Datum objave: 19.10.2011

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Novi pogledi na filološko zapuščino začetnika slovenskega književnega preroda

V letošnjem letu je minilo 210 let od smrti začetnika slovenskega književnega preroda, bosonogega avguštinca, Ljubljančana o. Marka Pohlina (1735–1801), vsestranskega kranjskega filologa, jezikoslovca, slovničarja, slovaropisca, urednika, pesnika, poetologa, bibliografa, akademika, zgodovinarja ipd., najplodovitejšega pisca dotlej zvrstno najbolj raznolikih besedil, poleg nabožnih tudi posvetnih, poljudnostrokovnih, zabavnih (uganke), učbenikov idr., saj je med  l. 1765 in 1799  sestavil oz. prevedel  čez 60 del. Pohlin je za slovensko jezikoslovje, književnost in duhovno kulturo nedvomno izjemno pomemben, saj je s svojo kranjsko naravnano prerodno vnemo sprožil in pospešil razsvetljensko miselnost na Slovenskem ter obenem s svojo knjižnojezikovno opredelitvijo za govorjeni jezik ljubljanskih izobražencev skušal uveljaviti jezik središča na deželni ravni in doživel nasprotovanje svojih sodobnikov in naslednikov, toda spodbudil jezikoslovno delo v vseh  slovenskih deželah.  Čeprav kontroverzna osebnost, po eni strani ga označuje izjemna delavnost, prizadevnost in inovatorstvo, o čemer priča tudi njegovo akademsko ime Novus, po drugi strani pa nekritičnost, diktatorstvo, domišljavost, anahronizem ipd., kar mu je večkrat neutemeljeno zmanjševalo pomen njegovega dela, ki je bilo v zadnjih desetletjih pri nekaterih jezikoslovcih, kot sta tudi oba jubilanta, pravično presojano, je njegov prerodni, jezikovni in književni  prispevek nesporen in neprecenljiv.   
Simpozij bo skušal ob uvodni predstavitvi obeh slavljencev s svežimi pogledi ponovno ovrednotiti Pohlinovo jezikovno in jezikoslovno delo, raziskati njegov prispevek k pravorečju, oblikoslovju, besedjeslovju, besedotvorju, skladnji, osvetliti njegovo prerodno in kulturnozgodovinsko, narodnoprebudno in literarnovedno vlogo, tudi v razmerju z njegovimi vzorniki na Češkem in sodobniki na Koroškem, Štajerskem in Prekmurju ter označiti njihovo (nad)pokrajinsko normo, kot tudi predstaviti nekatera manj obravnavana dela (prevod Tschupickovih pridig in Gellertovih pisem), da bi mu lahko priznali pravo mesto v zgodovini slovenskega knjižnega jezika in duhovne kulture.