Datum objave: 23.11.2012

Kategorija: Aktualno na Univerzi

V četrtek, 22.11.2012, je v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, potekala predstavitev dveh knjižnih novitet na področju likovne umetnosti: profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Jožefa Muhoviča z naslovom S slikarstvom na štiri oči. Deset seans in zbornik esejev o likovni in vizualni umetnosti z naslovom Likovno / Vizualno, ki sta ga uredila profesor Muhovič in profesor na Pedagoški fakulteti Črtomir Frelih. Obe publikaciji sta izdali založbi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Pedagoška fakulteta naše Univerze.

Prof. Jožef Muhovič je ob izidu knjige dejal:

»Čeprav nisem umetnostni zgodovinar ali likovni kritik, da bi k mojemu poklicu avtomatično spadalo diskurzivno dokumentiranje osebnih srečevanj z umetniškimi svetovi, se je v zadnjem desetletju in pol kljub vsemu dogodilo, da sem bil tu in tam zaprošen, naj svoja potepanja po njihovih meridianih tudi zapišem: kot slikar iz prve in kot likovni teoretik iz druge roke. To sem storil z veseljem in se ob raziskovanju likovnih poetik svojih stanovskih kolegov tudi veliko naučil. Saj je to, kar človek najde, pogosto še veliko lepše in bolj vznemirljivo od tistega, kar išče.

Če bi moral na kratko opredeliti posebnost razprav v tej knjigi, kakor jo sam vidim, bi rekel predvsem tole: eseji niso rezultat guvernantske in prepirljive zavesti, ki v umetniških delih vselej pogreša to, kar misli, da bi dela morala vsebovati, ne najde, ker sploh ne išče, pa v njih tega, kar ponujajo. Analitik oz. hermenevtik, ki se zaveda robustnosti in brezplodnosti takega pristopa, se likovnim delom ne približuje kot večvednež ali raziskovalec-gospodar, ampak kot radovednež oziroma so-čutnež. Te vrste odnos do umetnosti pa je danes morda pomembnejši od marsičesa drugega; preprosto zato, ker je fundamentalen in kljub temu atrofiran.

Knjiga, ki je pred vami, skuša demonstrirati, do kam se pride v doživljanju in pojmovanju slikarstva na grebenu takega učljivega in konvivalnega vzgona.

Avtorji in njihove likovne poetike v knjigi niso predstavljene po nobenem formaliziranem (abecednem, kronološkem ipd.) vrstnem redu. Preprosto zato, ker niso v kataloškem in tekmovalnem, ampak v originalnem razmerju. Edini opazen in relevanten organizatorični poseg v njihovo arbitrarno razvrstitev, ki dovoljuje tudi arbitrarni vrstni red branja, je cezura, ki že umrle avtorje loči od živih, ki so prvim iz spoštovanja odstopili prednost.

Kot pravi angleška pisateljica in filozofinja Iris Murdoch, nam umetnost ponuja čisto veselje nad neodvisnim obstojem nečesa, kar je odlično. To pa ji uspeva zaradi popolnosti oblike, ki izvablja neposesivno kontemplacijo in se brani pred vsrkanjem v obljudeno bližnjico všečne naracije in sebičnega sanjarjenja. Bilo bi mi v zadovoljstvo, ko bi bralec to veselje, to popolnost oblike v delih slovenskih slikarjev in to neposesivno kontemplacijo njihovih opusov občutil tudi s pomočjo te knjige; in bi pri tem ne pozabil, da informacija še ni znanje, znanje še ni modrost, modrost še ni resnica, resnica še ni lepota in lepota še ni ljubezen«.

Prof. Črtomir Frelih je na kratko predstavil zbornik:

»Če je nekoč veljalo, da je umetnino težko narediti, je danes težko narediti kaj, kar ne bi moglo biti umetnina.

Prva narava kot učiteljica, kot priljubljen motiv, kot metafora za razburkano notranje življenje, pokrajina kot ožji izrez likovnega pojmovanja narave, počasi stopa v ozadje in modernizem dokončno potegne mejo med reprezentativno in konstruirano likovno prakso. Od impresionizma dalje narava ni več optični normativ, ob katerem bi merili slikarjevo kvaliteto.

Vendar se naravi ni mogoče izogniti, saj ji širše pojmovano pripadamo tudi sami. Sodobna likovna teorija in praksa prav prek vprašanj realizma in problemov reprezentacije kažeta na nezmožnost neposredne likovne polastitve videnega. Človek je simbolno bitje, ki s svetom ne more komunicirati neposredno, marveč lahko le prek znakovnih sistemov, jezikov, ki si jih je izoblikoval, da se vsaj prek prevoda lahko dotakne resničnosti.

Človekova nezmožnost neposrednega dostopanja do stvarnosti, do narave, povzroča temeljno eksistencialno nelagodje, občutenje neenotnosti, necelovitosti, drugosti, nekonsekventnosti.

Druga narava torej vključuje predpostavko, da ob njej obstaja še prva narava in morda še kakšna za njo. Druga narava v slikarskem kontekstu lahko opozarja tudi na svoj komplementarni, nevidni del, ki je morda pomembnejši, kot smo si pripravljeni priznati. Vključuje paradoks, da še ni bilo obdobja, ko bi lahko videli toliko vsega in bili hkrati od vsega tako oddaljeni, odrinjeni. Slepota vizualne civilizacije postaja opazna.

Kako močan vpliv ima sprememba prostorskega koncepta na zaznavanje in spoznavanje, lahko vidimo pri otrokovem (likovnem) razvoju: ko ena razvojna faza mine, ko nova spoznanja spremenijo otrokov način upodabljanja prostora, otrok ne more poljubno izbirati, v kakšnem prostorskem načinu se bo izražal. Nov prostorski koncept je »povozil«, izbrisal starega in ni se več kam vrniti.  Gre za tako celovite spremembe, da povratek na prejšnjo fazo preprosto ni več mogoč. Pa vendar so želje po vračanju k čistim otroškim izvirom znane, želje in poskusi so znani tudi iz izjav umetnikov.

Situacija na področju sodobne likovne umetnosti je gotovo zaznamovana s sobivanjem tradicionalnih in novih medijev, ki v medsebojnih srečanjih puščajo nove vrste sledi in reda v umetnosti. Priseganje na eno ali drugo področje ustvarjalce deli in opredeli tudi njihov pogled na področje likovnega. Ko tehnologija postaja dostopnejša, rokovanje z njo pa prijazno, se vedno več avtorjev odloča, da bodo v lastno delo integrirali oba pola izkušenj. Tako tradicija naslikane slike postaja merilo za standarde digitaliziranih podob, digitalna slika pa stopi v funkcijo »motiva «, ki je vreden upodobitve, saj nam postaja bližji, kot originalni motiv.

Združevanje in prehajanje ni lahko, saj navidezna podobnost predstavlja past, v katero se ujamejo nepoučeni gledalci ali celo snovalci«.

Prilagamo še dva odlomka iz knjig:

Odlomek 1:
Jožef Muhovič, S SLIKARSTVOM NA ŠTIRI OČI. DESET SEANS, Ljubljana: Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, 2012, Str. 47

Svet, v katerem živimo, nas zaliva s poplavo t.i. gibljivih slik, ki nas nenehno o nečem informirajo in skušajo zapolniti sleherno poro naše percepcije, pa v svoji hipertrofiji pri človeku ne žanjejo ne povečane pozornosti ne koncentracije na bistveno, ampak prej brezbrižnost in celo namerno zapiranje pred slikovnimi dražljaji. Nasprotno delujejo Tisnikarjeve podobe – celo takrat, kadar tematizirajo gibanje in akcijo –  kot njihov antipod, kot statične, zaustavljene slike, omejene na oblikovno in ikonografsko najnujnejše, zadržane v zunanji in zavezujoče v notranji atraktivnosti, ki s svojo resnobo ne vabi na asfalt, ampak na makadam življenja. Če nas slikovni tok medijskega vsakdana raztresa, da nismo pozorni niti na obraze ljudi, s katerimi skupaj jemo ali spimo, nas Tisnikarjeve »fiksirane« podobe osredotočijo na trenutke »velike bližine« z življenjsko realnostjo, na tista srhljivo zaresna razmerja in občutja, za katera dobro vemo, da jih večno ne bomo mogli pometati pod preprogo, ker so v prozo naših življenj že vnaprej vprogramirana. Tisnikarjeve podobe za samo-pozabo običajne in poslednje eksistencialne resnobe ne nudijo niti najmanjšega azila. In več kot verjetno je, da jim ravno ta totalni odmik od vsake tolažeče predstave daje avtoriteto, da pred njimi preprosto obstojimo.

Odlomek 2: 
Črtomir Frelih, Jožef Muhovič, LIKOVNO / VIZUALNO, Eseji o likovni in vizualni umetnosti Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2012, Str. 56

Težava našega postmodernega vizualnega panteizma ni v tem, da daje prednost vizualni komunikaciji in vizualni umetnosti pred likovno umetnostjo, temveč v tem, da je vizualnost poenostavil in ekstenziviral v obliko neke »razumne obsedenosti« z vse-dovoljenostjo. In sicer do tako visoke stopnje, da v njem ljudem ni nič več mogoče uvideti, kako dolgoročno potrebno in dragoceno je »ponovno rojevanje vidnega v artefaktni formi«, kako intenzivno je skozi »neimenovano potrebo po redu, ritmu in obliki« to ponovno rojevanje vpleteno v človekovo zoperstavljanje kaosu in niču v realnem življenju.
In morda je prav v tem razlog, da postmoderne diskurzivne potlačitve »potrebe po ponovnem rojevanju vidnega v artefaktni formi« ne doživljamo kot popolno srečo, ampak kot zadovoljstvo v sili.

 

Foto: IFP d.o.o, Željko Stevanić