Datum objave: 30.11.2010
Kategorija: Aktualno na Univerzi
1.
Spoštovani zbor;
Naj začnem z zahvalo rektorju, ki me je povabil imeti govor na slavnostni seji senata; tega mu iz lastnih izkušenj z iskanjem govornikov nisem mogel odreči. Gre za čast, ki pa prinaša kar nekaj zadreg. Kaj sodi in kaj ne sodi v slavnostni govor ob takšni priložnosti? Zgodovina univerze in njeni problemi z novim »Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020«,,, znanost nasploh ali »Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije za obdobje 2011-2020«? Ali kaj drugega?
Slavnostni govornik naj bi govoril zanosno. Sicer poznam ljudi, ki znajo zanosno govoriti tudi o stvareh, v katere ne verjamejo ali o katerih nič ne vedo. Pa še. S slavnostnim govorom naj bi se poslušalci strinjali, a če se vsi strinjajo, to lahko pomeni le dvoje; da niso poslušali, ali pa da si veliko govoril in ničesar povedal. Ali pa kar oboje hkrati. Kaj narediti? Preostaja poiskati stare govore, iz katerih veliko prepišeš v novega in se tolažiš, da tako nastaja tudi znanost in da je večina poslušalcev nova, ali pa, da so na prejšnje govore že pozabili.
2.
Slavnostne govore v zadnjem desetletju sem običajno zaključeval s svojo »Ceterrum censeo, Carthaginem esse delendam«, tokrat bom z njo začel. Spet postavljam staro vprašanje. Bo univerza, pa ne le naša, preživela bolonjski proces? Morda. Se bo mogoče vrniti k načelom “Magne Carte Universitatis”, ki so jih septembra 1988 podpisali rektorji evropskih univerz, zbrani na praznovanju devetstoletnice Univerze v Bologni. Enajst let kasneje so ministri iz 29 evropskih držav, spet v Bologni, podpisali Bolonjsko deklaracijo. Je šlo pri Bolonjski deklaraciji le za praktično plat Magne Carte, sta dokumenta sploh povezana, ali pa je drugi razveljavljal prvega? Sam menim, da drži predvsem slednje. Magna Carta poudarja avtonomijo in različnost, neločljivost izobraževanja in raziskovanja, akademsko svobodo in humanistične tradicijo, bolonjska deklaracija pa poenotenje in tržnost izobraževanja brez povezav z raziskovanjem in nacionalno kulturo. V njej se odraža prepričanje, da je vse mogoče rešiti s trgom, da so univerze nekakšne gospodarske družbe, ki bi morale svojo ponudbo neprestano prilagajati povpraševanju in proizvajati nekaj, čemur pravijo »človeški kapital«. Po njej je univerza nekakšna tovarna, v katero študentje prihajajo kot kosi reprodukcijskega materiala, iz nje pa naj bi, ko smo jim dodali “dodano vrednost”, odhajali kosi dokončanih produktov.
Trditi, da bolonjski proces ni prinesel nič dobrega, je narobe, a najbrž se zdaj tudi tiha večina že strinja, da je škoda mnogokrat večja od koristi. Se je v nekakšno birokratsko nočno moro spridila le pri nas? Mislim, da ne. Ali le mi seštevamo in odštevamo nesmiselne merske enote, drobimo predmete in ugotavljamo, kako je z raznovrstnimi ECTS vsotami mogoče ostati pri starem, preiti od starega na novo, ali od študija biologije do doktorata iz prava. Se le mi ukvarjamo s stotinami nesmiselnih postopkov, kot je akreditacija, ki spominja na ISO standarde, ali samo-evalvacija, ki spominja na nekdanjo kitajsko samokritiko? Najbrž ne. Se je študij skrajšal in izboljšal? Nič od tega. A vse to je bilo mogoče pričakovati. Nikoli namreč nismo dobili odgovorov na povsem enostavna vprašanja, kot so: Kje naj bodo temeljni predmeti? Na začetku ali na koncu? Ali naj bo program tistih študentov, ki naj bi študij nadaljevali na drugi stopnji, enak programom tistih, ki naj bi ga končali po prvi? Je temeljni študij posamezne vede na prvi stopnji lahko kar preskočiti in se z nekakšnimi plačljivimi pripravljalnimi tečaji vpisati na drugo in tretjo stopnjo povsem druge vede.
Zdaj ponavljati stara vprašanja, se zdi nesmiselno, kriviti politiko za to, kar imamo, prav tako. Krivi smo sami, oziroma naša poniglavost. V času uveljavljanja reforme sem bil kot rektor na kar nekaj konferencah o bolonjski reformi priča takšne poniglavosti; mnogi rektorji so, ko smo zvečer sedeli ob mizi, ogorčeni postavljali vprašanja, ki sem jih omenil zgoraj, naslednje jutro pa so na govorniškem odru vzneseno ponavljali krilatice s prejšnjih srečanj in nove krilatice, ki so jih izumili organizatorji vsakokratne konference.
Res je tudi, da je bilo moje povpraševanje po “cesarjevem novem oblačilu” povezano z izkušnjami, da je tudi pri bolonjski reformi šlo za stvari, ki so že bile izumljene. Le poimenovanje je bilo drugačno.
Ko sem se pred petdesetimi leti vpisal na Pravno fakulteto, so zaradi “družbenih potreb” (zdaj bi temu rekli “potreb na trgu delovne sile”) uvedli dvostopenjski usmerjeni študij in temu primerno pokvarili program. Po dveh letnikih so “družbene potrebe” izginile, vsi, razen kolega, ki je umrl, smo nadaljevali študij na drugi stopnji. Čez nekaj let so stopenjski študij odpravili, sam pa sem postal pravnik, ki ni nikdar poslušal rimskega prava.
Pred tridesetimi leti smo dobili “Zakon o usmerjenem izobraževanju”, ki naj bi zagotovil “koristnost izobrazbe”, kar bi zdaj poimenovali v “zaposljivost”. Prislovična počasnost univerze je takrat pomagala preprečiti večjo škodo, koncept je vplival le na njeno organiziranost, saj je UL razpadla na nepovezane fakultete in se spremenila v nekakšno sestavljeno organizacijo združenega dela, če uporabim poimenovanje tistega časa. ele 1994 je bila UL vrnjena lastnost pravne osebe.
Novega »Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020« ne poznam, a skrbi me že to, da ga sploh imamo. Reformatorji in strategi vseh vrst so namreč zmeraj znova prepričani, da se svet začne z njimi, da ga je treba spremeniti in da so zato neprestane reforme nujne. Malo manj vedo, kaj naj bi bil njihov cilj, razlike med cilji in rezultati pa jih vedno znova potrjujejo v prepričanju, da je treba reforme poglabljati ali pa začeti nove strategije in nove reforme, ki jih bodo v nasprotno smer poganjali z enako ihto kot so prejšnje. Toliko o prvi možnosti za slavnostni govor. Naj ta del končam z mislijo, da je čas za razmislek, kako se s čim manjšo dodatno škodo vrniti tja, kjer smo bili pred bolonjsko reformo.
3.
Druga omenjena možnost za slavnostni govor je govoriti o slovenski znanosti nasploh, če je znanost sploh lahko slovenska, evropska, uporabna ali temeljna, inštitutska ali univerzitetna in ne samo dobra ali slaba. A veda o znanosti ni področje, o katerem bi vedel kaj več kot kdorkoli med prisotnimi. Med vprašanja, ki se tičejo znanosti, na katera ne vem odgovora, sodi evropsko in domače planiranje znanstvenih odkritij. Ko so se marca 2000 v Lizboni zbrali evropski ministri za znanost, so sklenili, da bo EU leta 2010 najbolj učinkovita na znanju temelječa družba s polno zaposlenostjo. Za to naj bi poskrbeli z organiziranjem evropskega raziskovalnega prostora, ki naj bi zagotavljal znanstvena odkritja. Jih je res? Je znanstvena odkritja mogoče planirati in raziskovalcem povedati, kaj in kako naj kaj odkrijejo? Jih zagotavljajo pedantno urejeni postopki njihovega prijavljanja po navodilih, ki so priložena prijavam za finansiranje? Ali ni znanost predvsem intuitivna in polna presenečenj? Za navidez brezplodnimi početji pri preurejanju znanosti je seveda vedno šlo in še gre za čisto navadno kruhoborstvo, ki z znanostjo ni imelo in tudi zdaj nima veliko opraviti. Da ne bi izgubili denarja, izpolnjujemo neumne obrazce – na papirju in v elektronski obliki.
No, vzemimo, da bo preurejanje znanosti res prineslo nova tehnološka odkritja. Bodo ta prinesla blaginjo vsakomur, ali le bogastvo nekaterim in večjo revščino drugim? Je gospodarska rast v končnem svetu sploh lahko brezkončna? Bo prinesla nova delovna mesta, s katerimi bomo nadomestili tista, ki jih bo tehnološki napredek odpravil? Bi tehnološki razvoj res napravil Evropsko unijo konkurenčno družbam, ki so socialno mnogo bolj brezobzirne? Jim je res mogoče prodajati znanje, ki naj bi nastalo v »družbi znanja«, in zanj iztržiti dovolj za nakup produktov, ki jih ustvarja poceni »delovna sila«. Kot kaže, ne. A tudi tu se je vnaprej vedelo, kako bo.
Spet ne vem, kaj prinaša nova »Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije za obdobje 2011-2020«, malo sumljivo pa mi je, da se pojavlja v »Nacionalnem reformskem programu«, čudnem papirju, ki smo ga te dni poslali ali bomo poslali Evropski komisiji, da bi ji pokazali, kako bomo s strukturnimi reformami uresničevali njeno pametno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast začrtano v strategiji Evropa 2020. Gre za še en dokument, ki sloni na leporečju in iluzijah. Reforme, posebno če so strukturne, naj bi kar same po sebi reševale probleme; kako naj bi jih reševale, sicer nihče ne ve, a spraševanje o tem že sodi na področje »cesarjevih novih oblačil«.
4.
To me k sreči pripelje k ekonomskim dogmam, o katerih naj bi vedel več. Ekonomisti trdimo, da je ekonomska veda znanost, kar naj bi potrdila tudi Nobelova nagrada za ekonomijo. Vendar smo največkrat le pridigarji vsakokrat veljavnih religij o delovanju gospodarstva. Morda smo zato bolj teologi kot znanstveniki; predhodnika sodobne ekonomske vede nista Albert Einstein ali Isac Newton, prej sta to Tomaž Akvinski in Martin Luther. Tudi oče sodobne ekonomije Adam Smith je bil moralni filozof, ki mimogrede, ni bil preveč zadovoljen s študijem na oxfordski univerzi, kjer naj bi, kot pravi, večina profesorjev »že pred davnimi leti nehala hliniti, da učijo«. Kakorkoli, na univerzi, ki naj bi jo, kot pravi, sistem finansiranja »podredil v korist ali lagodje profesorjev« se je Smith vseeno očitno naučil dovolj, da je leta 1776 napisal znamenito, letos v slovenščino prevedeno delo »Bogastvo narodov«. Gre za nekakšno ekonomsko biblijo, ki si jo, podobno kot pravo biblijo, zdaj lastijo vse ekonomske šole, saj je v njej mogoče najti potrditev kakršnekoli ekonomske dogme. Tudi v njegovo nezadovoljstvo z Univerzo v Oxfordu ne gre drezati; lahko bi našli kaj, kar ne bi najbolj sodilo na slavnostno sejo UL.
Lani smo dobili še prevod druge ekonomske biblije Marxov in Engelsov »Komunistični manifest« iz leta 1848; sam se ga pred dvajsetimi leti zaradi predsodkov še dotakniti ne bi hotel. Zdaj pa me je presenetil z neverjetno natančnim opisom dogajanj v svetovnem gospodarstvu, a ne tistih pred 150 leti, ki jih ne poznam, ampak zdajšnjih. V Manifestu so le z drugimi besedami opisane multinacionalke, globalizacija, finančno poglabljanje, hiperprodukcija, kriza in druge težave in stranpoti sodobnosti.
Odkod presenetljiva uporabnost več kot dvesto trideset in več kot sto petdeset let starih naukov? Ekonomija in ostale družbene vede, dosti drugače pa najbrž ni tudi z naravoslovnimi in tehničnimi, kar naprej prehajajo skozi nekakšne samoumevnostne cikluse. Dolžina trajanja takšnih ciklusov, ko malone vsi ponavljajo podobne fraze in prisegajo na enake dogme, se sicer spreminja. A vsaj v mojem življenju jih je bilo kar nekaj. Preobrati v ekonomski vedi so že v pol stoletja podobni preobratu od dogme, da sonce kroži okrog zemlje, k resnici ali dogmi, da zemlja kroži okrog sonca. Seveda ne mislim, da so zmeraj vsi verjeli v to, kar so pripovedovali, a razlagati nekaj, v kar ne verjameš, čeprav drži, je najbrž mnogo bolj narobe kot razlagati nekaj, kar ne drži, a v to verjameš.
Konkurenca, učinkovitost, dobiček, privatizacija, liberalizacija in globalizacija so bile do oktobra 2008 magične besede zdajšnjega časa. Neprestano “povečevanje” učinkovitosti podjetij, ki naj bi omogočilo njihovo preživetje v konkurenčnem boju, ki ga ustvarjajo sama v borbi za tržne deleže, v prevzemih in združevanjih se je vse bolj pretvarjalo v "gospodarski kanibalizem" na ravni narodnih gospodarstev in na svetovni ravni. Skupaj z globalno konkurenco naj bi bil svetovni trg temelj gospodarske rasti, novih priložnosti za zaposlovanje odpuščenih, nekakšno magično zdravilo za reševanje vseh drugih problemov, alternativa socialni državi ter javnemu finansiranju zdravstva, šolstva in socialne varnosti. Tako imenovana prožnost trga »delovne sile«; mimogrede izraz me spominja, na čas, ko sem služil vojsko in smo se učili o »uništavanju žive sile«, probleme rešuje le na videz, saj v danih okoliščinah lahko pomeni le lažje odpuščanje in zniževanje plač ter drugih pravic zaposlenih in njihovo pretvarjanje v sodobne »just in time« dninarje.
Tudi od globalizacije naj bi vsi imeli koristi. A ne kaže, da je tako. V letu 1960 je petina svetovnega prebivalstva bogatih »zaslužila« tridesetkrat več kot petina revnih, pred krizo je zgornja petina zaslužila sedemdesetkrat več kot spodnja petina. Tako smo na koncu prišli v stanje, ki ga je že leta 1899 ekonomist Thorstein Veblen imenoval »plenilstvo, kar naj bi bila razvojna faza, ki jo dosežemo, ko plenilske navade postanejo običajne in priznane, boj pa temeljno vodilo razvoja«. Ko objava o združitvi podjetij, ki bo omogočila odpustiti nekaj tisoč delavcev, prinese skokovito povečanje vrednosti delnic teh podjetij na borzi, plenilstvo postane temeljna poslovna in politična logika. Vendar se takrat stresejo tudi temelji tržnega gospodarstva, ki temelji na pohlepu in plenilstvu ter ustvarja sovraštvo. A kriva naj bi bila dva starca, ki v srednjeveških oblačilih tavata po kamnitih brezpotjih Afganistana in s starinskima puškama ter mobiteloma strahujeta svet. Najbrž sta že davno mrtva, a ju potrebujemo, saj ustvarjata milijone delovnih mest.
Gospodarska kriza zaenkrat še ni pripeljala do sprememb v razmišljanju, čeprav od ekonomskih naukov prejšnjega ciklusa ni ostalo prav veliko. Če poslušamo ekonomiste in politike, tudi naše, se zdi, da je ekonomska veda še naprej v stanju »diktature edine alternative«; varčevanje revnih in ne prerazdelitev od bogatih k revnim. A tako nas uči Evropska komisija, ki jo je kriza presenetila, čeprav ji je s svojimi nauki krepko botrovala, in ki jo je še, ko se je že začela, odganjala s ponavljanjem nesmiselnih gesel in leporečjem lizbonskih strategij.
Čeprav nekateri ekonomisti in politiki vedo, kako bodo leta 2060 upokojenci s pokojninami uničili svet, kar me pravzaprav ne zanima preveč, pa je pošten odgovor na vprašanje, kaj bo jutri ali drugo leto ali kako iz krize, da tega ne vemo. Že številke o dolgovih na eni in virtualnem bogastvu na drugi strani, s katerimi imamo opraviti, so vse bolj podobne številkam, s kakršnimi se ukvarjajo astronomi, ko merijo razdalje v vesolju. Koliko pa je, na primer, tri tisoč petsto milijard evrov, kolikor naj bi znašala posojila španskih bank? Zato ni čudno, da kar po vrsti odpovedujejo vse »pametne« rešitve svetovnih institucij, centralnih bank in vlad? Kriza ne bo končana, dokler nakopičeno virtualno bogastvo na svetovnih borzah in v finančnih institucijah ne bo splahnelo in dokler se »finančno poglabljanje« ne bo uvrstilo med goljufije ali igre na srečo. Do takrat pa smo kot Krištof Kolumb, ki, ko je odšel na pot, ni vedel, kam gre, ko je bil tam, pa ni vedel, kje je.
******
Vem, da slavnostni govor, poln vprašanj in dvomov namesto hvalnic o dosežkih ali mantr o reformah in strategijah ni najbolj primeren za proslavo in še manj za počastitev današnjih slavljencev. Zato naj vsaj končam drugače; z upanjem, da bolonjske reforme le ne bodo uničile univerze, in s prepričanjem, da so današnji nagrajenci pravi univerzitetni učitelji, kar pomeni, da verjamejo, da je njihova temeljna dolžnost dvomiti v vse, kar se drugim zdi samoumevno. V nedavno prevedeni knjigi »Nedolžne prevare« J.K. Galbraight pravi, da se mora intelektualec, če hoče imeti »prav in biti koristen« ukvarjati z razlikami med samoumevnostmi in resničnostjo oziroma z nedolžnimi prevarami, ki uživajo splošno podporo in je vanje spodobno verjeti, čeprav so dejansko nesmiselne.
Hvala za potrpljenje in nestrinjanje!