Datum objave: 26.04.2012
Kategorija: Aktualno na Univerzi
Kriza, ki jo boleče živimo in ki je že dolgo časa ne moremo omejiti na njen ekonomski ali celo finančni vidik, zahteva odziv. Politične elite so se odločile, da želijo do dna nadaljevati dirko, imenovano konkurenčnost, v kateri razcapani zmagovalci slavijo s skledo riža, ki je njihova dnevna mezda. Politične elite želijo ohranjati in krepiti sistem, ki mu vladajo nihanja borznih indeksov, katerega alfa in omega je profit manjšine, ne pa kakovost življenja vseh. Trdno so odločene, da ta sistem in privilegije, ki jih proizvaja, ohranijo za vsako ceno, četudi na račun nižanja kakovosti življenja velike večine prebivalstva. Pod oznako rešitev nam vsiljujejo trajno institucionalizacijo krize po vzoru Grčije in panije ter nas v ta namen prepričujejo, da alternativa preprosto ne obstaja. Skratka, krizo so se namenili rešiti s še več tega, kar jo je proizvedlo. V ta namen nas pozivajo, da potešimo nenasitni apetit finančnih trgov in da se ne sprašujemo o naravi in vzrokih krize ter o naravi sistema, ki ga krize spremljajo zvesto kakor Sancho Pansa svojega don Kihota.
Razkorak med možnostmi za visoko kakovost življenja, ki temeljijo na tehnološkem napredku in visoki produktivnosti dela, ter politično voljo za uresničitev teh možnosti še nikoli ni bil tako velik kakor danes. Odsotnost načrtov za boljšo ureditev družbe, ki je vsekakor mogoča, še nikoli ni tako bodla v oči. Prav zato potreba po kritični refleksiji in artikulaciji alternativ ni bila še nikoli bolj pereča. To je zahteva, ki jo mora javnost postaviti univerzi. To je odgovornost, ki jo mora univerza sprejeti. Da glavni tok ekonomske misli ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu, krize kljub očitnim opozorilnim znakom ni zmogel predvideti, da je, zaslepljen z doktrino popolnosti trga in podrejen kratkoročnim profitnim interesom, zgubil sposobnost misliti sámo možnost krize, bi moral biti znak za temeljito refleksijo nujnosti sprememb tudi znotraj univerze. Univerza, ki se pod bremenom brutalnega zategovanja pasu bori za golo preživetje, tej nalogi ne more biti kos. Zato podpiramo stališče organov Univerze v Ljubljani, da mora biti ohranjanje znanja kot javnega dobrega izhodišče vseh razprav. Nasprotujemo radikalnemu zaostrovanju varčevalnih ukrepov, s katerimi se javne univerze in raziskovalni inštituti sicer spopadajo že več let in na katere smo opozarjali tudi ob zasedbi Filozofske fakultete. Nasprotujemo širjenju plačljivih oblik študija, ki omejujejo dostop do znanja. Nasprotujemo zmanjšanju mase plač in ostalih sredstev, ki so na voljo javnim univerzam in raziskovalnim inštitutom. Nasprotujemo sami logiki varčevanja, ki je neučinkovito, saj poglablja recesijo in s tem javnofinančne primanjkljaje, nepravično, saj rešuje zgolj tiste, ki so za krizo odgovorni, in kruto, saj breme krize prelaga na ramena najšibkejših.
Tako sedanja proračunska kriza kakor kriza univerze kažeta, da je, medtem ko so potrebe človeštva po znanju in izobrazbi v zadnjega pol stoletja eksplodirale in jih univerza kljub neprestanemu širjenju tako organizacijsko kakor vsebinsko le stežka dohaja, po neoliberalni doktrini ustrojeno gospodarstvo v stalnem krču sproža vse pogostejše krize in uničuje tako materialne kakor duhovne življenjske standarde druge polovice 20. stoletja. Takšno gospodarstvo kljub vsem davčnim spodbudam in velikodušni socialni podpori v obliki reševalnih paketov ni več sposobno odpirati novih delovnih mest in zagotavljati materialne družbene blaginje ali družbene reprodukcije prek davčnih prihodkov. e več, s pretvorbo zasebnih dolgov v javne je skoraj vso Evropo potisnilo v dolžniško krizo, mnoge države pa na rob bankrota. Gospodarstvo ni več sposobno avtonomne, laissez-faire reprodukcije, še več, pritisk kapitala na državne proračune vse bolj onemogoča tudi splošno družbeno reprodukcijo. Rezi niso varčevanje, pač pa metoda razlaščanja.
Zato od univerze pričakujemo, da vzame svojo odgovornost zares, da v odprtem dialogu z naprednimi družbenimi gibanji artikulira nasprotovanje pogubnim varčevalnim ukrepom na vseh področjih in kritiko strukturnih napak gospodarstva, ki je v zadnjih letih uničilo življenja milijonov ljudi po vsej Evropi, povzročilo rekordno brezposelnost in izpraznilo državne blagajne. V takšni situaciji univerza ne more braniti zgolj lastnega položaja v sistemu, ki očitno ne deluje, pač pa se mora odločno postaviti v bran ohranjanju in krepitvi javnega dobrega na vseh področjih ter kritično reflektirati tudi lastno vpletenost v katastrofo, ki jo živimo. Nekatere konkretne predloge smo podali ob zasedbi Filozofske fakultete. Univerza, ki se ni pripravljena odzvati klicu svoje odgovornosti, ki sprejema varčevalne ukrepe, dokler je sama iz njih izvzeta, brani privilegij, namesto da bi se borila za pravice, in se ne more zanašati na široko podporo. Če pa zmore na osnovi kritične analize obstoječega razvijati alternativne poti razvoja, ki vodijo iz začaranega kroga permanentno institucionalizirane krize, lahko legitimno trdi, da se ne bori za sredstva, ampak za boljšo prihodnost.
Več na: www.mismouniverza.org
Skupna izjava organov Univerze v Ljubljani na skupni seji dne 19.4.2012
Izjava predsednika Rektorske konference RS "> Izjava predsednika Rektorske konference RS
Varčevanje Univerz 2012 "> Varčevanje Univerz 2012