Boris je prihajal na delo na fakulteto še pred meseci, vse do trenutka, ko mu močno pešajoče zdravje tega ni več dopuščalo. Nedokončana je ostala njegova knjiga o jamskem živalstvu, opisi novih vrst za znanost in kup člankov o biodiverziteti podzemlja. Z enako brezmejno predanostjo in vztrajnostjo je dve desetletji prej, na pragu svoji sedemdesetih, vadil naporen in nevaren vzpon iz dvestometrskega brezna Kačne jame, z namenom, da se poda v še globlje in bistveno zahtevnejše tisočmetrsko brezno na Velebitu. Kolegi, ki smo ga spremljali, smo bili olajšani, ko je odstopil od načrta. A za Borisa so bile meje, ki jih postavlja telo, tukaj za to, da jih duh preseže. Tudi tokrat, ob koncu njegove življenjske poti, je njegov ustvarjalni in raziskovalni duh presegel omejeno trajanje njegovega biološkega obstoja.

Njegova alma mater, Univerza v Ljubljani, ima vse razloge, da počasti spomin na profesorja Sketa kolikor le lahko. Že z naštevanjem superlativov med njegovimi dosežki bi zapolnil prostor, ki je običajno odmerjen celotnemu življenjepisu. Rektor univerze je bil v simbolno prelomnem času, ko se je ta otresla imena Edvarda Kardelja in postala zopet samo ljubljanska. Vodil je Biotehniško fakulteto, pa več nacionalnih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenj, kakršni sta Jamarska zveza Slovenije in Mednarodno združenje za biologijo podzemlja. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine. Vse države in režimi v in pod katerimi je deloval, so prepoznali pomembnost njegovega doprinosa in ga ustrezno nagradili, na primer s Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke. Jamarska zveza Slovenije mu je podelila Plaketo z zlatim znakom za življenjsko delo, Speleološka zveza Jugoslavije častno članstvo. Objavil je več kot 300 znanstvenih člankov, poglavij v monografijah in drugih znanstvenih besedil, več poljudnoznanstvenih in strokovnih domačih knjig ter učbenikov. V mednarodnem znanstvenem tisku se najde na tisoče citatov njegovih del. Taksonomi po vsem svetu so ovekovečili spomin nanj v kakih 40 znanstvenih imenih, na primer v rodu Sketinella in v vrstnih epitetih, kakršna sta sketii in borisi. Tudi sam je bil dejaven na področju odkrivanja in dokumentiranja biodiverzitete – novih vrst je opisal več kot 100.

Povsem razumljivo je, da je bilo že za časa njegovega življenja objavljenih več njegovih biografij in pregledov njegovega znanstvenega opusa, s poudarki vsakokratnega pisca. Medtem ko priznanja, citati in objave kažejo vsakomur jasno sliko, so bistvo njegovega dela, vizionarnost in še zlasti pomen za prihodnost večini nestrokovnjakov nekoliko manj razumljivi. Opis dosežkov bom zato raje kot z naštevanjem in številkami nadaljeval z globljim pogledom v tisto, kar je imel Boris najraje. To so jamske živali in njihove skrivnosti. Naj bo torej tale zapis razumljen kot pogled učenca, ki je s svojim učiteljem preživel tri desetletja karierne poti, v dobrem in slabem, v blatnem in mokrem, in ki z nekaj distance opazuje, kam bo tok zgodovine ponesel znanstvene teorije in ideje, ki jih je Boris obudil v življenje.

Nekaj slovenskih znanstvenic in znanstvenikov je uspelo v tujini, kjer se enakovredno kosajo z največjimi umi človeštva. Kar nekaj slovenskih raziskovalnih skupin je v manj kot idealnih domačih razmerah doseglo več kot številni bistveno bolje podprti in močnejši timi v tujini. Le peščica pa je postavila Slovenijo v središče globalnega razvoja svoje discipline in pri nas postavila standarde za druge, da se raziskovalci z vsega sveta hodijo učit sem. Borisu je to uspelo v dvojnem pomenu. Prvič, ko je pokazal, da je svetovno središče najbogatejše podzemeljske biodiverzitete na Dinarskem krasu in s tem tudi v Sloveniji. Drugič s pionirskim delom na področjih podzemeljske biogeografije in ekologije, ki je pritegnilo sledilce z vsega sveta. Speleobiologija in Slovenija sta po Borisovi zaslugi dva neločljivo povezana pojma, kar se dandanes ve onkraj Atlantika prav tako kot na drugem koncu Evrazije in v Avstraliji.

Že v času, ko ekonomske in politične razmere niso bile naklonjene odpravam v daljne kraje, je Boris obredel in raziskal podzemeljske jame po kraških območjih vseh celin. Na svoji osebni poti z ladjo Beagle je odkril presenetljiv vzorec porazdelitve jamskih živalskih vrst, v katerem ne prednjači tropski pas kot pri vsej preostali kopenski biodiverziteti, temveč karbonatna gorovja zmernih širin in med njimi prav posebej Dinarsko gorstvo. To mu je dalo prednost domačega terena – Dinaridi skoraj v celoti ležijo v nekdanji Jugoslaviji – ki jo Boris odlično izkoristil. V prelomni objavi o svetovnih vročih točkah podzemeljske biodiverzitete (četrtina vseh je z Dinarskega krasa) iz leta 2000 je skupaj z ameriškim kolegom Davidom Culverjem zakoličil primerjalno metodologijo in standarde, ki so spodbudili raziskovalce v drugih državah, da so začeli poglobljeno raziskovati in objavljati nove in nove jame z izjemnim biološkim bogastvom. S tem je nehote vzpodbudil posnemanja vreden globalni trend, ki traja in traja. Namreč, podzemeljska biodiverziteta ni nič manj ogrožena kot tista na površju, in njeno poznavanje je osnovni predpogoj za njeno ohranitev. Borisov prispevek k zavedanju o pomenu in nujnosti varovanja podzemeljskega živalstva je ogromen, mednarodno in doma. Njegov pogled na varstvo narave je bil docela pragmatičen: kritiziral je hvalisanje in pitanje nacionalnega ponosa, češ, najboljši smo v jamski biodiverziteti. To je breme in odgovornost, je dejal, ne pa lovorike, na katerih bi počivali. Postojnska in Planinska jama skupaj tvorita biološko najbogatejši jamski sistem na svetu, a v njem zganjamo šov z vlakci in cirkus za turiste. Šele, ko bomo imeli to podzemeljsko okolje ustrezno varovano, ko bo Pivka v jamo ponikala brez pen in smradu, ko bomo imeli podzemeljski Narodni park Kraške Ljubljanice, šele takrat bomo smeli biti ponosni z razlogom.

Kakor so drobne jamske živalice glasnik mnogo širšega pomena ohranjene kraške narave, od čiste vode do zdravih gozdnih tal, tako je bilo Borisovo znanstveno zanimanje zanje gnano z željo po odkrivanju splošnih, globljih zakonitosti življenja. Življenje v večni temi kraškega podzemlja se mora prilagajati na ekstremne razmere, ki pa so dokaj enostavne in povsod po svetu zelo podobne. Lahko bi rekli, da je biologom narava sama postregla z mnogokrat ponovljenim, kontroliranim evolucijskim poskusom. Naloga speleobiologov je, da skrbno preučijo rezultate teh poskusov in iz njih izluščijo splošne zakonitosti, ki morajo veljati tudi za druga okolja in organizme. Boris je naslavljal tovrstna vprašanja v pionirskem stilu. Kot začetnik speleobiološkega potapljanja je potrebno a neobstoječo raziskovalno opremo sproti izumljal, kakor na primer znamenito lovno pripravo, ki jo danes pod imenom »Sket bottle pozna vsak jamski biolog-potapljač. Med prvimi je odkrival in preučeval jamsko življenje v z morsko vodo zalitih kraških jamah, kjer se apnenčasti masivi stikajo z morjem. Speleobiološko ledino je oral še marsikje.

Prihodnjim Sketovim biografom se borda zdelo presenetljivo, da so med njegovimi največjimi znanstvenimi spoznanji prav tista, ki jih je sam imel bolj za postranske komentarje, za samoumevnosti, ki jih drugi enostavni niso takoj uvideli. Dolga desetletja je veljalo, da so jamske živali, ki se pod vsakič enakimi pritiski podzemeljskega okolja evolucijsko spremenijo na enak način – izgubijo oči, postanejo belkaste, podaljšajo se jim okončine… – enostaven šolski primer evolucijske konvergence in predvidljivosti evolucije. Podajajoč takšno učbeniško znanje, so ameriški speleobiologi sredi 1980tih let objavili članek s pomenljivim naslovom »Why all cave animals look alike. Boris se je nanj odzval ikonoklastično, s člankom, naslovljenim »Why all cave animals do not look alike. V njem je navrgel več primerov, ko se jamske živali znotraj jam prilagajajo na različne niše in divergirajo, prav tako kot je to običajno na površju. Nič takega, si je verjeto mislil, in ni slutil, da je s tem odprl Pandorino skrinjico, ki bo še četrt stoletja odprta čakala na raziskovalce, da jo razumejo in pograbijo kot vrhunski raziskovali izziv. Danes je to ena osrednjih tem speleobiologije. Z njo se ukvarja več vodilnih laboratorijev, tudi raziskovalna Skupina za speleobiologijo na Biotehniški fakulteti.

Ta skupina, katere ustanovitelj je Boris, je medtem zrasla v vseh pogledih. Kot nekoč Boris, še vedno prestavlja meje in postavlja nove koncepte v biologiji podzemlja. Deluje z metodami, katerih bliskovitemu razvoju Boris ni več mogel slediti. Po Borisovem zgledu prenaša nova znanja in spoznanja v študijske programe. Skorajda bi lahko dejali, da je sklenjen idealni krog, in da je Boris tudi v najožji sredini svojih sodelavcev dosegel največ, kar je v znanstvenem in človeškem smislu mogoče. A del kroga je ostal razklenjen. Znanstvene poti in pogledi nove generacij so se začeli razhajati z Borisovimi. Naj ostane neodgovorjeno, koliko je k temu prispevala druga, manj svetla plat Borisove osebnosti, ki je ne morem tajiti. Ob trenutni priložnosti bodi rečeno le to, da se za veličino plača cena. In za veličino Borisove zapuščine Univerzi, Sloveniji in človeštvu bi bil pripravljen plačati dvojno.

Prof. dr. Peter Trontelj