Zadet v središče čela. S srednjeveško puščico. Izraz izbuljenih oči in sploh celotna zgornja podoba ne nakazuje, da bi bil strelec puščice Amor, grški ῎Ερως/Eros – božanstvo ljubezni in radoživo prapočelo v brstiču vesolja, ki bi naj bil spočet brez roditeljev ali po mnenju drugih porojen iz Kaosa, ali pa sad sladostrastja med pobožanstvenima prvinama Noči in Dneva, ali pa po mnenju zopet drugih sadež ob spoju Afrodite/Venere in Aresa/Marsa, skratka otroško radoživo bitje, ki je streljalo na bogove in ljudi. Nikoli ni zgrešil središča svoje tarče. Vemo, da v grški mitologiji ne gre za opis anekdotičnega dogajanja med bogovi in boginjami, temveč gre pomene iskati v alkimističnem sestavljanju značajskih lastnosti in potez določenega božanskega bitja. Strelec puščice na zgornji podobi torej ni Eros/Amor. Ali pač? Poglejmo.

Trenutna dogajanja nehote zapeljejo misel k predstavi o sodobnih “puščicah”: merijo skrajno natančno, s strahotno močnejšim orožjem, streljajo pa z grozovito silovitostjo. Vendar ne kot Eros, temveč kot Θάνατος/Thánatos, sin Noči in prebivalec podzemlja. Spomin ob zgornji podobi in dogajanjih teh dni na obronkih Evrope obuja in naplavlja iz pozabe tesnoben občutek stiske, ki se je polaščal nas – pešadijskih vojakov, ko smo v bojni pripravljenosti dan in noč ždeli vkopani v rovih na skrajnih obronkih hribovja tik izza vzhodne meje Srbije (tedanje Jugoslavije) ob grožnji napada vojaških enot sosednje Bolgarije, ki je pojmovala Nišavsko dolino vse do Niša za svojo last. Ni bil grozen občutek ob zavesti, da bo lahko ob spopadu priletel iz nasprotne strani meje zadetek krogle v moje čelo. Ne, ni me bilo groza tega. Ko se to zgodi, si tako in tako v hipu onstran zavesti... Smrtno stisko je vzbujala tragična dilema, ko se bo potrebno v trenutku odločati med dvema enako zastrašujoče nesprejemljivima in enako pogubnima možnostima: »kdo bo sprožil prvi, ko se bo v grmičevju pred tabo v zamolkli temi nekaj zganilo, ali pa se bo morebiti ob hrumenju tankov proti tebi zakadil bojni stroj pehote?…« Kazalec na sprožilcu bi v istem trenutku zadel predvsem v najintimnejše predele lastnega srca, (za)vesti in čutenja, hkrati pa bi v istem trenutku zadal nikoli zaceljivo skelečo rano v dušo, ki bi vse življenje in tudi še po smrti v ranjenem brstiču biti krvavela, če bi preživel... ob trajno skeleči bolečini v duši, brez solzà!, saj duša nima solz. Precej po letu 1990, ko so se začele luščiti skrivnosti “podzemlja” skritih zavezništev in tajnih naklepanj, smo lahko po kapljicah izvedeli, da je spopad v veliki meri – med drugim – preprečil takratni začetek skrbno skrivanega a zelo dejavnega tesnega sodelovanja tajnih služb med Titom in Ceausescom, tedanjim predsednikom Romunije, ki je na Tita gledal kot na idol, po invaziji na Čehoslovaško leta 1968 pa je v jugoslovanskem sosedu začel iskati tudi zaveznika pred grožnjo iz Moskve. Čeprav tistikrat ni “počilo”, kot v teh dneh na obronkih Evrope, pa je ostala zareza tedanje stiske v nezavedno potisnjenih plasteh duše. In tam se je zopet marsikaj prebudilo...

Ni res, da je filozofija samo stvar akademsko izobraženih modroslovcev. Tudi ni res, da je poezija stvar samo slovečih pesnikov, kakor tudi ni res, da je molitev stvar samo ljudi, ki z molkom klečijo pred razpelom. Res je namreč, da pesem, molitev in modrovanje koreninijo v vsakem človeku, ki je kadarkoli bival na zemlji, brez izjeme, ne glede na barvo kože, čas in prostor, in to v trenutku, ko se je znašel v razmerah skrajne stiske ali pa – ravno nasprotno – v osrečujočem stanju očarljivega čudenja neizmerno lepega doživetja. Res pa je tudi, da se je naša civilizacija že na obalah Egejskega morja odločila in krenila v smeri modrovanja – metafizike (τὰ μετὰ τὰ φυσικά / tà metà tà physiká: to kar um izsledi ob opazovanju reči, narave in bistva stvari) – in pa njenega otroka tehnike, katere bistvo je, da funkcionira.

Tektonski premik, ki ga je v dobrem in slabem storila civilizacija Zahoda že ob svojem izvoru, je pomenil preusmeriti pozornost od vzhoda (dejavnega brezdelja poezije in kontemplacije) proti sončnemu zahodu (v smer obvladovanje narave, stvari in tudi človeka z razumom in tehniko).

Vsako stoletje je vse bolj in bolj vzvišeno in celo s kančkom samovšečnosti drselo na področje opazovanja predmeta svojega modroslovnega premisleka – pa naj je bil ta predmet opazovanja Resnica filozofov, Duša psihologov ali pa Bog teologov. Ob tem tektonskem premikanju se je stoletje za stoletjem dogajalo tudi drsenje v popredmetenje Resnice, Duše in Boga. Ne gre se dandanes potemtakem preveč čuditi, če se je tako popredmeteni pogled vse bolj zviška in z nezaupanjem oziral na prostore dejavnega brezdelja poezije in kontemplacije, ki nam jih je tako genijalno opisal Ivan Cankar v Podobah iz sanj v dneh ob koncu prvega svetovnega spopada. Ne gre se prav tako preveč čuditi, da so med nabor popredmetenih stvari zdrsnili poleg Resnice, Duše in Boga tudi vsi ostali “predmeti” sodobnega znanstvenega opazovanja, nenazadnje tudi 'eksistenca' eksistencialistov, ki so med modroslovci morda še zadnji v dolgi vrsti predhodnikov skušali poiskati in morda znova vzpostaviti prvobitni stik prijateljevanja modroslovja s poezijo in kontemplacijo na poteh iskanja poglobljenih spoznanj. Vendar je tak (morda zadnji?) poizkus iskanja stika s koreninami modrecev iz Egejskega morja preprečilo prav spregledano dejstvo popredmetenja 'eksistence' kot predmeta med ostalimi raziskovalnimi predmeti.

Vse bolj postajajo glasni apokaliptični trobentači teh časov o civilizaciji Zatona v deželah Zahoda – lat. Occidēns, kjer se sonce vsak večer occidit, se pogrezne v globine Atlantika, vzame konec, skoraj umre. V kritikah so največkrat opazili dim in morda pepel, ne kaže pa, da bi ob 'gledanju' tudi 'videli' onstran površinskega partisočletnega dogajanja. V opoju navdušenja nad tehnološko prevlado 'funkcioniranja' zmanjkujejo žélja, čas in hrepenenje po sladostrastnem iskanju spoznanj, vključno s tistimi, ki bi vzbrstela iz pravira skrajne stiske ali zamaknjenosti čudenja. Zmanjkuje – apokaliptičnim trobentačem – sprehod v prostore, ki dajejo razgled tistemu pogledu, ki so ga Grki imenovali epopteia, kar dobesedno pomeni gledati nad, gledati čez. Epopteia ne pomeni gledati v prihodnost, kot vedeževalci, niti v preteklost, kot zgodovinarji. Epopteia pomeni pogled v čas, takšen, kot je, čas v svoji prvobitnosti. Pomeni zrenje v onostranstvo. Epopteia zelo rada hodi z roko v roki s poezijo in kontemplacijo.

Kratek medklic. Le zakaj je filozof in obenem pesnik Lukrecij svoj De rerum natura napisal v verzih, pesnitev? Ali zakaj je na pragu novega veka Keppler svoje astronomske uvide strnil v obsežni knjigi Harmonices Mundi ter v njej s pojmi in ponazorili, ki črpajo temeljne uvide iz področja glasbe, dopolnil Kopernikove in Tycho Brachejeve uvide na področju tedanjega odkritja heliocentrizma? Ali pa zakaj je Descartes svoja prva spoznanja zajemal zopet iz zakladnice glasbenih spoznanj v svojem Compendium musicae, kjer se že pojavijo zametki njegovih Principia philosophiae? In če stopimo tudi v Ljubljano: le zakaj so akademiki – znanstveniki! – Operosi začutili potrebo, da svoji Akademiji delovnih Ljubljančanov dodajo še akademijo Phil-Harmonicorum, če ne zato, da so našli – skupaj z glasbo – korenine do stičišča modroslovja in poezije v krajih, od koder so krenili Argonavti? Vsa vprašanja so – razvidno je – retorične narave. Razlaga ni potrebna. Le vabilo za razmislek. Ali ni um-etnost podlaga znano-sti, ker uporablja um na prvoten, izvoren način? Obratno je potemtakem lahko alienacijska past?

Prebivalcev Egejskega morja ni motilo, če bi bila – po trditvah nekaterih – Homer in Orfej slepa, saj so bile muze tiste, ki so povedale vsebino tega, kaj naj povesta in ne kako naj pojeta. Resnica je namreč tista, ki je težišče lepote pesmi, in tista, ki določi, da je neka pesem lahko tudi nosilka dobrega. V ozračju, ki je vladalo znotraj Platonove akademije, sta bila poleg Heraklita in Pitagore polnopravno prisotna tudi Orfej in Homer v enaki meri, kot Sokrat. Nasprotja so bila namreč usklajena – harmonizirana – v moči Harmoniae, nevidne sile, ki je vse raznolike sestavine celote držala skupaj v sozvočju, podobno kakor apneno-cementna malta skladno drži skupaj raznolikost opek in kamnov. Za današnje čase in dogajanja v svetu, Evropi in v Sloveniji je lahko pomenljivo vedeti, da že na samem začetku Platonove Akademije, ki je dala odločilen sunek v smer, čemur smo kasneje rekli evropska civilizacija, niso bili le istomisleči. To članov Akademije ni motilo pri prijateljsko-kritičnem razglabljanju. Lep primer dobre prakse je Aristotel, ki je v Akademiji na Platonove stroške živel skoraj dvajset let in ves čas hodil v odnosu do gostitelja Platona različno modroslovno pot. Raznoliki kamni, na katerih je temeljila duhovna zgradba Akademije, so bili trdna vrednota. Nekaj prvotnega duha pluralizma idej Platonove Akademije lahko zaslutimo še v znanem Voltairjevem stavku: »Z nobeno od tvojih idej se ne strinjam, toda tudi za ceno življenja se bom do zadnjega diha boril, da jih ti lahko svobodno izraziš«.

Obdobje pandemije – vstopamo že v njegovo tretje leto – bi zato težko obtožili kot povzročitelja tektonskih premikov. Ne gre za nobeno apokalipso v tem, kar imamo danes ob tej besedi v mislih, marveč za izvorni pomen, ki ga ima ta beseda: apokálypsis, sestavljenka iz grške prepone apo in glagola kalypto, torej odstranitev tistega, kar zastira vpogled v nekaj. Apokalipsa bi pomenila potemtakem razodetje skritih stvari, ki smo jih z epoptejo zaslutili.

Opozorila, da civilizaciji Zahoda baje danes grozi occidēns, niso od danes. Vredno je prebrati sestavek Hermanna Hesseja Pesnik in naš čas, ki ga je pred stotimi leti objavil ob smrti pesnika Rilkeja (Slovenski prevod). Podobno je tankočutni opazovalec evropske kulture Stefan Zweig strnjeno nanizal razpoke v posthumno izdani knjigi Včerajšnji svet, ki smo ga dobili kmalu po izdaji v odličnem prevodu Angele Vodè že leta 1958. S prevajanjem si je blažila rane, ki so jih povzročile “puščice” tedanjih revolucionarjev in do malo prej tesnih prijateljev. In še bi lahko naštevali.

Če kaj, nam je obdobje pandemije samo razodelo to, kar je kazalo razpoke že prej. Omenjene tri plošče istega kontinenta (in še kakšna, ki smo jo morda zaradi pregrobega poenostavljanja izpustili) niso obsojene, da večno bivajo vsaka sebi. Ko odkrijemo vzrok, kakor pri psihoanalizi, lahko storimo dvoje: krenemo v zdravo smer, ali pa še bolj pretkano manipuliramo druge in sebe. Če vključimo (v)pogled vse do izvirov naše civilizacije, je zanimiva ugotovitev, kako se je znotraj premen obdobij vsak kulturni premik redno dogajal ob nabiranju pelóda na cvetovih Egejskih obal, ki se je nato v panjih te ali one evropske dežele pretvarjal v hranljivi med ob iskanju in oblikovanju novih paradigem, ki so nadomeščale stare, odslužene. Lahko je ob oplajajočem stiku z grško antiko zgodil kak nesporazum, pa vendar je tudi to oplodilo nastanek novega. To lepo ponazori nastanek opere iz časa pozne renesanse. Caccini in Peri sta položila temelje za rojstvo opere na podlagi prepričanja, da so v antični Grčiji drame, tragedije in komedije v celoti izvajali z glasbo. Iz te ideje, dejansko pa iz nesporazuma, se je rodila L'Euridice, dramma posta in musica per recitar cantando (Firence, 1600). Monteverdija in Gonzage v Mantovi je ta vzor tako navdušil, da je koj odgovoril z opero L'Orfeo na libreto Alessandra Striggia. Dejansko je šele to rojstvo opere z vsemi prvinami te glasbene vrste. Zanimiv je libreto. Vsebuje ostro kritiko platonistov v rivalskih Firencah s strani pripadnikov stoicizma v Mantovi, čemur je odločilno botroval slikar Pier Paolo Rubens, ki ga ravno v tem času najdemo na dvoru Gonzagov.

Res je, da so vsa obdobja rojevanja novih paradigem, ker so stari modeli razlag odpovedali, čeprav jih zaradi ekonomičnosti še naprej s pridom upoštevamo (npr. geocentrizem, v vsakdanjem življenju, sonce še naprej vzhaja in zahaja ipd.), dejansko obdobja hudih kriz, ki jih spremljajo pojavi družbene stiske, stanja anomije, ko odpovejo nepisani dogovorjeni zakoni družbenega sožitja. Evropska civilizacija je iz vsake krize našla izhod ob pogledu vase: Γνῶθι σεαυτόν, spoznaj samega sebe. Koliko generacij vse do praga 19. stoletja je navdihovalo delo rimskega cesarja-filozofa Marka Avrelija (121-180), ki ga je napisal – pozor! – ne v materinem jeziku latinščini, temveč v tedanjem jeziku izobražencev – grščini. Že naslov – Τὰ εἰς ἑαυτόν – je pomenljiv v smeri tega, kar razmišljamo. Čeprav je težko dobesedno prevedljiv, smo najbližje, če prevedemo kot 'Pogovori sam s seboj'. Vseh petnajst let njegovega vladanja je v cesarstvu razsajala kuga, ki nosi ime po njegovem patronimu (imenu po očetu): Antoninus. Samo v Rimu je pokončala dve tretjini prebivalcev, tudi po dva tisoč na dan. Za naš premislek je lahko zelo pomenljivo branje devete knjige, predvsem pa njeno drugo poglavje, kjer trdi, da kuga, s katero se okuži telo, ni nič v primerjavi s tisto, ki okuži dušo/mišljenje človeka. V mislih ima tisto, kar razlikuje človeka od živali. Antična Grčija je že dolgo pred njim skoraj popolnoma potonila kot državna politična sila. Čeprav poraženka na bojišču pa je svoje zavojevalce premagala ne s puščicami in meči, marveč s kulturo, kot to jedrnato izrazi Oracijev verz: »Graecia capta ferum victorem cepit« (Orazio, Epistole, II,156).

Ali je strelec puščice na podobi v glavi naše rubrike potemtakem lahko Eros/Amor? Puščica je zadela čelo, naravnost v možgane, jedro razumskega dela človeka, naravnost v um. Gre torej za tisti del, ki človeka razlikuje od živali, kot zatrjuje prastara definicija animal rationale, ki je malo okrnjen latinski prevod Aristotelove trditve o človeku kot o 'ζώον λόγον έχον', torej v pomenu “živali”, ki je zmožna smiselnega govora, etičnega sobivanja v družbi in odgovornega izpolnjevanja državljanskih dolžnosti in pravic (kot ζώον πολιτικόν).

*   *   *

Ko v mislih in željah sedim, kot upokojeni univerzitetni učitelj, pred čebelnjakom, s pipo v ustih, opazujem vrvež v široko odprti dolini pod mano, kjer ljudje brzijo sem in tja, brez trenutka postanka, utrujeni, zadihani, pod stalnim pritiskom zakonov in logike današnjega sveta, v katerem smo se znašli ob rojstvu. 'Včerajšnji svet' gledam z nostalgijo in toplim občutkom. Stric, ki se je vrnil iz fronte na Piavi v prvi svetovni vojni s prestreljeno nogo skupaj s svojim očetom, ki je isto kroglo nosil v levem delu čeljusti, je čase na fronti porabil tudi za opazovanje načina gradnje v Padski nižini. Njegov med je bil začinjen z radoživo človečnostjo in veliko pozornostjo do vsega, kar ga je obkrožalo. Tih, vedno nasmejan, redkih premišljenih besed, tudi v šaljivo začinjenih pripombah. Tudi mati – po zgodnji smrti očeta vse do prihoda očima v družino samohranilka – je morala iztrgati iz krpic zemlje živež za nas, zahtevke povojne obvezne oddaje, ob tem pričarati nekaj denarja za najpotrebnejše, kjer so bili na prvem mestu davki. Kljub utrujenosti dneva so bili večeri opremljeni s poslušanjem njenega branja iz knjig, vsebine se ne spomnim, občutek skrivnostnih pomenov in zvočnih besed pa je ostal. V tišini na klopci pred čebeljnjakom pa kaplja v spominu četvero klenih stavkov, kadar sem kot otrok kazal s prstom, na kakšen prestopek doma ali v soseščini: »Tiho bodi! / Opazuj! / S svojo glavo misli! / In glej, da ne boš ti tak!.« Ko sem jo kasneje, staro že krepko čez sto let, opozoril na njen nauk, ko mi je želela kaj materinsko oporekati, sem z nasmehom citiral: »Ali sedaj načelo 's svojo glavo misli', ne velja več?«. Vrnjen nasmeh je povedal vse.

Ko v mislih sedim s pipo na klopci pred čebelnjakom in opazujem tek sveta na ulicah, ostra obkladanja v parlamentu in vrvež na podeželju, se kristalizira 'včerajšnji svet' v novi luči: ti štirje kratki stavki so bili štirje cepiči, vsajeni v 'malega človeka' in ga pognali na samostojno pot dela najprej nad samim seboj. Najprej na pot spoznavanja samega sebe – v tišini, nato druga pot opazovanja in tihega prežvekovanja videnega, šele nato vstop v družbo kot tisti, ki je prišel iz zadnjega kota gledališča in ne sodišča. Iz takega premisleka in na takšnih poteh se lahko rojevajo spoznanja, lastna stališča, odločitve in odgovorna dejanja. Mobiteli in splet tega ne nudijo.

Da, prav imata pisca pred mano: »prisluhni, mali človek!«, kajti “kuga” v mišljenju je nevarnejša od one v telesu, nima ne barve, ne vonja in niti okusa.

*      *
*

Univerza v Ljubljani poziva svoje študentke in študente k sodelovanju pri izvedbi aprilske številke e-glasila kULturnica.
Študentke in študente vabimo k razmisleku o družbi, njenih spremembah, (za študentke in študente) pomembnih področjih in/ali potrebnih spremembah, možnostih vpliva in/ali (so)odločanja, aktivnem sodelovanju, njihovi vlogi ipd. Univerza v Ljubljani vzgaja študentke in študente v kritičnem mišljenju, kreativnosti, sposobnosti komuniciranja z vsemi deležniki in želji po sodelovanju, zato jih vabi k razmišljanju o in (so)oblikovanju poti prihodnosti.

V ta namen smo objavili interni poziv k oddaji predlogov za uvrstitev v objavo e-glasila kULturnica, s katerim vabimo študentke in študente k umetniški interpretaciji pojma družba. Študentke in študenti svoje razmišljanje izrazijo z umetniškim medijem po lastnem izboru (format oz. oblika oddanega predloga ni vnaprej določena).

Svoj predlog za uvrstitev oddajte skupaj s prijavnim obrazcem na naslov najpozneje do ponedeljka, 4. aprila 2022, do 23.59.
Izbor treh predlogov, potrjenih na Svetu za umetnost Univerze v Ljubljani, bomo objavili v aprilski številki kULturnice, ki izide v ponedeljek, 25. aprila 2022, in jih nagradili z denarno nagrado v višini 500 EUR (bruto znesek).

Več o področju internega poziva, pogojih sodelovanja in poteku izbora najdete v besedilu internega poziva.

Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je postala koordinator nove evropske arhitekturne platforme LINA (Learning, Interacting and Networking in Architecture). Osrednja slovenska visokošolska ustanova za arhitekturo je v platformo, ki bo podpirala mlade strokovnjake, povezala 28 evropskih in sredozemskih organizacij. V platformi LINA, za katero bo Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani prejela 2,1 milijona evrov nepovratnih sredstev, bo sodelovalo 8 evropskih bienalov, trienalov in festivalov, 3 muzeji, 2 galeriji, 3 fundacije, 4 raziskovalne mreže in laboratoriji, 2 založbi in 6 univerz iz 23 držav. Projekt je zasnoval in ga bo vodil Matevž Čelik, ki je bil odgovoren tudi za zdaj že nekdanjo platformo Future Architecture.

Cilj LINA, ki se financira iz programa Ustvarjalna Evropa, je mobilizirati evropski arhitekturni sektor za čiste, krožne in trajnostne arhitekturne projekte v povezavi z novim evropskim Bauhausom. Prizadevanja za spopadanje s podnebnimi in okoljskimi izzivi na področju arhitekture bo povezala v evropskem programu raziskav, delavnic, arhitekturnih razstav, konferenc in založniških projektov. Podprla bo ideje, ki prinašajo estetske, trajnostne in vključujoče elemente sprememb, potrebnih za uresničitev evropskega zelenega dogovora.

LINA bo podpirala delo mladih strokovnjakov v arhitekturi: od raziskav in izdelave prototipov do posredovanja novih dognanj in postopkov za okoljsko odgovorno gradnjo široki javnosti skozi arhitekturne razstave in druge dogodke. Mladim ustvarjalcem na področju arhitekture bo platforma ponudila priložnosti za predstavitev njihovih zelenih idej. Podpirala bo njihovo delo ter jim omogočila sodelovanje z uglednimi evropskimi in sredozemskimi univerzami, bienali in trienali, muzeji in drugimi pomembnimi partnerji na področju arhitekture.

Za nami je prvi dogodek ciklusa KINOFILM. V sredo, 16. marca 2022, smo si v kinodvorani nove stavbe Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani na Aškerčevi ogledali film Inventura Darka Sinka, ki je na lanskem Festivalu slovenskega filma pobral kar štiri vesne. Režiser in scenarist se nam je skupaj z igralcem Radošem Bolčino, igralko Mirel Knez in montažerjem Maticem Drakulićem pridružil na pogovoru, ki ga je vodila priznana režiserka Špela Čadež. Pogovor je bil posnet s strani akademijske televizijske ekipe pod vodstvom prof. Igorja Šmida in v živo predvajan na akademijskem televizijskem programu AKTV, odslej pa bo dosegljiv v arhivu na spletni strani www.aktv.si. S precizno ustvarjeno filmsko odisejo človeka, ki mu počasi propadejo iluzije o življenju, smo tako otvorili novi kinematografski projekt akademije.

Že 13. aprila 2022 ob 17. uri pa vas vabimo na naslednji dogodek: projekcijo celovečernega filma NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI.
Na ogled bo digitalna in restavrirana kopija filma režiserja Živojina Pavlovića iz leta 1980, ki je nastal po takrat precej izzivalnem romanu Menuet za kitaro pisatelja Vitomila Zupana. Film raziskuje srečanje dveh nekdanjih smrtnih sovražnikov – slovenskega partizana in nemškega vojaka, ki se naključno srečata na počitnicah v Španiji. Njune pogovore o surovem času vojne prekinjajo spominske podobe, v katerih kot glavni lik nastopi sedaj renomirani režiser Metod Pevec. Celovečerec izpred več kot štiridesetih let še vedno navdušuje z bogato izpovedno močjo in danes nedosegljivimi produkcijskimi standardi.
Projekciji bo sledil moderiran pogovor, v katerem bo osvetljen družbeni, programski in produkcijski kontekst, v katerem je film nastal. Tudi ta pogovor bo posnet in dosegljiv na spletni strani www.aktv.si.

* Odd Lots: naslov razstave v Queens Museum of Art iz leta 2005-6, ki je povzemala projekt "Fake Estates" Gordona Matta-Clarcka iz leta 1973-74. 19 sodobnih umetnikov je predstavilo spekulativne projekte, ki so odgovarjali na Matta-Clarkov nakup in arhivsko dokumentacijo o petnajstih nenavadno oblikovanih parcelah v Queensu in State Islandu v New Yorku.

O razstavi
Nepremišljena in neartikulirana gradnja v mestih v veliki meri pripomore k okoljskim in družbenim krizam. Današnja situacija zahteva vnovičen in resen premislek o izrabi obstoječih in novih prostorov ter njihovi možni transformaciji s primernimi arhitekturnimi posegi.
Kot eno izmed možnosti za presnovo in reaktivacijo mestnega tkiva vidimo arhitekturne intervencije na parcelah nenavadnih oblik in velikosti, na katerih na videz gradnja ni mogoča – t. i. »Odd Lots«.

Študentski arhitekturni projekti raziskujejo neizkoriščene potenciale omenjenih nenavadnih parcel v različnih mestnih situacijah.
Preozke, predolge, nedostopne, temne in na drug način neobičajne in za komercialno rabo nezanimive parcele, nosijo v sebi potencial, ki se ga lahko aktivira z alternativnim pogledom. Na tak način se lahko v mesto vnese nove nepričakovane in nepoznane programske in arhitekturne rešitve, ki lahko spreminjajo način delovanja, arhitekturno podobo in javne prostore mesta. Sodobni čas zaznamujejo družbene, okoljske, politične, zdravstvene in druge krize, ki predstavljajo možna izhodišča za arhitekturne intervencije. Študentski projekti – skupaj z omenjenimi neobičajnimi lokacijami – prinašajo specifične arhitekturne, tipološke in programske rešitve.

Projekt je nastal z dialogom med študenti 2.–5. letnika Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, pod mentorstvom prof. mag. Vase J. Perovića, asist. Anje Vidic, in Fakultete za arhitekturo Tehnične univerze na Dunaju (TUW), pod mentorstvom prof. Tine Gregorič, asist. Gordona Rieß-Selbacha ter Katharine Urbanek.

Študenti obeh fakultet obravnavajo lokacije v Ljubljani in na Dunaju. S tem pristopom na dialektičen način, s pogledom od zunaj, preizprašujejo lokacije v obeh mestih.

Mentorji Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani: prof. mag. Vasa J. Perović, univ. dipl. inž. arh. MA (BIA), asist. Anja Vidic, univ. dipl. inž. arh., demonstrator Andraž Tufegdžić, abs. arh.
Mentorji Fakultete za arhitekturo Tehnične univerze na Dunaju (TUW): prof. Tina Gregorič,
univ. dipl. inž. arh. M.Arch (AA Dist), asist. Gordon Rieß-Selbach MSc, asist. Katharina Urbanek, Dipl.-Ing., demonstrator Francesca Lysann Klute
Kurator Male galerije Banke Slovenije: Vladimir Vidmar
Produkcija: Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo Tehnične univerze na Dunaju (TUW)

Galerija je odprta od torka do sobote med 10. in 18. uro. Obiskovalce prosimo, da upoštevajo vse preventivne epidemiološke ukrepe.

Alumna Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani Marta Bartolj je za svojo knjigo Every Little Kindness, ki je bila najprej njeno magistrsko delo na smeri Ilustracija, prejela pomembno ameriško nagrado fundacije Ezra Jack Keats Foundation, in sicer Ezra Jack Keats Honor Award 2022 za ilustracijo. 

Že lansko leto je avtorica dosegla izjemen uspeh, saj je slikanica izšla tudi v ZDA, pri založbi Chronicle Kids / Chronicle Books. Za ameriško izdajo z novim naslovom Every Little Kindness se je nekoliko spremenila vsebina, vsi temelji, postavljeni v magistrski nalogi, pa so ostali nespremenjeni. Skok na ameriški knjižni trg je botroval tudi ta teden objavljeni prestižni mednarodni nagradi Ezra Jack Keats Foundation, ki s svojimi nagradami že od leta 1985 spodbuja izjemne avtorje in ilustratorje otroških knjig na začetku kariere, tako pa hkrati ohranja zapuščino Ezre Jacka Keatsa, enega največjih ameriških avtorjev in ilustratorjev otroških knjig.

Več si lahko preberete tukaj.

Razstava prikazuje večdisciplinarni projekt tandema Garnir 2, ki ga sestavljata Klara Rešetič in Gašper Gajšek, in je nastal kot eksperimentalni del magistrske naloge »Zasnova in razvoj večdisciplinarne blagovne znamke«, za katero sta prejela najvišje študentsko priznanje, Univerzitetno Prešernovo nagrado. Nekonvencionalna kolekcija predstavlja pomembno umetniško delo, prepleta discipline oblikovanja oblačil, oblikovanja tekstilij, scenografije, kostumografije, oblikovanja interierja ... Klara in Gašper sta svoje delo predstavila tudi na maratonu petih predavanj o svojih dosežkih in dognanjih M_oder maraton v Mestnem muzeju Ljubljana.
Klara Rešetič in Gašper Gajšek sta svoje sodelovanje začela na dodiplomskem študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na Oddelku za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter ga intenzivno nadaljevala in sklenila na magistrskem študiju. Kot posameznika ali v tandemu pod imenom Garnir 2 sta svoje delo redno predstavljala na javnih dogodkih katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil ter tudi samostojno v slovenskih in tujih oblikovalskih revijah. Med drugim sta bila povabljena k sodelovanju s svetovno uveljavljeno umetnico Maryam Keyhani.
V svojem magistrskem delu z analizo delovanja modne industrije in kritike negativnih posledic, ki jih ta pušča na okolju in posameznikih, vpetih v kolesje, predlagata kot rešitev blagovno znamko Garnir 2, ki v svojih projektih v ospredje ponovno postavi oblikovalca in obleko. Slednjo zagovarjata kot dragocen predmet, ki ima lahko v življenju posameznika najrazličnejše vloge – vlogo skulpture, pohištva, varnega zatočišča, elementa lastnega izraza, psihološke varnosti in ne nazadnje humorja.
Ugotovitve iz teoretskega dela v skladu s skupnim multiverzumom nadvse inovativno implementirata v praktični del. Skozi ustvarjalni proces oblikovanja multidisciplinarne kolekcije Doma nam je lepo prepoznamo prodornost Klare in Gašperja, ki nas prek interpretacije lastnih likovnih stvaritev iz otroštva popeljeta do dolgo pozabljenih, iskrenih občutij. Delo, ki temelji na spoštovanju lastnih korenin in tradicije, samoironiji in humorju ter zahteva počasen obrtniško-umetniški pristop k ustvarjanju, priča o širini in odprtosti ustvarjalcev, s katero strokovni in širši javnosti narišeta nasmeh na obrazu.
Umetniška dela Klare in Gašperja so skupni imenovalec dveh izrazitih indiviuumov, ki vedno znova dokazujeta, da nam poglobljeno raziskovanje, sodelovanje, konstruktiven diskurz in vzajemno spoštovanje omogočajo širjenje mej poznanega ter da iz črnega in belega lahko nastane polje raznobarvnih cvetic.
Umetniška dela Gašperja in Klare so skupni imenovalec dveh izrazitih indiviuumov, ki vedno znova dokazujeta, da nam poglobljeno raziskovanje, sodelovanje, konstruktiven diskurz in vzajemno spoštovanje omogočajo širjenje mej poznanega. Da iz črnega in belega lahko nastane polje raznobarvnih cvetic.

Mentorica: doc. Petja Zorec
Foto: Mark Cvelbar 

Razstava je na ogled od 17. 3. do 17. 4. 2022, od ponedeljka do petka, med 8. in 19. uro, v 5. in 6. nadstropju Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani na Snežniški ulici 5 v Ljubljani. Obiskovalce prosimo, da upoštevajo vse preventivne epidemiološke ukrepe. 

Več o projektu si lahko pogledate tudi na spletni strani Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil.

Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. Stoletja

Prof. dr. Tomaž Toporišič, dramaturg, gledališki teoretik in profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako lahko danes interpretiramo vedno bolj heterogene in shizofrene dramske tekste, t. im. (ne več) dramo. Avtor pri tem na izviren in inovativen način interpretira sodobne gledališke teoretike in najrazličnejše teoretične smeri. Dramatiki XX. in XXI. stoletja praviloma pišejo za oder, tako kot Shakespeare, Molière ali Čehov, a velikokrat jih ne zanima fiksirano delo, uokvirjeno v knjigo, ampak tekst kot proces, kot nedokončana arhitektura. Prav zato se dandanes tekst in uprizoritev dovršita šele v glavah emancipiranih gledalcev. Knjiga za vse ljubitelje sodobnega gledališča, ki želijo svojo gledališko izkušnjo spoznati tudi po bolj teoretični plati.
Knjiga je na voljo v spletni knjigarni Založbe Univerze v Ljubljani.

Comparative Children's Literature: Comparative Study of Slovene Children’s Literature in an International Context

Prof. dr. Milena Mileva Blažić s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je izdala obsežno monografijo, sestavljeno iz izvirnih in nekaterih že objavljenih člankov s področja primerjalne študije slovenske mladinske književnosti v mednarodnem prostoru. Avtorica sodi med najuglednejše raziskovalce na omenjenem področju, prav knjiga Primerjalna mladinska književnost pa predstavlja pionirsko delo na področju literarne teorije. Monografija je izšla v angleškem jeziku, kar pomeni, da bo prispevala tudi k promociji slovenske mladinske literature v mednarodnem prostoru.
Knjiga je na voljo v spletni knjigarni Založbe Univerze v Ljubljani.

V sodelovanju s Filmskim društvom Temporama smo v sredo, 23. 3. 2022, v akademijski kinodvorani na Aškerčevi cesti 5 v Ljubljani prikazali tri ukrajinske dokumentarne filme, ki so nam jih posredovali filmski prijatelji iz Kijeva in ki obravnavajo posledice bojev v vzhodni Ukrajini v letih pred rusko invazijo.

Prikazali smo Notranje vojne (Inner Wars, Maša Kondakova, 2021, 68 min), Šola številka 3 (School #3, Yelizaveta Smith, Georg Genoux, 2017, 116 min) ter Brez očitnih znakov (No Obvious Signs, Alina Gorlova, 2018, 63 min), ki je leta 2018 na festivalu dokumentarnega filma v Leipzigu prejel nagrado za izstopajoč vzhodnoevropski film. Žirija je v obrazložitvi med drugim zapisala: »Impresiven film, ki brez patosa, patriotizma in propagande prikazuje, kaj vojna prinaša tako rekoč vsem, ki se znajdejo v njej.«

Več o prikazanih filmih si lahko preberete tukaj.

Znotraj področja znanstvene ilustracije ima ravno botanična ilustracija najbogatejšo tradicijo in je nemara tudi najbolje dokumentirana. Rastline, predvsem njihovi cvetovi, so že od nekdaj priljubljena tema za upodabljanje v slikarstvu. Kar zadeva botanično ilustracijo, je njena zgodovina še bolj pestra. Znanstveniki že stoletja opazujejo in klasificirajo rastline ter preučujejo njihove funkcije. Botanična ilustracija se pri tem uporablja kot atribut za razlaganje in razumevanje kraljestva rastlin.

V akademskem letu 2021/22 so študenti tretjega letnika smeri Ilustracija v sklopu študijskih nalog zimskega semestra ustvarili serijo botaničnih ilustracij. Nalogo smo izvedli v sodelovanju z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani, saj so bile tema rastline, ki jih sicer najdemo v tropskem pasu, natančneje tiste, ki jih najdemo tudi v tropskem rastlinjaku ljubljanskega botaničnega vrta.

Študenti so se z botanično ilustracijo začeli spoznavati z upodabljanjem po opazovanju. Ustvarili so risbe začimb, oreščkov, semen, lubja, korenin, cvetov ali plodov izbrane rastline. Nato so prešli k študiju rastline, ki je bil osnova za ustvarjanje celostnih botaničnih ilustracij. Botanični ilustratorji morajo namreč pri upodabljanju rastline opazovati tako z likovnega kot tudi botaničnega vidika. H kakovosti izvedenih ilustracij je pomembno pripomogla tudi možnost, da so si študenti lahko ogledali sveže primere rastlin. Tako so si lahko opazovali detajle in dobili pravilno prostorsko predstavo o rastlinah. Vsak izmed študentov se na razstavi predstavlja z risbami po opazovanju in celostno botanično ilustracijo.