Vse kaže, da so obdobja pandemije izjemno plodna za literarno ustvarjanje in filozofsko refleksijo, kakor o tem priča naše pandemično leto 2020, v katerem je izšlo nepregledno število knjig, posvečenih kovid krizi.
Če se omejimo samo na slovensko produkcijo, lahko med najvidnejšimi navedemo: pesniško zbirko #tačas: 50 dni, 50 pesmi, ki jo je uredil Andrej Ilc in ilustrirala Tanja Komadina; kratko prozo Aleša Bergerja Breze: 40 poganjkov od marca do maja 2020; kriminalni roman Virus Tadeja Goloba; Ne želi si lahke poti Brine Svit; dnevnik iz Rima novinarja Janka Petrovca Karantena. Rim; eseje z naslovom MMXX: Leto nevarne bližine Alija Žerdina; Človek človeku virus filozofinje Renate Salecl; Pandemic! In Pandemic! 2 Slavoja Žižka; delo Antropologija med štirimi stenami Dana Podjeda.
Vendar pa bi tukaj raje predlagal korak nazaj – stran od sedanjosti in aktualne literature – v preteklost in h klasikom, da bi lahko pridobili ustrezno distanco, ki je venomer potrebna za ustrezno refleksijo natanko tega, kar nam je, na žalost še danes, nevarno najbližje.

Vsako »veliko kugo« so spremljala ali vsaj naknadno reflektirala – če že ne kar neposredno »ustvarila« – velika literarna in druga dela: Homer v Iliadi opiše »kugo v grškem taboru«; Tukidid v Peloponeških vojnah opisuje »kugo v Atenah«; Boccaccio v Dekameronu si za izhodišče vzame »kugo v Firencah«; Manzoni v Promessi sposi »veliko kugo v Lombardiji«, in ne nazadnje je tu še Albert Camus s svojo Kugo, h kateri se je, od vseh navedenih, iz vrste razlogov še zlasti pomembno vrniti. Predvsem zato, ker »kuga« še zdaleč nikoli ni »zgolj« kuga.
To je razvidno že iz tega, če na hitro pregledamo vzroke in razloge za vsakokratno »kugo«: razlog za »kugo v grškem taboru« je Apolon, za čigar pomoč prosi njegov svečenik Hrisos zaradi razžalitve s strani Agamemnona, tako da je tudi odprava kuge pogojena s »spravno daritvijo«, ki pa požene v tek nič manj kot Ahilov srd, torej krvavo rdečo nit celotne pesnitve; razlog za kugo v renesančnih Firencah je krščanska koncepcija Boga, ki pošilja nad človeštvo kugo kot kazen za njegovo moralno izprijenost, pri čemer vpričo neizprosnega Boga ne pomaga nobena molitev; razlog za kugo v alžirskem trgovskem mestecu Oran pa je precej bolj materialistično zasnovan, zato pa nič manj skrivnosten od ostalih.
V prav vsakem izmed teh tekstov lahko najdemo presenetljive vzporednice z globalno pandemično situacijo, v kateri živimo še dandanes: od premeščanja problema iz materialnega v metafiziko, kjer naj bi bila stvar razrešljiva; ali pa nasprotno vdajanje obupu, da se zares ne da storiti nič drugega kot počakati, da mine; ali pa prek eksistencialnega preizpraševanja o smislu vsega skupaj vse tja do absurdnih potez, ki jih je zaradi tega dobila realnost.
Še zlasti s slednjim se, tako se zdi, najbližje približamo aktualni situaciji, kolikor prav Camus naslovi tisti distinktivni paradoks, ki nas spremlja: po eni strani ekstrem absurdnega nesmisla – po drugi strani pa, ravno nasprotno, ekstremen presežek smisla.
Z imenom »kuga« je namreč mogoče označiti presek teh dveh »presežkov« – pribitek in primanjkljaj smisla – ki pa ni dojemljiv če ne iz stališča neke celote, ki se ji reče skupnost.

Camusova Kuga nam s svojim slovitim začetkom daje vedeti, da njen pravi protagonist ni preprosto ta ali oni posameznik, pač pa skupnost v celoti: »Čudne stvari, ki jih obravnava ta kronika, so se dogodile leta 194... v Oranu.« (Camus, 2020: 8) Ves nadaljnji uvod v kugo je zaznamovan s tem, da je še pred nastopom anonimnega prvoosebnega pripovedovalca mesto s svojimi prebivalci tisto, ki nastopa: »Na najbolj pripraven način spoznaš tuje mesto, če si ogledaš, kako ljudje v njem delajo, kako se ljubijo in kako umirajo.« (ibid. 8) Kako torej Orančani delajo, se ljubijo in umirajo? »Naši someščani delajo od jutra do večera, a samo zato, da bi obogateli. Ukvarjajo se predvsem s trgovino, in kot sami pravijo, jim je na skrbi predvsem dobra kupčija.« (ibid. 8–9) Oran je »moderna skupnost«, kot »trgovsko mesto« je pač kapitalistično ustrojena. in torej z delom na dobiček usmerjena skupnost, in kar diktira tempo tudi drugih dveh elementov, namreč načina, kako se ljudje ljubijo in umirajo.
Vse troje – delo, ljubljenje in umiranje – tvori vsakdanji »oranski imaginarij«, ki pa ga pretrese kuga kot »vdor realnega«, ki se začne, tako kot velike vojne ali ekonomske krize, povsem neopazno, nato pa udari in razdre »simbolne vezi« med ljudmi: »Po vsem tem lahko mirno priznamo: naši someščani niso imeli prav nobenega razloga, da bi slutili dogodke, do katerih je prišlo spomladi tistega leta in ki so bili, to smo razumeli šele pozneje, nekakšna prva znamenja v vrsti hudih nesreč, o katerih nameravamo zdaj pisati kroniko.« (ibid. 12) Stvari so od prvih mrtvih podgan najprej nenadoma potihnile, nato pa, s prvo človeško smrtjo, postopoma eskalirale: »Trditi smemo, da se je s hišnikovo smrtjo končalo prvo, vznemirljivih znamenj polno, razdobje in se začelo drugo, razmeroma hujše, ko se je presenečenje prvih dni polagoma spremenilo v preplah.« (ibid. 29–30) Izoliranemu primeru so sledile še druge človeške žrtve, kljub temu pa najprej nihče – ne prebivalci, še zlasti pa ne oblasti – ni hotel verjeti.
Potem ko je bila »beseda 'kuga' izgovorjena prvič« (ibid. 44) ni bil več daleč trenutek, ko je bilo razglašeno izredno stanje: »'Ustrašili so se.' Brzojavka se je glasila: 'Razglasite kužno stanje! Zaprite mesto!'« (ibid. 72) In od te točke naprej »smo lahko rekli, da je kuga postala stvar nas vseh« (ibid. 73). O tem potem pričajo vsi glavni liki romana, skozi oči katerih vidimo, kako jih je prizadela na ravni izhodiščne triade delo-ljubezen-smrt in na kako zelo različne, individualne načine se spopadajo s kolektivnim, skupnim problemom. Poleg splošnega eksistencialističnega narativnega okvira, v katerega so individualne zgodbe umeščene, roman ponuja še vrsto drugih branj – od alegoričnih in filozofskih do historičnih in meta-referenčnih – vse do »detektivske« uganke iskanja vzroka za kugo, ki napotuje na njen politični pomen.
V prizoru, kjer nekega večera, ko vsi iščejo »človeško toplino« tako, da se zbirajo po kavarnah, Rieux najde Cottarda s knjigo na mizi, ki je označena kot »kriminalni roman« (Camus, 2020: 64) v slovenskem prevodu, v originalu pa natančneje žanrsko določeno kot »un roman policier« (Camus, 1947: 62). Iz teksta je razvidno, da gre za Kafkov Proces, kar je seveda absurdno, ker ne gre za detektivski roman, iz konteksta pa, da gre za referenco na samo absurdnost kuge, ki pa jo je mogoče hkrati interpretirati tudi kot stvar detektivske detekcije. Skupna poteza obeh procesov detekcije je zmožnost prepoznavanja odsotnosti kot prisotnosti, ali lacanovsko rečeno, zmožnost razbiranja »označevalca manka označevalca«, kolikor je pač »manko označevalca« tudi sam nek označevalec.
Manjkajoči označevalec, ki deluje iz ozadja kot »poprisotena negativnost«, je fašizem, o čemer se lahko hitro prepričamo začenši s tem, da se je Camus kot del uporniškega gibanja leta 1940 v Parizu boril – podobno kot samorganizirana skupina v romanu, ki pomaga pri zajezitvi kuge – proti »rjavi kugi« nacistične okupacije, ki se alegorično zrcali v »rjavih podganah«, s katerimi se začne bolezen v mestu; prek opisov množičnih grobišč, v katerih so umrli za (rjavo) kugo pokopani brez rituala ali slovesa; do navsezadnje sklepnih stavkov romana, ko se kuga konča in kjer je Rieux lahko »poslušal veselje, ki je prihajalo iz mesta«, a »se je spomnil, da je to veselje vedno v nevarnosti« (ibid. 316):

Zakaj vedel je, česar vesela množica ni vedela in kar je mogoče brati v knjigah, da bacil kuge ne umre in nikdar ne izgine, da lahko deset in deset let spi v pohištvu ali v perilu, da potrpežljivo čaka v izbah, kleteh, kovčkih, robcih in papirjih in da bo mogoče spet prišel na dan, ko bo v nesrečo in v pouk ljudem kuga prebudila svoje podgane ter jih pognala umirat v kakšno srečno mesto.

Moderna skupnost vsekakor ni več tisto, kar je bila v Camusovem času, in tudi izbruh kuge posledično ne deluje več na isti način, zlasti če pomislimo na globalne razsežnosti aktualne pandemije, ki krepko presegajo tragične dogodke enega samega mesta. Dejstvo, da smo danes globalno tako zelo povezani, je natanko tisto, zaradi česar se s koronavirusom ni mogoče spopadati na isti način, kot se je spopadalo s kugo – npr. s totalno zaporo mesta – pač pa je hkrati tudi vzrok za njegovo razširjenost, če se brez te globalne povezanosti tudi sam virus ne bi uspel tako hitro (raz)širiti po vsem svetu. Na tej podlagi lahko vidimo, da je ne samo »kuga«, pač pa tudi z njo tesno povezano vprašanje skupnosti nekaj, kar terja globalno, svetovno človeško odgovornost. In to ne samo, ko gre za preprečevanje širjenja in cepilno zamejevanje koronavirusa, pač pa tudi z nevarnim porastom rjave kuge, ki se kot »vrnitev potlačenega« vrača iz podpodja zgodovine.
Tisto, po čemer namreč lahko Camusovo Kugo še beremo neposredno kot prequel pandemije covida-19, so trije elementi, ki družijo fiktivne prebivalce alžirskega mesta z realno globalno populacijo danes: Oran je pač »francoska prefektura«, kolonialno trgovsko mesto, kjer se na točki kuge zgoščeno križata tako vojna kot kapitalizem, ki imata s fašizmom skupno natanko tisti »abstrakten način mišljenja«, ki ga popisuje Camus in ki ga vidimo na delu danes še zlasti na primeru kuriozne zveze skrajnih proticepilcev in desnega populizma – neoliberalizem kot ideologija skrajnega indvidualizma pač hodi z roko v roki z ideologijo skrajnega populizma.
Camusovi sklepni stavki so nam tako lahko samo v opomin, da tako kot »bacil kuge« tudi »bacil fašizma« nikoli »ne umre in nikdar ne izgine, pač pa lahko desetletja spi in potrpežljivo čaka, dokler niso razmere dovolj ugodne, da »v nesrečo in v pouk ljudem« prebudi svoje podgane in jih »pahne umirat v kakšno srečno mesto«: prepričan sem, da v časih, ko takšna distopična literatura ni več fikcija, pač pa vsakodnevna realnost, tak opomin ni nikoli odveč.

Univerza v Ljubljani poziva svoje študentke in študente k sodelovanju pri izvedbi aprilske številke e-glasila kULturnica. V ta namen smo objavili interni poziv študentkam in študentom Univerze v Ljubljani k oddaji predlogov za uvrstitev v objavo e-glasila kULturnica, s katerim vabimo študentke in študente k umetniški interpretaciji pojma družba.

Svoj predlog za uvrstitev oddajte skupaj s prijavnim obrazcem na naslov najpozneje do ponedeljka, 4. aprila 2022, do 23.59.

Izbor treh predlogov, potrjenih na Svetu za umetnost Univerze v Ljubljani, bomo objavili v aprilski številki kULturnice, ki izide v ponedeljek, 25. aprila 2022, in jih nagradili z denarno nagrado v višini 500 EUR (bruto znesek).

Več o področju internega poziva, pogojih sodelovanja in poteku izbora najdete v besedilu internega poziva.

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani je tudi za leto 2022 objavila mednarodni natečaj za enominutne drame, na katerem lahko sodelujejo domači in tuji študenti.

Enominutne drame je treba oddati do 31. marca 2022 na naslov . Žirija bo do 1. julija 2022 izbrala tri najboljše drame in jih tudi finančno nagradila.

Več informacij, besedilo natečaja in pogoji za sodelovanje so objavljeni tukaj.

Center za obštudijsko dejavnost Univerze v Ljubljani in Študentski dom Ljubljana v sodelovanju s članicami Univerze v Ljubljani vabimo na pester marčevski program, bogat z različnimi dogodki s področja kulture in umetnosti. Dogodki so brezplačni in namenjeni tako študentkam in študentom kot tudi zaposlenim Univerze v Ljubljani. Vabljeni, da se nam čim večkrat pridružite.

Program Meseca kULture in umetnosti 2022:

• Za študentke in študente UL prost vstop v Cukrarno
• Gledališka predstava UL AGRFT: Predsednice 
• Ogled razstave UL NTF za mizo ter pogovor z avtorji
• Butični koncert filmske glasbe 
• Razstava v Galeriji UL EF: Kiki Klimt: Slikanje je potovanje in ne cilj
• Razstava PETRA JERIČ : REFASHION 
• Koncerti Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani 
• Razstave v Mali galeriji Banke Slovenije
• Kiparski tečaj – Modeliranje portreta po živem modelu 
• Maraton M oder – Prejemnice in prejemniki Prešernovih nagrad UL predstavijo svoje delo
• Predstavitev KC UL: Status zaposlenega v kulturi  
• Razstava UL NTF: Garnir 2: Doma nam je lepo 
• kUL koncert s plesno melodijo - Koncert simfoničnega orkestra Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani  
• Delavnica oblikovanja večpredstavnih gradiv z orodjem Canva  
• Kviz kULturnik 
• Humanizem in umetnost besede (cikel pogovorov ob razstavi Evropa – dediščina humanistov, UL FF) 
• Projekcija kratkih igranih in dokumentarnih filmov študentov UL AGRFT
• AGRFT performans: 8372
• Standup večer

Na univerzitetni strani so dostopni opisi dogodkov in več informacij. Program bomo dopolnjevali.

Na družbenih omrežjih (Facebook COD UL, Instagram COD UL) bomo čez celoten mesec marec predstavljali dosežke študentk in študentov ter zaposlenih Univerze v Ljubljani na področju kulture in umetnosti.

O razstavi

Projekt je bil zasnovan kot medgeneracijska izmenjava mnenj in stališč med tremi umetniškimi generacijami o njihovem odnosu do grafike. Študenti, povezani v šest skupin, so se z uveljavljenimi umetniki na področju grafike, slikarstva in intermedijskih umetnosti, ki redno ali občasno poučujejo na UL ALUO, in sicer z Zoro Stančič, Mojco Zlokarnik, Arjanom Preglom, Bojanom Gorencem, Borutom Vogelnikom/Irwin in Admirjem Ganićem, pogovarjali o tem, koga izmed umetnikov, ki so študirali na UL ALUO, bi izbrali kot svojega vzornika, izjemnega eksperimentatorja, zgled ali fascinacijo.

V zbirki študentske grafike, ki na UL ALUO nastaja od leta 1946 in je po obsegu najštevilčnejša javna grafična zbirka v Sloveniji, saj šteje več kot 45.000 listov, smo izbrali mape s študentskimi grafičnimi deli teh avtorjev vzornikov, ki so jih izbrali pedagogi. Ob pregledovanju grafičnih listov so študentke in študenti spoznavali menjavo principov pedagoških praks, stilističnih premen v umetnosti in različnih tehnoloških rešitev. Nato je vsaka skupina med študentskimi deli izbrala eno, ki se mu je želela posvetiti in ga interpretirati. Izhodišče so bile preslikave izbranih grafik v visoki ločljivosti. Pot do interpretacij v različnih medijih, videu, analogni fotografiji, digitalnem kolažu, animaciji, video intervjujih in besedilnih razčlembah med verbalnim in vizualnim je bila odprta. To, kar je nastalo, so izjemno sveže eksperimentalne, inovativne in pronicljive avtorske interpretacije del iz zbirke študentske grafike UL ALUO.

Grafični projekt je nastajal na presečišču med sistematiko dokumentiranja umetniških del, ki teče po določenih strokovnih parametrih ter ki jo morajo študentke in študenti med študijem spoznati, hkrati pa je inovativno preizkušal, kakšne so možnosti atraktivnih in svežih načinov predstavitve likovne dediščine, ki jih je s pomočjo tehnologije mogoče narediti privlačne za novo občinstvo.

Mentorji: izr. prof. dr. Nadja Zgonik, doc. Mag. Zora Stančić, mag. Admir Ganić
Kustosinja UL ALUO: izr. prof. dr. Nadja Zgonik
Kurator Male galerije Banke Slovenije: Vladimir Vidmar
Preslikave: Mikrografija, Novo mesto
Produkcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani

Galerija je odprta od torka do sobote med 10. in 18. uro. Obiskovalce prosimo, da upoštevajo vse preventivne epidemiološke ukrepe.

V sklopu razstave bosta izvedena dva dogodka: 2. marca 2022 ob 17. uri vodstvo po razstavi s sodelujočimi mladimi ustvarjalci in 8. marca 2022 ob 18. uri pogovor z umetnikom Davidom Nezom.

Refashion je razstava modne in tekstilne oblikovalke Petre Jerič, ki je nastala na podlagi njenega magistrskega dela z naslovom Trajnostna biorazgradljiva oblačila za modno znamko Vivre na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. Elene Fajt in v sodelovanju s Kemijskim inštitutom v Ljubljani pod somentorstvom dr. Uroša Novaka. 

Moda, ki se v svojem bistvu poigrava z lepoto in estetiko, je danes zaradi trenda hitre mode in z njo povezanih težav izgubila svoj pravi pomen. Čeprav je problematika zelo kompleksna, avtorica razstave verjame, da je prihodnost svetla, če bomo le začeli ukrepati in bomo na novo definirali modni sistem. Da je moda lahko čistejša, pravičnejša in prijaznejša, dokazuje s svojim magistrskim delom, na podlagi katerega je zasnovala trajnostno modno znamko Vivre (fr. biti, obstajati), ki predstavlja vizijo temeljev za nov modni sistem. Znamka temelji na uporabi rastlinskih biopolimernih materialov iz naravnih polisaharidov, ki jih je avtorica razvila v sodelovanju s Kemijskim inštitutom. Materiali so v celoti naravni in so del krožnega sistema, saj so biorazgradljivi in se lahko reciklirajo. Velik poudarek pri oblikovanju materialov oblikovalka daje čutilom. Meni, da današnja prevladujoča okulacentrična percepcija povzroča otopelost drugih čutil, ki pa so nujna za naše dobro psihofizično počutje. V projektu se osredotoča predvsem na taktilne in inhalatorne zaznave, za katere smo bili prav med pandemijo koronavirusa, v času nastajanja tega dela, močno prikrajšani.

Razstava nas vodi skozi razvoj različnih formulacij za biomateriale ter prikazuje likovno nadgradnjo z dodajanjem barv, vzorcev in tekstur. Oblikovalka je na podlagi izbranih biomaterialov zasnovala multifunkcionalno kolekcijo vrhnjih oblačil, ki so praktična in udobna. Oblačila so v celoti biorazgradljiva, vključno s sukancem, gumbi in zaponkami. V trajnostni kolekciji nam oblikovalka predstavi lastno vizijo oblačil prihodnosti. Ta naj bi bila prijazna do uporabnika, zdravstveno nesporna, uporabnikom pa bi zagotavljala dodatne pozitivne učinke in povečala kakovost njihovega življenja. Oblačila kot edini mejnik med našim telesom in zunanjim svetom imajo še veliko neizkoriščenega potenciala. Le s ponovnim razmislekom o modi in iskanju novih, trajnostnih oblačilnih materialov in oblačil lahko modno industrijo zastavimo na novo, s tem pa izboljšamo možnosti za obstoj našega enega in edinega planeta. 

Foto: Valentina Preziuso
Video: Marta Plasencia
Modeli: Model Group

Razstava je na ogled do 5. marca 2022 v Povezovalnici na Gornjem trgu 4 v Ljubljani.

Založba Univerze v Ljubljani je bila po dolgih letih prizadevanj ustanovljena v jubilejnem letu 2020, njen glavni namen pa je povezovanje založniške dejavnosti na članicah Univerze v Ljubljani. V prvem letu delovanja smo uspeli vzpostaviti skupno spletno knjigarno, kjer je na voljo že več kot tisoč knjig 16-ih članic Univerze v Ljubljani.

Osnova Založbe Univerze v Ljubljani je založniška produkcija na posameznih fakultetnih založbah, zato programska (vsebinska) zasnova založništva poteka na posameznih članicah Univerze v Ljubljani. Začelo se tudi izdajanje revij in knjig pod skupnim imenom Založba Univerze v Ljubljani, čemur bomo v prihodnosti dali še večji poudarek. Ocene kažejo, da bi z izdajanjem pod skupnim imenom Založba Univerze v Ljubljani postala druga največja založba v Sloveniji po številu na novo izdanih knjig na leto. 

Prvič smo tudi spletli vezi s številnimi strokovnimi delavkami in delavci, raziskovalkami in raziskovalci ter profesoricami in profesorji, ki se na članicah Univerze v Ljubljani ukvarjajo z založništvom, prav tako se je vzpostavila redna komunikacija z uredništvi znanstvenih revij, ki izhajajo na članicah Univerze v Ljubljani. Na univerzi namreč izhaja kar 50 znanstvenih revij.

Vso pestrost Založbe Univerze v Ljubljani ste lahko spoznali na virtualni stojnici na Slovenskem knjižnem sejmu. V veliko veselje nam je, da bomo letos končno spet postavili prave skupne knjižne stojnice, prvo že čez dobra dva meseca, in sicer na sejmu akademske knjige Liber.ac, ki bo potekal od 24.–26. maja 2022. Sejem bo ponudil tudi bogat spremljevalni kulturni program, o katerem vas bomo v kULturnici tudi obvestili.

Založbo Univerze v Ljubljani boste odslej redno srečevali v kULturnici, saj vas bomo v prihodnje mesečno obveščali o knjižnih novostih Založbe Univerze v Ljubljani. 

The European League of Institutes of the Arts – ELIA je globalno povezana evropska mreža, ki ponuja dinamično platformo za izmenjavo in razvoj visokošolskega izobraževanja na področju umetnosti. S poudarjanjem vrednosti umetniškega izobraževanja in umetniškega raziskovanja si ELIA prizadeva za izboljšanje pogojev, v katerih se lahko visokošolsko izobraževanje na področju umetnosti razvija na nacionalni in mednarodni ravni.

Člani združenja ELIA so visokošolske izobraževalne ustanove z vseh umetniških področij. Ponudba združenja ELIA je vključujoča in raznolika ter ustreza potrebam umetniških šol na vseh ravneh, od akademskega osebja ter strokovnih delavk in delavcev do študentk in študentov ter vodstva.

Poleg tega ima ELIA več kot 30 let izkušenj pri zastopanju visokošolskega izobraževanja na področju umetnosti v Evropi. Ekipa ELIA, izvoljeni odbor, delovne skupine, strokovne usmerjevalne skupine in člani zagotavljajo organizaciji bogato strokovno znanje, ki krepi njeno zagovorništvo in predstavlja obsežen vir za raziskave, razvoj novih projektov in mrež ter pregled politik in načrtovanje prihodnjih scenarijev.

Strateški fokus združenja ELIA za obdobje 2020–2024 si lahko preberete tukaj.

Z velikim zadovoljstvom vas obveščamo, da je Univerza v Ljubljani postala članica združenja ELIA. Vse zaposlene – tako akademsko osebje kot strokovne delavke in delavce – ter študentke in študente študijskih programov s področja umetnosti in kulture vabimo k oblikovanju profila na platformi ELIA, ki je namenjena vsem navedenim skupinam. Povezava do oblikovanja profila na spletni platformi je na voljo tukaj, profil si oblikuje posameznik oziroma posameznica.

Navodila MyELIA User Guide opisujejo delovanje, namen in glavne funkcije spletne platforme ter so na voljo na tej povezavi.

Več o prednostih članstva v združenju ELIA si lahko preberete tukaj.