Živimo v okoliščinah, za katere si še pred dvema letoma nismo predstavljali, da nas lahko doletijo. Bolj ali manj strpno čakamo, da minejo. Da se lahko vrnemo na staro, na takšno, kot je bilo prej. Pa vendar se sprašujem, ali je vračanje na staro, vračanje na način življenja sodobnega zahodnega človeka res tisto, kar je dobro? Ali je negotova prihodnost, ki jo odpira sedanji čas, vzrok, da se želimo vrniti k varnim kotičkom prividnega udobja življenja pred tem?
Zadnje leto izrazito občutimo novo stanje. Zaznamovalo nas je vse, na vseh področjih delovanja, vstopilo je v vse kotičke našega družbenega in osebnega obstoja. Za nekatere je novo stanje postalo polje intenzivnih preizpraševanj, dvomov, iskanj, distanc, spoznanj. Za druge življenje v posebnih in za to prilagojenih okoliščinah, kjer vse poteka skoraj tako, kot bi moralo. Za tretje pa nevzdržen čas, v katerem odpovedujejo vsi kompasi.
Slika nikakor ni in ne more biti enopomenska, kakor niso enopomenske naše resničnosti, čeprav jih živimo v domnevno istem času in prostoru.
Nekateri pravijo, da v življenju ni naključij. Potemtakem najbrž tudi ni naključje, da smo prav leta 2019 dobili slovenski prevod knjige »Prisluhni, mali človek!« Wilhelma Reicha, znanstvenika, psihoanalitika in misleca, čigar knjige in raziskave so zažigali vsi režimi. Najprej fašisti in nacisti, za njimi komunisti in nazadnje, tudi najbolj dosledno in uspešno, kapitalisti. Le s čim se je oče orgonomije, iskalec tehnologije ozdravitve raka, filantrop v srcu, neustavljivi raziskovalec v umu in velik človek v duši, lahko tako zelo zameril režimu in takrat aktualnemu znanstvenemu establišmentu, ki do leta 1962 ni le sistematično zažigal njegovih knjig, temveč tudi sodno prepovedal uporabo njegovih, človeštvu nedvomno koristnih znanstvenih dognanj? Usodo Wilhelma Reicha je mogoče prepoznati tudi v usodi Nikole Tesle. Sprašujem se, koliko si uradna znanost pred njunimi dognanji še vedno zatiska oči.
V eseju »Prisluhni, mali človek!« Wilhelm Reich skozi lastno življenjsko pot in prizmo nagovarja malega človeka, naj v sebi prebudi velikega človeka. Monolog vodi s seboj in hkrati s potencialnim bralcem, od katerega pričakuje osebni odziv. Gre za pretresljivo in iskreno izpoved svobodnega znanstvenika, ki išče brezpogojno resnico, razumevanje in smiselnost lastnih prizadevanj.

»Velik človek je bil nekoč zelo majhen, vendar je razvil edino pomembno lastnost, namreč spoznal neznatnost in ozkosrčnost svojim misli in dejanj […] Velik človek se zaveda, kdaj in v katerem oziru je majhen. Mali človek pa ne ve, da je majhen in ga je tudi strah tega spoznanja. Svojo malenkostnost in ozkosrčnost skriva za utvaro moči in veličine, za močjo in veličino nekoga drugega.«

Reichov esej je nastal leta 1947. Vznemirjata tako njegova globina kot aktualnost z današnjim časom. Reich terja brezpogojno samorefleksijo in jasnost misli, odklanja krdelno pripadnost množici, predsodke in prepričanja, odgovornost prepozna v posamezniku, pripravljenem na samospoznanje in spremembo.
Veliko vprašanje ostaja, ali bi bil Reichov apel razumljen v času, v katerem je nastal, in kako bi bil in je lahko razumljen danes. Najbrž bi bilo podobno kot s Teslovim spoznanjem v njegovem času, da človeštvo – ko je želel okoli ekvatorja ustvariti svetlobi prstan – (še) ni bilo duhovno dozorelo za Dobro in Veliko. Ali smo danes?
In kje se danes pravzaprav nahaja človeštvo in vsi mi sleherniki znotraj njega? Ali smo dozoreli za osebno bilanco ob Reichovem eseju in za etično uporabo naprednih tehnoloških dognanj obeh raziskovalcev?
Ali lahko v njunem delu in spoznanjih morda prepoznamo nekaj, kar nam lahko pomaga ustvariti boljšo prihodnost.
Dosežki človeštva so impresivni in neizpodbitni, pa vendar, ali nas zares vodijo v pravo smer. Stanje, s katerim se srečujemo danes, namreč terja razmislek o medosebnih odnosih, o preživetju in naši prihodnosti, o resnično človeških vprašanjih.
V novejšem času sta znanost in tehnologija uvedli radikalne spremembe v naša življenja in nam omogočili vse tisto, kar je bilo pred dvesto leti nepojmljivo. Živimo v digitalni, nanotehnološki dobi, verjamemo v napredek kot znanstveno kategorijo, zaupamo in sledimo. Po drugi strani pa kot družba še naprej tavamo in se izgubljamo v množici površinskih razlik, hote ali nehote izgubljamo zgodovinski spomin, optiko pojmovanja sveta prilagajamo trenutnim potrebam in pričakovanjem kolektivnih »nazorov«, filozofij, doktrin in prepričanj, predvsem pa tržnoekonomskim zahtevam. Ob vsem tem izgubljamo medosebne odnose in vrednote.
Sistem(i), v katerem(ih) živimo, nas sili(jo), da svoje delo prevajamo v nepregledne in neobvladljive birokratske protokole, kjer je vsebina že zdavnaj podlegla formi. Zdi se, da smo birokratizacijo in formalizacijo naših delovanj, profesionalnih in osebnih, brez zadržkov pozdravili kot nujne dosežke naše (zahodne) civilizacije. Pa vendar, ali so napredne tehnologije res naravnane v boljši jutri človeštva?
Negotovosti zadnji dveh let so jasno pokazale, da smo vsi del skupne globalne zgodbe.
Strašijo nas, najprej, da nas je preveč, potem, da nam grozi demografska katastrofa; da smo mi »mali« ljudje krivi za vremenske razmere, okoljske težave, vojne v svetu, epidemije in pandemije, revščino, nefunkcionalnost sistemov itd. Pa je to res? Saj vendarle samo sledimo avtoritetam, oblastem, zakonom oziroma tistemu, kar nam rečejo, da je prav. Pa je res prav?
Ali sploh smemo podvomiti o uradnem narativu? Ali je bogokletno, če se na tem mestu vprašam, ali nam današnje univerze ponujajo realno in dejansko, nesporno znanstveno pojmovanje sveta? In ali si religije resnično prizadevajo odpreti vrata duhovnosti? Naša znanja so postala specialistično fragmentarna, izgubili smo pogled na celoto in s tem možnost približevanja k objektivnejši resnici. Ali mali človek sme izvedeti, kaj se dogaja za paravanom globalnih mahinacij?
Stanje kolektivne zavesti danes ne potrebuje posebne definicije in razlage. Dovolj je, da se ozremo okoli sebe in vprašamo, koliko ljudi je nasmejanih in koliko zagrenjenih ter koliko se jih je pripravljeno odpovedati lastnemu ugodju (profitu) za dobrobit drugega. Koliko ljudi preganja občutek odgovornosti za prihodnost naše družbe, za mladino, ki brezupno zre v sivino jutrišnjega dne? Koliko izmed vseh je ozavestilo, da je »tvoja srečna prihodnost tudi moja« in da kult individuuma ni več paradigma prihodnosti.
Naša družba je prispodoba sodobnega zdravstvenega sistema – odpravlja simptome in kupuje čas, da ji ne bi bilo treba koreniteje poseči v problem (sistem). Vendar, če želimo odpraviti bolezen, moramo priti do srži težav in jo naposled izkoreniniti.
Vsi smo se zataknili nekje v labirintu globalnih iger, v procesu služenja naprednim tehnologijam pa izgubili stik s človekom v sebi in s človekom ob sebi.
In kaj je tisto, kar nas lahko v teh nenavadnih časih poveže, osmisli, rekalibrira in vsaj do določene mere stabilizira? Je lahko to kultura, znotraj nje pa umetnost?
Za politične strukture je kultura cokla finančnega sistema, nemalokrat polje zabave in navidezno koristne potrate prostega časa. O kulturi in njeni kakovosti pa že dolgo ne odločajo več tisti, ki o njej kaj vedo. Misel političnih garnitur, da kultura rešuje eksistenčne težave ljudi, ki so se odločili delati na tem področju, pove več o odločevalcih kot ustvarjalcih kulture. Kultura in z njo umetnost mora nenehno dokazovati smiselnost svojega obstoja in se vsakič znova boriti za vedno manjši košček eksistenčnega prostora v tej naši družbi. Ali lahko brez kulture in umetnosti preživimo? Najbrž lahko, a se ob tem odpovemo vitalnemu delu sebe in svoje identitete. Odpovemo se navdihu prednikov, kreativnosti naših otrok, svobodi ustvarjanja in izražanja, svobodi duha, ki se začne najprej v umetnosti.
Umetnost ne pozna meja. Je pretočna v svojih komunikacijskih kanalih, prevzame, očara, osvobaja, povezuje, kontemplira. Presega čas in prostor, spodbuja različnost pogledov in interpretacij, se nenehno izmika končnim odgovorom in naše bistvo vztrajno sooča z metafizičnim. Čeprav urno uhaja predvidljivosti sistemskega mišljenja, se ne odpoveduje redu in pravilom umetnostnega ustroja. Kakor koli jo skušamo ujeti v racionalne intelektualne kalupe, vedno ima zadnjo besedo. Iskreno nagovarja malega človeka, naj v sebi prepozna in prebudi velikega človeka.
Okoliščine današnjega časa načenjajo vsa področja človekovega delovanja, še najbolj pa kulturo in z njo umetnost. Bomo zmogli v brezpogojni samorefleksiji prisluhniti sebi in stopiti v bran umetnosti in kulturi?

Ob slovenskem kulturnem prazniku iskreno čestitamo sodelavcem Univerze v Ljubljani, ki so za leto 2022 prejeli najvišje državne nagrade za umetniške dosežke.
Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je zasl. prof. akad. dr. Kajetan Gantar, klasični filolog in prevajalec ter upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Prejemnika nagrade Prešernovega sklada sta skladatelj doc. Damijan Močnik z Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih ter slikar prof. Dušan Kirbiš z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj.

Ob tej priložnosti čestitamo tudi nagrajencem študentskih Prešernovih nagrad Univerze v Ljubljani za leto 2021 na področju umetnosti, ki so bile podeljene na Tednu Univerze decembra 2021.
Aljoša Lovrić Krapež z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani je prejemnik nagrade za delo z naslovom Weltschmerz: Dramsko besedilo in razprava o gledališču krutosti in jeziku telesnega v njem (mentorica in somentor: prof. mag. Žanina Mirčevska in prof. dr. Tomaž Toporišič).
Gašper Gajšek in Klara Rešetič z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani sta prejemnika nagrade za delo z naslovom Zasnova in razvoj večdisciplinarne blagovne znamke (mentorica: doc. Petja Zorec).

O razstavi

Leta 1895 je Ljubljano prizadel zadnji velik potres. Z oddaljevanjem zgodovinskega dogodka se približuje tudi zavedanje bližine novega. Študije in projekcije kažejo na to, da na potres v Ljubljani nismo dobro pripravljeni.
Je lahko pričakovana katastrofa tudi priložnost za mesto?
Ljubljanski župan Ivan Hribar je leta 1895 potres izkoristil kot priložnost za prenovo, osvežitev in posodobitev mesta. Na podlagi popotresne prenove so nastale nekatere najbolj poznane vedute, javni odprti prostori in urbane poteze Ljubljane.
Skozi skupno seminarsko temo so se študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani v študijskem letu 2020/2021 ukvarjali s preventivnimi ukrepi, urgentnim odzivom na potres in popotresno sanacijo kot možnostmi za preoblikovanje oziroma nadgradnjo obstoječih struktur ter izgradnjo novih prostorov mesta.
Naloge, ki so nastajale skozi celotno študijsko leto, so skozi različne scenarije, pristope in obsege projektov obravnavale tri izbrane lokacije v Ljubljani (središče Ljubljane, območje Roške in Streliške ceste, Prule). Nastale raziskave in idejne zasnove naslavljajo možnosti za prostorski razvoj mesta, ki jih odpira neizogibnost potresa in vprašanje bivanja v (po)potresnem mestu.
Tematike nalog so v luči potresne ogroženosti in starosti stavbnega fonda Ljubljane zelo aktualne, pred študente in mentorje postavljajo kompleksen in odgovoren izziv, obiskovalcem razstave pa odpirajo vizije mesta na temo, ki je kljub aktualnosti pri nas premalo raziskana.

Mentorji projektov:
Seminar Glažar: prof. mag. Tadej Glažar, asist. Jure Henigsman; demonstrator: Žan Ketiš
Seminar Perović: prof. mag. Vasa Perović, asist. Anja Vidic; demonstrator: Andraž Tufegdžić
Seminar Žnidaršič: doc. Rok Žnidaršič, asist. Katarina Čakš; demonstratorki: Petra Čoko, Astrid Magajna
Produkcija: Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani
Kurator Male galerije Banke Slovenije: Vladimir Vidmar

Razstava je na ogled še danes, 8. 2. 2022.

Na oder Cukrarne v koncertni sezoni 2021-2022 postavljamo več svojih koncertov iz cikla Tutti in Solo e da Camera. Prostori in okolje Cukrarne s svojim impresivnim dizajnom omogočajo večplastno doživetje glasbenega dogodka in zagotovo ponujajo nove pristope v glasbeni poustvarjalnosti.

V letošnjem letu smo v Cukrarni izvedli koncert Glasba zaprtih ust iz cikla Tutti, naslednji koncert bo 28. 2. 2022, in sicer Kvartet klarinetov Accentus in Ansambel Saksofonov 96 iz cikla Solo e da Camera.

V četrtek, 13. 1. 2022, smo v kinodvorani Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani na Aškerčevi 5 predstavili znanstveno monografijo GENERATOR: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov. Slovenski eksperimentalni dramski in uprizoritveni teksti iz obdobja modernizma (1966–1986), ki je izšla v sozaložništvu Slovenskega gledališkega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

»Generator: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov« je zbornik skoraj 60 dramskih in uprizoritvenih besedil 30 slovenskih avtorjev. Ključni formalni kriterij pri njihovem izboru je bil »izgubljenost« ali »razpršenost« in s tem »nepoznanost« besedil na podlagi efemernosti ali »nedostopnosti« njihove izvirne objave v časopisu ali reviji, redkeje v knjižni obliki. Glavni namen izdaje je bil torej omogočiti njihovo (ponovno in komentirano) dostopnost in nanje posebej opozoriti. Izbor zajema čas slovenskega (literarnega) modernizma (1966–1986); druga polovica šestdesetih let prejšnjega stoletja pomeni prelom s tradicijo in uveljavitev avantgardnih tendenc v slovenski literaturi. Nabor del sega od na videz »tradicionalne« drame, ki pa eksperimentira ali z jezikom, psihološko zasnovo likov ali z dramskim dejanjem, prek inovativnih dramskih form, ki so ali žanrsko hibridne ali prestopajo meje poezije, proze ali eseja, vse do radikaliziranih oblik »drame«. Posebnost izbora je, da vključuje tudi t. i. uprizoritvene tekste, torej sinopsise, scenarije ali performativne zamisli, opise že izvedenih predstav ali performansov in celo »drame«, ki po svoji primarni naravi sploh niso drame, vendar skozi današnji (postdramski) pogled to zagotovo postanejo.