Datum objave: 19.02.2011

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Spoštovani visoki zbor, dober dan.

Del stališč Univerze v Ljubljani je že predstavil prof. Mramor. Ker gre za usklajena stališča znotraj univerze, jih tu ne bom ponavljal, jih pa lahko potrdim. Poročilo OECD-ja o stanju  v visokem šolstvu je pretežno dobro. To lahko rečem  in če bi ga pisali mi, na Univerzi v Ljubljani, se v glavnem ne bi bistveno razlikovalo od poročila OECD-ja. Je pa nekaj bistvenih razlik, nekaj zelo različnih pogledov in nekaj stvari, za katera smo mnenja, da bi bilo dobro, da bi bila v poročilu zajeta, pa jih pogrešamo.


Če grem po vrsti, po stopnjah izobraževanja, moram začeti pri srednjem šolstvu, čeprav se univerza ukvarja s srednjim šolstvom zgolj posredno. Ne bom kritiziral , niti ne bom predlagal nobene prerazporeditve sredstev iz enega v drugi šolski prostor, ampak bom opozoril le na tiste stvari, ki so za univerze vitalnega pomena. Najprej gre za tehniške srednje šole. Te smo žal v Sloveniji zanemarili. Močno zanemarili. To se na univerzi izjemno pozna. Ni problem samo to, da je vpis na srednje tehniške šole majhen, problem je tudi v tem, da se otroci v tehniških šolah primarno izobražujejo za nadaljevanje študija na univerzitetni stopnji. To pomeni, da poklicno maturo končajo z dodatnim izpitom in iščejo nadaljevanje študija na kateri koli fakulteti znotraj univerzitetnega prostora. In ne glede na to, kar je prej povedal  minister Lukšič, trdim, da bi morala dobra srednja tehniška šola vzgojiti smisel za tehniko in željo po uveljavljanju v poklicu. Če ne, je popolnoma vseeno, če bi imeli vse enotne  srednje šole, ki bi vzgajale za študij na univerzi. Tu se začne problem vpisa. Sedanji sistem vpisa na univerzo je slab. In tudi odgovor univerze na ta sistem ni dober. Univerza ima že po sedanji zakonodaji možnost, da bi vpeljala dodatne zahteve za vpis na posamezne fakultete, pa se s tem problemom  še nismo  spoprijeli. Sprejemam  kritiko.  V glavnem vpisujemo dijake preprosto na osnovi točk iz doseženega uspeha v srednji  šoli. Premalo preverimo njihovo usposobljenost za študij na posamezni fakulteti. Rezultat tega je, da je prvi letnik selekcijski letnik. Dejansko študenti v prvem letniku ugotavljajo,  ali so se vpisali prav. In to je napaka. In to napako je potrebno popraviti.  Dobro bi bilo, da se s to napako ukvarjamo učitelji na univerzi, na srednjih šolah  ter obe ministrstvi (Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo). Ta problem pa se nam nadaljuje. Slovenija je edina OECD država v katerem je procentni delež diplomantov na visokih strokovnih šolah bistveno višji od diplomantov na univerzitetni stopnji. Tudi s tem problemom se bomo morali ukvarjati in bomo morali natančno pogledati, kaj smo naredili narobe na področju visokega strokovnega šolstva. Gre za resen problem, ki se ga loteva NPVŠ. Torej: potrebno je spremeniti vpis in resno pogledati kdaj bomo ločili Visoko strokovno šolstvo od univerzitetnega šolstva. Se pa seveda ne strinjam s tem, da bi bila potrebna institucionalna ločitev in s tem izvzem visokega strokovnega šolstva iz univerze. Je racionalneje, če ga izpeljemo na univerzi.


Če pogledam področje uredbe financiranja visokega šolstva: Univerza v Ljubljani je zelo močno podprla spremembe financiranja, ker  odpravlja »glavarino« - financiranje po številu študentov in diplomantov. Generacija se po obsegu, številu,  manjša. Število študentov, ki se bodo vpisali na univerzo, se bo v prihodnjih letih zmanjšalo. Vendar pa bo procentualni delež generacije ostal enak ali pa se bo povečal. Slovenija je soočena z masovnim študijem na univerzi. Masovni študij pa ne zagotavlja kvalitetnega študija. To dvoje se medsebojno izključuje.  Morali se bomo odločiti, kje bomo imeli masovni študij in kje pa bomo vzgajali elito, če želite, kje bomo imeli kvalitetni študij.

Na koncu se bom opredelil le še do šolnin. Čeprav se zdi na prvi pogled  predlog o uvedbi šolnin racionalen in izvedljiv, moram povedati, da se z njim odločno ne strinjam. Uvedba šolnin v univerzitetni prostor pomeni globoko socialno in družbeno vprašanje. To ni preprosta zadeva in je ni mogoče kvalitetno izpeljati  brez konsenza. Konsenza pa se v zelo kratkem času in v tem kompliciranem prostoru ne da enostavno doseči.  Prav tako se ne da enostavno skrajšati časa študija. Mi smo se s študenti velikokrat pogovarjali in lahko vam zagotovim, da ni res, da študenti želijo študirati sedem let. Ni res! Študenti si želijo študirati kratek čas in bi tudi študirali kratek čas, če bi imeli zaposlitev po študiju. Če pa ne vedo, kaj jih čaka po diplomi, pa seveda nimajo posebno  velikega interesa, da iz varnega obdobja življenja pri starših in dokaj zanimivega študija, preskakujejo v neko nevarno, neznano  področje. Gre za zelo pomembna družbena vprašanja, ki jih moramo resno jemati. Če bi vsak študent v Sloveniji plačal 1000 evrov šolnine, govorimo o vsoti nekje med 80 do 100 milijonov €. Mislim, da bi ta znesek morala Slovenija zagotoviti na nek drug način. Mogoče bi veljalo vpeljati prek Ministrstva za delo, družino in socialno zadeve kak poseben štipendijski sklad za zelo talentirane študente, kajti dobra univerza ni samo univerza dobrih učiteljev, je tudi univerza dobrih študentov. In te pri nas premalo podpiramo.

Hvala lepa za pozornost.

 

prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik

rektor Univerze v Ljubljani