodni Balkan, zato bi se radi izognili spletni izvedbi. 

Se vam zdi, da imajo vse fakultete in akademije enake možnosti za digitalno vključenost?
Vse fakultete in akademije zagotavljajo to možnost, ne moremo pa trditi, da lahko sodelujejo vsi študenti. Pokazalo se je, da je prav dostopnost do informacijsko-komunikacijske tehnologije naredila še večji razkorak med tistimi, ki lahko sodelujejo, in tistimi, ki ne morejo. Nekatere študentke in študenti doma nimajo računalnika, saj te zagotavljajo članice Univerze v svojih knjižnicah ali čitalnicah. V dani situaciji s COVID-19 so bile knjižnice zaprte. Univerza v Ljubljani se je odzvala in skrbela za ranljive skupine študentk in študentov. Na Fakulteti za socialno delo smo poskrbeli, da so imeli študenti možnost opravljanja izpitov prek spleta, z dodatnimi kamerami za tiste, ki so jih potrebovali. Druga stran tega problema je, da so študenti morali prositi za pomoč, kar je velikokrat težko, saj se morajo izpostaviti. Univerza v Ljubljani se je hitro odzvala in študentom zagotovila psihološko pomoč in podporo.

Tudi zaprtje študentskih domov je nekaterim prineslo veliko nevšečnosti, saj je za nekatere to edini dom. V sklopu študija na daljavo se je pokazalo, da so imeli študenti še več dela s pisanjem seminarjev, nekateri so imeli zaradi slabe povezave omejene možnosti za sodelovanje. Predvsem pa še vedno ostaja skrb glede opravljanja izpitov – kako vsem omogočiti udeležbo in kako izvesti izpite.

COVID-19 je odlična izkušnja, saj smo se začeli zavedati, kje sploh smo. Na praktičnem primeru smo se naučili, kje so pomanjkljivosti, in to je odlična priložnost za iskanje rešitev.

Kaj so po vašem mnenju največji izzivi pri digitalni vključenosti?
Če se navežem na študijski proces, bi izpostavila dva nivoja. Prvi je strukturni, torej izzivi, povezani s telekomunikacijskim omrežjem; kako omogočiti dostopnost v smislu prenosa podatkov in zagotavljanja naprav, ki omogočajo participacijo.

Drugi pa je organizacija dela. Kot sem že omenila, treba se je prilagoditi situaciji in pri tem nikogar izključevati. V sklopu študijskih procesov je na eni strani treba zagotoviti podajanje predvidenih vsebin, a je vseeno potreben razmislek o tem, kako to narediti bolj kreativno in na bolj participativen način. Predavanja je treba skrajšati in razdeliti na konstruktivne dele ter jih narediti bolj interaktivna. Vprašanje o opravljanju izpitov je trenutno verjetno najbolj izpostavljeno.

Kaj je bil cilj konference o digitalni vključenosti, ki se je odvijala v okviru prvega tedna EUTOPIA?
Digitalna vključenost je trenutno zelo aktualna tema. Čeprav koncept ni nov, je situacija s COVID-19 sprožila številne razprave o tem, kako zagotoviti digitalno vključenost, katere so njene prednosti in slabosti. Izmenjana so bila strokovna znanja med zvezami evropskih univerz. Konferenca je bila priložnost, da slišimo, kako smo pripravljeni na izzive, ki jih prinaša digitalna vključenost, kaj je treba narediti, da premostimo ovire in si izmenjamo izkušnje.

Konferenca je odlična priložnost za premostitev ovir, ki so se nam postavile na pot. Poleg tega je to priložnost, da iz slišanih dobrih zgodb nastane še več dobrih zgodb. Gre tudi za izmenjavo mnenj in izkušenj, konferenca je namreč odlična priložnost za vzpostavitev dialoga, ta pa je priložnost za spremembe.