Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes udeležil izredne seje Senata Univerze v Ljubljani. Po pozdravnem nagovoru rektorice Univerze v Ljubljani prof. dr. Andreje Kocijančič je predsednik republike v govoru zbranim senatorjem predstavil svoj pogled na stanje visokega šolstva v Sloveniji:

Datum objave: 05.03.2008

Kategorija: Aktualno na Univerzi


Spoštovana gospa rektorica Univerze v Ljubljani, dr. Andreja Kocijančič,
spoštovani člani senata, dekanje in dekani,
gospe in gospodje,

v veliko čast mi je, da imam danes priložnost nagovoriti Senat Univerze v Ljubljani. V čast mi je, da govorim kot predsednik Republike Slovenije na tem najvišjem forumu naše ugledne univerze, ki je hkrati tudi moja Alma mater in ustanova, na kateri sem študiral, kjer sem prejel doktorat in kjer sem deloval kot eden njenih učiteljev.

Povsod po svetu so univerze ustanove, ki rade povabijo vodilne politične predstavnike in omogočijo razpravo o pomembnih vprašanjih. Prav je, da ob takih priložnostih povabljeni govornik posebej razmisli, kaj bo povedal v tem svojstvenem in zahtevnem okolju, v okolju univerze.

Univerza je zanimiva kombinacija tradicije in inovacije, zapetosti in sproščenosti, strogosti in kreativnosti. Vse to mora soobstajati v univerzi, da bi bila tisto žarišče samostojne misli in duhovne ustvarjalnosti, ki poganjata družbeni razvoj. Korenine univerze segajo daleč v zgodovino, njeni sedanji organizacijski modeli pa so relativno novi, razvili so se v 19. stoletju. Kasnejši razvoj je zahteval še večjo razvejanost, še večjo odprtost in še večjo dinamičnost. Najkrajše rečeno, univerza ni monolitna organizacija ali organizacija, ki jo je mogoče v celoti racionalno opredeliti ali predvideti. Izrazito je odvisna od človeške volje in domiselnosti.

Kako vemo, da je neka univerza uspešna? Po tem kako vpliva na lokalno in nacionalno okolje in po tem, koliko velja v mednarodnih primerjavah. Univerze se lahko v resnici primerjajo samo mednarodno. Imajo svoje nacionalne posebnosti, zlasti ko gre za vlogo, ki jo odigravajo v družbenem razvoju in še posebej kadar gre za manjše države z lastno jezikovno in kulturno identiteto. Zato je v primerjavah potrebna previdnost. Tako npr. ni dvoma, da se je Univerza v Ljubljani v zgodovini izkazala z izjemnim prispevkom h kulturni, znanstveni in politični izgradnji slovenskega naroda in slovenske države. Hkrati spada med 500 najboljših univerz v svetu. To je dobro, vprašanje pa je, ali je sposobna doseči še več. Na načelni ravni smo lahko kar zadovoljni. Vprašanje pa je, ali je to, kar imamo, dovolj. V iskanju odgovora na to vprašanje moramo pogledati po svetu.

Danes so v svetu vzor ameriške univerze. Premalo pa se razume, da so moderne ameriške univerze sprejele veliko evropskega. V drugi polovici 19. stoletja so se ameriške univerze, ki so nastajale tisti čas, zgledovale po nemških, zlasti po Univerzi v Berlinu, ki je takrat postala vzor povezovanja ambicioznega, timskega, avtoritativno vodenega in dobro plačanega raziskovalnega dela z vrhunskim in občudovanim pedagoškim delom. Univerze, kot so Johns Hopkins ali University of Chicago, ki so danes med najboljšimi v ZDA, so prevzele model, ki ga je v Nemčiji uveljavil Theodor Mommsen, veliki zgodovinar in avtor mnogih del o Starem Rimu. Osnovna ideja je bila organizirati delo podobno, kot so bila organizirana velika nemška podjetja tistega časa: z velikim vlaganjem v raziskovalno delo, ki so ga na univerzi opravljali skupinsko, in ki je imelo znanstveno avtoritativno vodenje. Resno raziskovalno delo je zagotavljalo, da bo tudi pouk kvaliteten in predvsem, da bo univerza imela avtoriteto. V ZDA so to razumeli in od takrat ogromno vlagajo v knjižnice, laboratorije in slavne profesorje, ki so jih univerze pripravljene bogato plačati. Ta pristop pritegne mlade in talentirane - študente in raziskovalce, in pot k odličnosti je odprta. Ta pristop so sprejele konec 19. stoletja univerze, ki so bile takrat nove, starejše univerze pa so ga vključile v svoj razvoj.

Ta temeljna načela so relevantna še danes, ne glede na nove zahteve, ki jih je prinesel čas. Povezovanje raziskovalnega in pedagoškega dela, resno vlaganje v infrastrukturo in v raziskovalne projekte, prestiž, ki ga prinašajo ugledni profesorji in izjemni dosežki, vse to so zahteve, ki jih poskuša izpolniti velika večina današnjih dobrih univerz.

Univerze ne nastanejo kot rezultat spontane konkurence, ampak kot rezultat dobrega in navdihnjenega vodenja ter resnega vlaganja. Karizmatičnost profesorjev, ustrezno razmerje med številom profesorjem in številom študentov, spoznana družbena pomembnost in količina vloženega kapitala so med najpomembnejšimi zagotovili za uspešnost univerze. Vse te in druge pomembne prvine so tudi mednarodno merljive. Mednarodno merljiv pa je tudi odnos politike in družbe nasploh do univerz: Uživajo te dovolj spoštovanja, dovolj podpore, so sprejete kot ponos družbe ali pa se morajo znajti kot vedo in znajo, brez posebne javne skrbi?

Trije kriteriji se zdijo s tega stališča ključni in se postavljajo v čisto določenem vrstnem redu:

Prvič, avtonomija univerze: Univerza sama določi svoj notranji ustroj in svojo razvojno politiko ter razvija notranjo kulturo kakovosti, sama izbira profesorje in pazi, da njen razvoj ni podvržen dnevni politiki;

Drugič, javno financiranje univerze: javne univerze morajo imeti resno podporo. Dobra univerza nekaj stane in to je treba sprejeti. Ni odgovorno, če se javni prispevek pretirano zmanjša. Pri univerzah z mešanim financiranjem (javnim in zasebnim) pa je treba paziti, da se finančni prijemi prilagajajo možnostim, ki jih daje ekonomsko okolje univerze.

Tretjič, kriteriji za ustanovitev univerze morajo biti strogi: popolna univerza mora imeti tako družboslovno/humanistične discipline kot tudi naravoslovno/tehnične. Prav kombinacija disciplin daje univerzi njen posebni značaj ustanove, ki se goji vsa znanja, in ki je zato univerzalna.

Univerza, ki je zasnovana na teh načelih, bo sposobna zagotavljati tisto ustvarjalno napetost, tisto duhovno moč in tisto vrhunskost, ki zagotavljajo, da družba napreduje. Družbeni razvoj je bil vselej tesno povezan z univerzami. Seveda ne gre za enosmerno ulico. Univerze so s svojimi prispevki tudi bistveno sooblikovale širši družbeni razvoj, po drugi strani pa so bile tudi odraz družbenega razvoja.

Če torej v naši družbi govorimo o viziji »družbe znanja«, si morajo univerze izboriti položaj ustvarjalnih dejavnikov, ki povedo, kaj družba znanja sploh je in kako priti do nje. Družbe znanja preprosto ni brez prestiža in prispevka univerz. Po drugi strani pa bo uspešnost univerz pri definiranju družbe znanja tudi merilo tega, kako resno mislimo s to vizijo in ali jo v resnici uresničujemo.

Danes je v Sloveniji v teku proces prestrukturiranja, ki se v javnem razpravljanju povezuje s takimi pojmi kot so deregulacija, liberalizacija, privatizacija in povečana konkurenca. Ta pristop se pozna zlasti v gospodarstvu, ustvaril pa je učinke tudi za slovenske univerze. Tu prevladujejo izrazi kot so decentralizacija, povezanost z regionalnim razvojem, izbirnost, mobilnost, krajšanje časa študija, povezanost z gospodarstvom itd. Tudi nekateri pomembni praktični trendi gredo v smeri, ki jih izražajo omenjena gesla. V javnost so dani podatki, da je bilo v zadnjih treh letih pri nas akreditiranih okrog 300 novih programov in 24 novih visokošolskih inštitucij, od tega 18 zasebnih. Pri tem prednjačijo družboslovne vede, pravo in poslovne vede. Vprašanje je, ali ta razvoj obeta prave učinke. Ta proces nastajanja novih šol je podprt s politiko zmanjševanja vpisnih mest na obstoječih univerzah. Po mnenju kritikov, ki jih je vse več, gre za problematično drobitev, ki ne bo ustvarila kvalitete.

Poseben problem je financiranje visokega šolstva. Slovenija je zadnje desetletje veliko vlagala v šolstvo, zlasti v osnovno šolstvo, relativno malo pa v visoko šolstvo. Sedaj je čas, da se te trende temeljito pogleda. Podatki za visoko šolstvo so zaskrbljujoči, saj so kljub močni rasti števila študentov temeljna finančna sredstva za študijske dejavnosti javnih visokošolskih zavodov resno zaostajala. Zato smo po višini finančnega vlaganja v študenta glede na bruto nacionalni proizvod močno pod povprečjem držav Evropske unije. Ta razvoj ni brez nadaljnjih posledic. Če najkakovostnejšim javnim univerzam in visokim šolam javna sredstva ne omogočajo izpolnitve zahtev priznanih mednarodnih akreditacij, lahko postanejo naše visokošolske ustanove mednarodno nekonkurenčne in obrobne. Če želimo biti družba znanja, moramo visoko šolstvo podpirati tudi finančno, in to v ustreznem obsegu in še posebej na področju študijskih dejavnosti. Poleg tega pa je treba skrbeti tudi za infrastrukturo.Če je bila Slovenija sposobna rešiti vprašanje osnovnošolske infrastrukture, bi morala biti sposobna uspešnega pristopa k financiranju visokega šolstva.

In naposled, problem postaja še bolj zapleten spričo dveh protislovnih trendov. V sedanjem stanju se nove zasebne visoke šole podpira z javnim denarjem – in to še preden je ugotovljeno, da v resnici izpolnjujejo kriterije, ki se jih na naši razvojni stopnji pričakuje od visokih šol. Hkrati pa javne visoke šole zmanjšujejo svoje finančne primanjkljaje iz zasebnih sredstev prek izrednega študija. Nastali finančni položaj zahteva resno presojo.

Pri vsem tem pa vprašanje kvalitete ostaja nekako v ozadju. Postopki akreditacije novih visokih šol ne uživajo potrebnega zaupanja, namesto razprav o kvaliteti šol pa slišimo veliko načelnih poudarkov – npr. da je za razvoj visokega šolstva potrebna večja konkurenca - in veliko očitkov, da je pri sedanjih akreditacijah na delu politični klientelizem. Takšna izmenjava očitkov je morebiti pričakovana v sedanjih razmerah, ne more pa biti obetavna. Namesto nje bi potrebovali resen pogovor o kriterijih kvalitete, ki jo moramo doseči. Tak pogovor bi se lahko razvil okrog predloga za ustanovitev agencije za kakovost visokega šolstva, v kateri bi sodelovali domači in tuji ugledni strokovnjaki - bivši dekani, mednarodno ugledni profesorji in predstavniki študentov.

Posebno vprašanje je razvoj raziskovalnega dela. V Sloveniji upada delež bruto nacionalnega proizvoda, namenjen raziskovalnim dejavnostim. To nas mora skrbeti. Naš bodoči razvoj ne bo dovolj kakovosten, če ga ne bomo plemenitili z dognanji raziskav. Naše visoko šolstvo ne bo omogočalo vrhunskega pedagoškega dela, če ne bo temeljilo na resnih raziskavah. Seveda si ne želimo družbenega razvoja, ki bi se omejeval na nizko kakovost proizvodov in storitev. Problem ne zadeva samo univerze in visokošolskih ustanov, ampak družbo v celoti. Vendar pa je za univerze prav raziskovalno delo odločilno, saj vpliva na vse druge vidike.

V teh časih se je kritičnost razprave o visokem šolstvu, o sedanjih in bodočih univerzah zaostrila. Kritik na račun sedanjega stanja je vse več in jo je najkrajše mogoče povzeti z besedami predsednika SAZU, ki ugotavlja, da Slovenija ni družba znanja, da prioritetnost visokega šolstva obstaja le na papirju, in da bi bil potreben nacionalni konsenz o tem, da naj visoko šolstvo resnično postane nacionalna prioriteta.

Na univerzah veste, kako pomembna je pravilna zastavitev vprašanja. Po mojem mnenju je zastavitev vprašanja, ki poudarja pomen graditve družbenega konsenza o prioritetnem pomenu visokega šolstva in o njegovi kvaliteti, najprimernejša. Razvoj univerz in drugih ustanov visokega šolstva mora navdihovati skupna misel o kakovosti našega družbenega razvoja. Graditev konsenza o tem, s kakšnim visokim šolstvom bomo zagotovili kakovost, je kritičnega pomena. Upam, da se pri tem lahko računa na uspeh.

Kot vselej, pa je naslednje vprašanje v tem, kako naj tak nacionalni konsenz nastane. Za kaj takega je treba doseči napredek na dveh ravneh:

Na akademski ravni bi se morala izoblikovati zamisel o eni ali dveh kritično pomembnih vprašanjih, o katerih se je treba sporazumeti. Finančnemu vidiku se ne bo mogoče izogniti in prav tu se bo moral oblikovati konsenz, če resnično želimo napredovati. Primer bi bil dogovor o realno dosegljivem in nujno potrebnem deležu, ki se namenja za visoko šolstvo, zlasti za raziskovalne in študijske dejavnosti, v okviru celotne vsote, ki se namenja za šolstvo. Drugo kritično pomembno vprašanje pa se nanaša na predloge glede ustanovitve, strukture in pristojnosti agencije za kakovost visokega šolstva, ki bi skrbela za spodbujanje in razvoj kakovosti.

Na politični ravni bi bilo treba o takšnih predlogih opraviti široko razpravo in ugotoviti, ali je mogoče doseči konsenz. V nasprotnem primeru bo pač veljalo, da politika ni sposobna oblikovati nacionalnega konsenza o vitalno pomembnem razvojnem vprašanju in je podvržena kratkoročnim in parcialnim kalkulacijam. To seveda ne bi bilo dobro spričevalo o kvaliteti politike. V demokratični družbi je že skoraj vselej tako, da se bližajo kakšne volitve, in zato prav noben predvolilni čas ne sme biti ovira za postavitev pravih vprašanj na dnevni red. Tudi danes moramo razpravljati dveh ključnih razvojnih vprašanjih; o finančni projekciji za visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost v prihodnjih letih in o institucijah, ki naj zagotovijo visoko kakovost našega sistema visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. To so razvojni imperativi, ki terjajo odgovorno obravnavo v slehernem trenutku.

Vse to je mogoče povezati s takšnimi strateškimi temami, kot je uresničevanje lizbonske razvojne strategije v Sloveniji. Občutek, da bistvu te strategije ne sledimo, se krepi. Vprašati se moramo, s čim se bomo pohvalili v razpravah o lizbonski strategiji in kako se bomo znašli v širših evropskih okvirih. Seveda ne gre le za zunanjepolitični prestiž ali za boljši primerjalni občutek, ampak za vprašanje, kako dobro in kako vestno razmišljamo o našem družbenem razvoju in kako uspešno smo sposobni ta razvoj usmerjati. Ambicija razvijati konkurenčnost na osnovi lastnega znanja bi morala voditi naša razmišljanja o lizbonski strategiji.

S tem je povezano tudi vprašanje bolonjske reforme. Bolonjska reforma seveda ni le instrument in ni v celoti podrejena Lizbonski strategiji oziroma ni uvedena zato, da bi postala ozadje za dosego lizbonskih ciljev. Bolonjska reforma ima lastne vrednote, med katerimi so: večja učinkovitost študija, bolj pravočasno dokončanje študija, večja prehodnost, večja mednarodna mobilnost, večje vključevanjem diplomantov v proizvodni proces že v zgodnji starostni dobi in druge so gotovo zaželene. Vprašanje pa je, ali se bolonjska reforma izvaja z zadostno angažiranostjo in odprtostjo v prihodnost, ali pa se razume kot še ena od mnogih reform, bolj kot birokratska domislica in manj kot razvojna priložnost. Ne želim izrekati nobene sodbe, saj navsezadnje ta pripada avtonomni univerzi. Poudarjam pa pomen temeljnih vrednot bolonjske reforme, ki jih moramo zagotoviti, če želimo biti dobro vključeni v evropski razvoj, našo družbo pa razvijati na višje kakovostne ravni.

Spoštovani,
v svojem razmišljanju sem se osredotočil na izbrana vprašanja, za katera menim, da so v osrčju sedanje razprave o univerzi, o visokem šolstvu in našem razvoju. Seveda pa je treba razmišljati še o marsičem drugem; kako razvijati znanje kot javno dobrino v časih privatizacije? Kako zagotoviti razumevanje, da znanje ni zastonj, da ni brez cene, temveč da je znanje investicija, ki se večkratno poplača? Kako povečevati dostopnost znanja v razmerah, ki zahtevajo vseživljenjsko učenje? Kako zagotavljati kakovost v razmerah, ki zahtevajo množično visoko izobraževanje? Kako zagotoviti pravo razmerje med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami ter med družboslovnimi, humanističnimi, tehničnimi in naravoslovnimi vedami?

Posebno in pomembno vprašanje v Sloveniji ta čas je, ali smo pripravljeni stopiti skupaj in ustanoviti Sredozemsko univerzo s sedežem na naši obali in z odprtostjo v celoten sredozemski prostor. V svojih mednarodnih kontaktih sem velikokrat slišal resne izraze zanimanja za ta projekt, ki bi lahko Sloveniji dal zanimivo in inovativno mesto v sredozemskih povezavah in v snovanju prihodnosti Evrope. Smo sposobni združiti naše intelektualne moči, dati institucionalno podporo in artikulirati vizijo univerze, v katere programih bodo sodelovale slovenske univerze in visokošolske ustanove – skupaj z odličnimi partnerji iz Evrope in iz sredozemskega prostora? Če bomo tega sposobni, bomo naredili nekaj resnično zanimivega in novega v korist Evrope kot celote. In ravno takšne evropsko definirane vloge za prihodnost je danes vredno iskati.

O tovrstnih vprašanjih bomo še veliko in pogosto razpravljali – na univerzah, na visokih šolah, v politiki in v splošni javnosti. Vendar bodo te razprave uspešne le, če bomo pri tem imeli jasne definicije in načela.

Univerza je skupnost profesorjev in študentov. Je torej skupnost ljudi in njena uspešnost je odvisna od tega »človeškega kapitala«. Osebna angažiranost profesorjev in študentov, ustvarjalnost pri delu in težnja k najvišjim dosežkom so nujne za univerze kot skupnosti angažiranih ljudi. Nobenega nadomestila ni za moč osebnosti in osebno prepričljivost profesorjev ali za voljo in ustvarjalnost pri študiju, ki ju pričakujemo od študentov. Cinizem, preračunljivost, razmislek o najlažjih poteh do nazivov in druge človeške slabosti ne smejo prevladovati.

Tudi univerze in zlasti univerze se morajo prilagoditi značilnostim našega globaliziranega sveta, ki je svet zaostrene konkurence – in to ne le gospodarstvu, ampak na vseh področjih. To je pravzaprav dobrodošlo, saj se konkurenčnost univerz dosega prav v mednarodnih, pravzaprav globalnih primerjavah.

In naposled, univerza mora biti sposobna dajati zgled. Intelektualna prodornost, stremljenje k večji kakovosti in najvišjim dosežkom mora biti družbeno vodilo nasploh. Ravno na univerzi pa se lahko pokaže, katerih najvišjih razvojnih dosežkov smo sposobni. Razvijajmo jo torej kot institucijo, na kateri vlada plemenita znanstvena ambicioznost, kjer mladi ljudje dobivajo občutek za nove prostore spoznanj in od koder prihajajo najboljše ideje za naš družbeni razvoj. S takšno univerzo se nam ne bo treba bati za prihodnost Slovenije. Nasprotno, prihodnost bo razumljena kot naša velika priložnost.