Datum objave: 21.12.2010

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Govor dekana AGRFT prof. Aleša Valiča na podelitvi Severjevih nagrad
(Škofja Loka, 19. 12. 2010)


Spoštovani nagrajenci, spoštovani gostje in vsi, ki ste se danes zbrali v Škofji Loki, da s svojo prisotnostjo počastite današnji dan.
V prijaznem povabilu Sklada Staneta Severja piše, da bo na sporedu spominski govor. Kot vemo, so spomini minljivi in varljivi, predvsem pa ima človek sposobnost, da jih neprestano ureja in preureja in si s tem nenehno ustvarja nove in nove lestvice vrednot. Preko spominov in izkušenj.
In spomini človeka hitro pripeljejo do zelo poenostavljene rešitve iz vsakdanjih zagat: pred leti je bilo vse boljše. Pri tem seveda pozabimo, da smo takrat, pred leti, ko je bilo boljše, prav tako govorili, da je bilo pred leti boljše in v tistih »boljših« letih tudi, da je bilo pred leti boljše. In tako naprej. Iz tega logično izhaja, da je vedno slabše. Vendar, če nas zgodovina uči o rimskih, grških, egipčanskih, feničanskih časih in o časih veliko pred temi časi, je zagotovo treba postaviti naše mnenje o obdobjih, ki so bila zmeraj boljša od današnjega, pod vprašaj. Podvomiti moramo o našem stališču; saj bi to pomenilo, da je bilo nekoč tako idealno, da kljub nenehnemu spustu, ki naj bi ga po našem mnenju doživljalo človeštvo skozi zgodovino, še vedno ni tako slabo, da se ne bi dalo živet. O takem raju na zemlji, ki naj bi nekoč obstajal, je težko resno govoriti. Zanesljivo pa lahko govorimo o nenehnih prizadevanjih, ki jih je potrebno vlagati, da ne bi bilo v prihodnosti slabše, kot je zdaj.
Pred dobrim mesecem je po svetovnem spletu zakrožilo pismo nekega ameriškega raziskovalca, znanstvenika in univerzitetnega profesorja na področju Kemije in Biokemije. Piše predsedniku ene od ameriških univerz, ki je ukinila študijske programe francoščine s francosko literaturo, italijanščine z italijansko literaturo, ruščine z rusko literaturo in gledališke umetnosti, za povrh pa še program, ki ga imenujejo Classics. Klasika. Razloga za ukinitev sta dva: majhno število študentov na teh programih in slaba finančna situacija na teh konkretnih programih. Prevladalo je mnenje, da se v take študijske programe ne splača vlagat. Profesor kemije piše o humanizmu, o dejstvu, da bo področje biomedicine v naslednjih desetletjih nujno potrebovalo zelo splošno razgledane strokovnjake, vsaj na področju genetike. Da si brez družboslovcev pač ni mogoče predstavljati družbe. Enako kot brez medicincev ne medicine in brez
farmacevtov farmacije. Dokazuje, da svet brez humanizma, brez umetnosti, filozofije in drugih sorodnih »nebodijihtreba« kaj hitro lahko postane neprehodna čistina, puščava v imenu pozitivističnih znanosti.
Če bi v Sloveniji ukinili programe, ki jih obiskuje majhno število študentov, si raje ne predstavljam, kakšne bi bile posledice.
Tudi pri nas, v naši majhni, pa spet ne tako zelo majhni Sloveniji, se pojavljajo mnenja, da naj obstane samo tisto, kar prinese konkreten dobiček. Želje kapitala po nenehnem samooplojevanju so slepe. Ne vidijo ozadja, ne vidijo, da bi se mogoče lahko izognili mnogim krizam, tudi najnovejši finančni, če bi pri odločitvah bank in drugih finančnih ustanov sodelovali humanisti, ki bi zagovarjali etiko, enakopravnost, razvoj družbe v celoti in tako nenehno opozarjali na odgovornost kapitala za našo prihodnost. Kajti ta odgovornost je velika in odločitve, na katera področja v družbi usmerjati finančna sredstva, so zelo pomembne za razvoj.
V svetovnem merilu majhne skandinavske države imajo sistem financiranja gledališč zelo podoben našemu sistemu. Skrbijo, da ne postane pretežni del gledališke produkcije podrejen komercialnemu vidiku. Očitno se zavedajo, da je nacionalna gledališka kultura pomembna. Toliko bolj pomembna je seveda za slovenski narod, ki je zgodovinsko in prostorsko vpet med nekaj velikih, ne vedno do slovenske kulture uvidevnih sosedov. Samo upamo lahko, da se bo v Sloveniji kljub željam kapitala uveljavljala skrb za kulturo, humanizem, literaturo, umetnost in konkretno gledališče. Da je vse to pomembno, nas učijo spomini in izkušnje. Težko si je predstavljati, da postane slovensko gledališče odvisno od trga, ki ne premore več ljudi, kot jih ima malo večje mesto v svetovnem merilu. Potem se tudi mi lahko poslovimo od klasike v ožjem in najširšem pomenu besede.
Danes ni slabše, kot je bilo včeraj in prepričan sem, da nas lahko vodi v prihodnost samo naslednja maksima: naj bo jutri boljše, kot je danes. Tudi letošnji nagrajenci Sklada Staneta Severja s svojo ustvarjalnostjo dokazujete, da tej maksimi lahko sledimo. Minilo je štirideset let od smrti velikega slovenskega igralca Staneta Severja. In kaj bi bilo lepšega od tega, da bi se lahko od tam, kjer je zdaj, ozrl na nas in naše gledališče in nam zavidal: dobri so.
Z željo, da bi bili ustvarjalni in dobri še naprej, vam, dragi nagrajenci ob prejemu dragocene igralske nagrade iskreno čestitam.