Datum objave: 13.07.2007

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Avtor, ekonomist, piše o visokošolski resoluciji in  zakonu ter o zgodovinskem kontekstu.  Nekdaj je mislil, da pisanje resolucij ipd. sodi v socializem - v kapitalizmu bo zadoščala zdrava pamet - zdaj ga spominja na pobiranje listja v JLA. Bolonjska se mu zdi podobna reformi, katere žrtev je bil kot bruc pred 47 leti. Lizbonska strategija  ga spominja na samoupravno sporazumevanje iz dogovornega socializma. Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva pa na družbene plane, ki so bili usklajeni, a jih/je nihče ni jemal zares.  Dokler ministrstvo ni predstavilo predloga novega zakona, oz. "papir, ki ga ni". Napisali so ga nekateri zaradi bodoče koristi, iz hudobije  ali  za honorar. Resolucijo naj bi sprejeli pred zakonom, zato oblast hoče  izsiliti sprejetje, opozicija in vsi, ki se jih tiče, pa zavlačujejo z razpravo o tem kaj v njej manjka, česa je preveč...

"Zakon" bi univerzo "spet razbil na članice in iz njih spet napravil nekakšno združenje", minister bi imenoval njegovega direktorja in posegal v imenovanje učiteljev, spet bi ji odvzel premoženje in skrb za investicije, ogrozil bi kosovno financiranje. Cilj je "razbitje in podreditev univerze, predvsem UL". Za vračanje v stare čase so najbolj zagreti nekdanji partijski sekretarji, ki se jim toži po časih s "tretjo košarico" in "kumrovško" univerzo.  Vsak minister mora nekaj reformirati, največkrat ne ve  zakaj in kakšne bodo posledice. J.M., prejšnji rektor UL meni, da "tako boljševistično kot zdajšnji minister po mojem spominu z univerzo še ni ravnal noben minister". Uporablja raznovrstne argumente, rad bi povečal avtonomijo, kvaliteto, sodelovanje z gospodarstvom, skrajšal študij.

Univerza je preživela mnoge države in reforme, zato bo tudi tega ministra in to vlado. Vendar bomo škodo popravljali desetletja. Dve desetletji je trajalo, da je UL iz "združenja tozdov, ki je nastalo v sedemdesetih letih", postala normalna univerza, "bolj ali manj integrirana univerza z decentraliziranim oz. hibridnim upravljanjem". Kritiki, predvsem tisti, ki so na njej tudi odločali velik del svojega življenja, zdaj pa je napoti njihovemu pridobitništvu, pravijo, da je prevelika, staromodna in zanič.  Na samoevalvacije in akreditacije avtor ne da  veliko. Kvalitete univerz ne določajo častni doktorati in spiski učiteljev, ki  na njej nikdar niso/ne bodo predavali. Kaže se v "širini znanja in v zmožnosti kritičnega razmišljanja njenih diplomantov" in njihovi uspešnosti pri študiju v tujini. Meni, da je UL "kar dobra univerza, da pa ji še zmeraj manjka akademska skupnost študentov in učiteljev in da jo hromi zaprtost v nekakšne družinske kroge na članicah". Raziskovanje je jedro njenega obstoja. Je tudi socialna ustanova, ki s statusom omogoča študentom socialno varnost in občasno dninarstvo; govorjenje o skrajševanju študija je zatiskanje oči.

UL ne potrebuje resolucije in novega zakona. Zadošča Magna Charta Universitatum(1988) in Poslanstvo UL (1996), ki govorita o avtonomiji, neločljivosti raziskovanja in poučevanja, o strpnosti in varovanju kulturne dediščine in raznolikosti. Naloga univerze je ustvarjanje "avtonomnega posameznika, ki je zmožen razumeti, razmišljati in stvari povezovati ter dvomiti o vsem, kar se večini zdi samoumevno, in to tudi povedati". Le na tem je mogoče ustvariti "trdno, avtonomno in v svetu priznano univerzo". (B.M.)

Pobiranje listja. Jože Mencinger, Delo, petek, 13. julij 2007