Čas je čuden, zelo čuden ... in tudi neoprijemljiv. Zdi se, da je edina »oprijemljiva« točka nekakšno polzenje, ampak žal je to polzenje vselej polzenje navzdol ... vsaj tako nas pogosto opozarjajo. Kriza je in kriza bo! – vendar to ne sme ostati način ideološke govorance, ne da bi se dejansko govorilo o razlogih in ustroju vsake posamezne krize, ne da bi se ji posvetilo pozornost in čas, ki ga nujno potrebuje. Tako ostaneta samo akcija/panika in drvenje – drvenje neznano kam. Vselej je laže paničariti in na ves glas govoriti o krizi, kot se ji resno posvetiti. Kaj pa veš, na tak način bi se lahko pojavila celo rešitev in zahtevala dejansko spremembo. Neprestano paničarjenje ohranja status – ga bom kar poimenoval – »potrošniške nespremenljivosti«. Zveni nekoliko mračno, fatalistično, a nas vselej pusti v miru. V krizi je moment spektakla, moment naslade in torej užitka ... pa tudi odprtje neke možnosti.

Prvi odstavek naj ostane metaforičen, drugi bo bolj slikovit; če nam metafora polzenja ni pri srcu, si lahko prikličemo v misel (pre)pogosto videni hollywoodski cliché. Prvi kader prikazuje pol banalne, pol humorne počitnikarje, ki se povsem brezbrižno namakajo v krasnem morju, a kader žal preskoči v mračne globine pod poplesavajočimi nogami plavalcev, tam pa zobato žrelo že čaka na veliko pojedino. Zdaj nastopi prelom – anonimni glas zakriči: »Morski pes!«, vse zgrabi panika in eden prek drugega, ne oziraje se na nikogar, hitijo iz vode. Lahko bi seveda bila neslana šala, a kdo bo to preverjal v trenutku panike? (Pa tudi film se ne bi tako dobro prodajal.) Panika je urgentnost, in kot taka je po definiciji nasprotje kontemplaciji. V filmu je situacija sila enostavna, le hitrejši moraš biti od zadnjih, ki bodo postali večerja. V resničnem življenju pa je to videti nekako tako: nekdo iz množice plavalcev prestreže govorico o morskem psu, jo hitro sporoči naprej – po človeškem telefonu novica potuje hitreje kot svetloba po optičnih kablih – in že je tu panika. A kaj, ko nihče točno ne ve, kje je obala, nihče tudi nima časa za premislek, za orientacijo, za kakršno koli kolektivnost ... in tako, eden čez drugega, drugi po tretjem, počasi tonejo na dno sicer bolj kalnega morja, ne da bi kakršen koli morski pes priplaval mimo. (Seveda ne zanikam njihovega obstoja!)

Strahu in tesnobe ni treba razumeti, da bi delovala. In še kako dobro vzrejata konzumente-potrošnike, samo recite jim, da prihaja pandemija, morski pes ali črni petek, pa bodo razprodani vsi najbolj želeni artikli. Pogosto citirani Jameson je nekoč dejal, da si je danes laže predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma. Očitno je odločitev že padla – izbrali smo konec sveta! –, prav zato v zadnjih (desetih ali več) letih gledamo pravcati razcvet filmov katastrofe in konca sveta. Pogosto pa se pozabi dodati nadaljevanje njegove izjave, ki pravi: »Morda gre to pripisati nekakšni šibkosti naše imaginacije.«^[1]

Na eni strani je torej povsem neznana prihodnost, nič oprijemljivega ni pred nami, nobena stvar v tem času ni zares gotova, na drugi strani pa nobenega dvoma o tem, da polzimo navzdol (oz. da nekaj plava navzgor). Treba je torej nujno nekaj hitro napraviti – Just do it!, pravijo nekateri. Ni časa za misel. Plavaj, pa če to znaš ali ne! Ni časa za premislek, kontemplacijo, kaj šele za umetnost (ne bom napisal »in kulturo« – kultura je zame vselej preveč kulturna, raje imam nekoliko bolj divjo, neznano in še neudomačeno umetnost). Še več, če naj sem še nekoliko bolj fatalističen: zdi se, kot bi bili v leru, prevladuje status quo, zataknili smo se. Prevladuje občutek, da ne glede na postopanje, dejanja, umetniški izraz itd. nič ne more zares spremeniti situacije, nič ne pride do pravega učinka, pravzaprav se zdi, da se v tem drvenju sploh ničesar ne moremo dotakniti. Kot bi z vso močjo mahali po vodi, a vselej obstali na mestu. Ves čas se nekaj dogaja, ves čas nekaj utripa, poskakuje in piska, a obenem nobene spremembe, nič zares Drugega.

Urgentnost in akcija tudi pomenita, da so gledalec, poslušalec in mislec na slabem glasu, da imajo slab glas – treba jih je iztrgati iz predpostavljene »pasivnosti« in jih prisiliti v akcijo. Prav zato je najboljše, da jih začnemo opominjati, strašiti in jim velevati, kaj naj počnejo. Sploh pa je nevarno, da bi si ustvarili svoje mnenje ... Ta misel-diktat pronica tudi v polje umetnosti: gledalec ni dovolj! – postati mora akter in soustvarjalec, biti mora (inter)aktiven, nujno je participirati, se udeleževati in sodelovati – skratka, treba jim je odvzeti mirnost, zbranost in poglobljenost. »Don't think twice, it's all right,« pravijo drugi.

Kaj pa, če gledalec ni tako pasivna pozicija? Vselej je nekdo, ki si ustvarja mnenje, razmišlja in opazuje – morda bo njegov drugi korak šele razkril, kaj dejansko namerava in misli; na to nas pogosto opozarja Rancière. Zdaj pa se zastavlja vprašanje: Ali ravno ta neskončna želja »aktivacije« gledalstva ne povzroča natanko nasprotnega učinka od želenega? Seveda, vsi že res norimo, ampak to še ne pomeni, da smo dejansko prisotni v stvari sami. Pfaller ima lep izraz za to: »interpasivnost«. To je točka delegiranja uživanja, delovanja in ne nazadnje tudi odgovornosti na nekoga oz. nekaj drugega. Najsi bo to zdaj že pretekli videorekorder, ki je »gledal« televizijo namesto nas, tibetanski molilni mlinček, ki moli, medtem ko mislimo na druge stvari, ali pač že ustaljena »Starbucks coffee«, ki s tistimi »50c« pripomore k boljšemu svetu v drugih, oddaljenih državah. K temu bi lahko prišteli še plačane objokovalke. Interaktivnost pa ni nič drugega kot hrbtna stran pasivnosti, ki smo jo orisali zgoraj. Kaj pa umetnost? Ali ni v nevarnosti, da bi zdrsnila v »aktivni« spektakel – v umetnost, ki ne bi bila več raziskovanje, invencija, misel ali čutnost, temveč bi služila samo še ugodju, zadovoljevala kulturne potrebe, ki pa ne bi bile nič drugega kot splošen, dobro prodajan okus, in sem pa tja tudi kak eksces, da začini situacijo?

V galerijah (pa tudi gledališčih in drugje) smo pogosto priča podobni logiki: če smo se »aktivno udeležili« umetniškega dela/predstave/performansa, torej ga konzumirali, ga lahko zdaj mirne volje odmislimo. Če pa smo »samo« gledali in kontemplirali, obstaja nevarnost, da bomo nekaj zares odnesli s seboj domov in nam tisto ne bo dalo več miru. In že slišimo tretje: »Don't overthink it!«, kar v prevodu preprosto pomeni: »Ne razmišljaj!« oz. »Odmisli!«

Ne smemo pozabiti, da gledanje ni slepo, nekaj opazuje, selekcionira, primerja in kontemplira; in ker smo že znotraj univerzitetnega diskurza, lahko dodamo še: analizira, sintetizira in vrednoti, tako da zadostim tudi Bloomovi taksonomiji. Naj navržem še Rancièrov citat, ker vsebuje zavidljivo mero romantike in poetičnosti, česar nam vedno bolj primanjkuje: »Biti gledalec ni pasiven položaj, ki bi ga morali spremeniti v aktivnost. To je naše običajno stanje. Učimo se in poučujemo, delujemo in spoznavamo tudi kot gledalci, ki v vsakem trenutku navezujemo tisto, kar vidimo, na tisto, kar smo videli in povedali, naredili ali sanjali.«^[2]

Kje smo ostali? Pri gledalcu. Morski pes nam je nekoliko razvodenel.

Morda res ni potrebe po neskončnem pritisku, po reševanju enkrat politične krize, drugič ekonomske stiske, demokracije, gospodarskih problemov, države itd. Da, zavedam se, da pišem v čudnih časih, ampak ti čudni časi se vlečejo in vlečejo – in nikoli ni pravi čas za kulturo, kaj šele za umetnost, njen nekulturni del. (Intermezzo in hkrati dokaz pomanjkanja sredstev za kulturo: medtem ko pišem ta prispevek, poslušam v zunanjosti prijeten zvok dežja. Samo po sebi ni s tem nič narobe, a kaj, ko ne morem mimo dejstva, da bodo te iste kaplje zlahka dobile pot skozi dotrajano streho naše akademske knjižnice in tako, kapljo po kapljo, prelile celoten hram naše vednosti.) Nazadnje pa tudi vidimo, da bo človek pod pritiskom kvečjemu kupil nov avto ali nekoliko večji televizor, nič bolj ga ne bo potisnilo iz vsakdanje brezbrižnosti in otopelosti.

Ne vem, kje je dejansko težava, ali je umetnost res postala neslišna ali gre bolj za neuslišanost?

»Ne, zdaj. Nimamo časa. Treba je noreti naprej. Panika. Kriza!«

Morda pa je le pravi čas za gledalstvo, poslušalstvo in misel – morda je pravi čas za umetnost.
 

[1] Fredric Jameson, Kulturni obrat, Studia humanitatis, Ljubljana 2012, str. 65.
[2] Jacques Rancière, Emancipirani gledalec, založba Maska, Ljubljana 2010, str. 15.

Svet za umetnost Univerze v Ljubljani je konec junija objavil interni razpis za delitev sredstev Sklada UL za umetniško področje za leto 2023, ki je odprt do vključno 17. oktobra 2022.

Vloga mora biti izpolnjena na ustreznem prijavnem obrazcu, ki je del razpisne dokumentacije, vsebovati mora vse zahtevane podatke in morebitne priloge.

Vlogo na interni razpis lahko oddajo akademsko osebje ali študent/skupina študentov na e-naslov: . V primeru, da je prijavitelj projekta študent/skupina študentov, mora ob prijavi imeti zagotovljeno odgovorno osebo projekta, zaposleno na članici UL, s katere prihaja.

Razpisna podpodročja na področju umetniške dejavnosti, pogoji za sodelovanje na razpisu, upravičeni stroški in ostale informacije najdete v besedilu internega razpisa.

Več tukaj.

Glavni cilj javnega natečaja je vzpostavitev sodobne sistemske vizualne identitete Univerze v Ljubljani in njenih članic, ki mora omogočati enostavno razločevanje raznovrstnih področij delovanja, zlasti med njenimi članicami ter njihovimi organizacijskimi enotami, pri tem pa ohranjati skladno vidno pojavnost.

Cilje lahko strnemo v pet točk, in sicer: (1) vzpostavitev sodobne sistemske vizualne identitete vodilne izobraževalne in raziskovalne institucije v Sloveniji ob jasni navezavi na obstoječi znak, (2) s prenovo ohraniti trdnost v odnosu do novih ponudnikov znanja/izobraževanja, (3) vzpostavitev sistema razlikovanja ob hkratni povezanosti na sekundarni in terciarni ravni označevanja, (4) prilagoditev osrednjega znaka na digitalna okolja, (5) racionalizacija procesov in prihranek stroškov pri izdelavi vidnih sporočil Univerze v Ljubljani, članic in enot.

Pri oblikovni rešitvi znaka Univerze v Ljubljani je potrebno ohraniti prepoznavnost obstoječega slikovnega znaka. Izhaja naj iz prepoznavnosti deželnega dvorca in naj vsebuje rdečo barvo trenutnega znaka. Ohranitev kvadrata je dovoljena, ni pa nujna.

Več o izhodiščih za oblikovne kot tudi sistemske rešitve ter vsebini natečajne naloge najdete v natečajni dokumentaciji, ki je skupaj z razpisno dokumentacijo, obrazci in prilogami objavljena na spletni strani Univerze v Ljubljani.

Tudi v letošnjem študijskem letu Modra fakulteta nadaljuje z izobraževalnimi programi, ki so namenjeni izobraževanju in druženju starejših od 60 let. K vpisu vabimo vse, ki imajo več kot 60 let in gojijo strast do znanja in spoznavanja. Če sami niste starejši, pa poznate koga od bližnjih, jih povabite, da se pridružijo skupnosti Modre fakultete.

Ponudba fakultet in akademij Univerze v Ljubljani vključuje kar nekaj zanimivih izobraževalnih programov s področja umetnosti in kulture: Muzeji, njihove zbirke in razstave, Popotovanje v svet glasbe, Filmski krožek: Ženske in film, Likovno ustvarjam ter spoznavam sebe in druge, Skrivnostna obmejna območja: Sprehod skozi dediščino Beneške Slovenije in Kočevske, Angleščina, Francoščina.

Več informacij o teh in preostalih programih, o možnostih prijave ter ceniku (vsak program po simbolični ceni 50 EUR + DDV za 20 ur) najdete tukaj.

Za dodatna pojasnila nas pokličite na 01 241 8559 ali pa nam pišite na .

Podiplomski študenti industrijskega oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Žan Girandon, Pia Groleger in Luka Pleskovič, so tekom študija in v okviru BIO27 (kot projektna skupina Pjorkkala) ustvarili inovativen izdelek Dodola, 3D-tiskan iz zmesi gline in organskih snovi, ki predstavlja cenovno dostopno rešitev za filtriranje vode brez uporabe zunanjih virov energije, kot sta elektrika ali bencin.

Z izdelkom so na španskih oblikovalskih nagradah Distributed Design Awards 2022 zmagali v kategoriji Project Excellence, na letošnjem Zagreb Design Week pa so prejeli prvo nagrado v kategoriji družbenih inovacij. Svojo pot bo Dodola kmalu nadaljevala v Gruzijo, kjer se bo predstavila na 4. trienalu Tbilisi. Pri nas pa je trenutno na ogled tako v Plečnikovem kiosku na Prešernovem trgu kot na razstavi BIO27 v MAO.

Več na spletni strani projekta.

Med 8. septembrom in 9. oktobrom 2022 poteka Nacionalni mesec skupnega branja – NMSB 2022 / Beremo skupaj, ki je letos v znamenju branja in gibanja. Že od avgusta lahko po vsej Sloveniji najdete plakate #beremoskupaj, ki so dela študentk in študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Študentke in študenti Oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij (smeri: Fotografija, Grafično oblikovanje in Ilustracija) soustvarili v sklopu internega natečaja, na katerem je nastalo 28 likovnih rešitev. V ožji izbor se je uvrstilo 12 del, nato je žirija izbrala 3 podobe (z vsake smeri po eno), ki so uporabljene za javno oglaševanje na plakatih ter spletu, in sicer: Erik Contreras Mencinger (Fotografija, mentorica doc. mag. Emina Djukić); Zala Tiran (Ilustracija, mentorica doc. mag. Marija Nabernik);

Hana Hirnig (Grafično oblikovanje, mentor prof. Radovan Jenko).

Vse ostale plakatne rešitve, med njimi tudi 5 video plakatov, si lahko ogledate tukaj.

Na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je med 22. in 31. avgustom 2022 že osmo leto zapored potekala mednarodna Poletna akademija Academia Musicæ Labacensis s širokim spektrom mojstrskih tečajev za godala in tolkala, namenjenih domačim in tujim glasbenikom, ki želijo nadgraditi znanje in pridobiti nove umetniške ter strokovne izkušnje pri priznanih glasbenih pedagogih in umetnikih. Mojstrske tečaje letošnje poletne akademije so vodili Sreten Krstić (SRB), Janez Podlesek, Volodja Balžalorsky (SI), Emile Cantor (NL), Maja Rome (SI), Gal Faganel (SI), Simone Rubino (IT) in Simon Klavžar (SI).

Poleg individualnih mojstrskih tečajev so znotraj skupin godal oz. tolkal delovale tudi komorne zasedbe, Poletno akademijo 2022 pa smo zaokrožili s skupnim koncerti vseh udeležencev, ki so zazveneli v prenovljenih dvoranah palače Kazina.

Več o Poletni akademiji Academia Musicæ Labacensis najdete tukaj.

Med 31. avgustom in 14. septembrom 2022 je potekala mednarodna študentska delavnica konserviranja-restavriranja stenskih poslikav z naslovom Poletna šola Gradišče pri Divači, cerkev sv. Helene, konserviranje in restavriranje stenskih poslikav.

Delavnica, ki se je je udeležilo deset študentk in študentov z Oddelka za restavratorstvo UL ALUO, švicarske Univerze za uporabne znanosti in umetnosti – SUPSI iz Lugana in Akademije za likovno umetnost v Zagrebu, je del širšega triletnega projekta, ki ga Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) ob podpori Občine Divača in Parka Škocjanske jame namenja izobraževanju študentov, izmenjavi strokovnih mnenj in izkušenj, obenem pa tudi restavriranju dragocenih stenskih poslikav v cerkvi sv. Helene iz leta 1490. Potem ko so se lani študenti posvetili preliminarnim raziskavam, se je letošnja skupina lotila čiščenja poslikav, prihodnje leto pa bo v ospredju estetska prezentacija. Študentkam in študentom pri delu poleg mentorja pomagajo še restavratorji z zavoda, ki bodo v prihodnjih letih obnovo fresk tudi dokončali.

Več tukaj.

V okviru spremljevalnega programa BIO 27, ki ga je organiziral Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v sodelovanju s Centrom za kreativnost, je bil od 14. julija pa do konca septembra 2022 v Palači Cukrarna razstavljen interdisciplinarni umetniški projekt, rezultat sodelovanja študentov in mentorjev več članic UL: Biotehniške fakultete (Oddelek za krajinsko arhitekturo), Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (smer novi mediji) in Fakultete za arhitekturo, ter Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije (ZVKDS), območna enota Piran.

S tem projektom, ki je tretji korak v raziskovanju možnih načinov revitalizacije Sečoveljskih solin, zlasti njenega najbolj in najhitreje propadajočega dela na Fontaniggah, ki v sodelovanju z ZVKDS, Muzejem Sergeja Mašera Piran – Pirano in lokalnimi organizacijami ter društvi na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani teče že od leta 2018, smo želeli dvigniti zavest o propadanju snovne in nesnovne kulturne dediščine, združene v edinstvenem tipu izjemne kulturne krajine, katere nastanek sega v srednji vek. Umetniška interpretacija na poetičen način izpostavlja problem propadanja tega dela Sečoveljskih solin in predstavlja šolo solinarstva kot rešitev, ki bi s svojim delovanjem ustavila propadanje in prispevala k njegovi postopni revitalizaciji.

Po besedah Maje Vardjan, kustosinje za arhitekturo in oblikovanje v MAO "ustvarjalci s projektom opozarjajo na ogroženost izjemne kulturne dediščine solinarstva tako v smislu izgubljanja tradicionalne obrti in znanja kot tudi v smislu degradacije izjemne krajinske podobe sečoveljskih solin, ki je skozi stoletja nastajala v tesnem sožitju človeka in narave. Vendar avtorji projekta pri tem ne zavzemajo pasivne kritične pozicije, saj poleg mapiranja obstoječega, opozarjanja na zaskrbljujoče stanje ter pozivanja k zaščiti naravne in kulturne dediščine, delujejo tudi projektivno in obenem predlagajo alternativo in razvoj območja v prihodnosti."

Vardjan vidi projekt Šole solinarstva kot projekt, ki je usmerjen v prihodnost. "Revitalizacije kulturne dediščine se loteva brez nostalgije in vračanja v preteklost za vsako ceno, brez obujanja starodavne tradicije zaradi tradicije same, avtorji svojo alternativo gradijo na jasni poziciji, da kulturno dediščino lahko ohranjamo vitalno s tem, da dovoljujemo spremembe in razvoj. Projekt, ki na razstavi skozi poetično umetniško instalacijo prepleta preteklost in prihodnost sečoveljskih solin, temelji na naselitvi zapuščenih ruševin in postopnem razvoju območja. Avtorji predlagajo šolo solinarstva, ki programsko temelji na praktičnem učenju pridelovanja soli ter postopni revitalizaciji dobršnega dela območja. S šolo, razvito v opuščenih objektih nekdanjega rudnika soli, projekt temelji tudi na integraciji ohranjenih obstoječih in novo zgrajenih objektov, ki jih povezuje novozgrajena ploščad. Celostni pristop se kaže tudi s predvidenim sodelovanjem z lokalnimi kmetijami ter z načrtovanjem novih infrastruktur kot je vrhunski znanstveni laboratorij, kar ustvarja odlične pogoje za tvorna povezovanja kulture, izobraževanja in znanosti, tako lokalno kot tudi mednarodno.

S projekti kot je Šola solinarstva izobraževalne institucije ustvarjajo pogoje, ki omogočajo razvoj skupnih, večdisciplinarnih projektov, pri čemer ustvarjalce spodbujajo k razmišljanju zunaj ustaljenih načinov delovanja. Tako celostno zasnovan projekt zato prepričljivo dopolnjuje programe letošnjega bienala oblikovanja, ki pod naslovom Supervernakularno in z izborom kustosinje Jane Whiters raziskuje ambiciozno in vse številčnejše gibanje, ki se navdihuje pri vernakularni in avtohtoni arhitekturi ter oblikovalskih tradicijah z vsega sveta, na podlagi katerih ustvarja radikalno vizijo prožnejše in odzivnejše prihodnosti. Supervernakularne prakse temeljijo na regenerativnih sistemih in vrednotah, ki jih s projekti bienala nedvomno deli tudi Fontanigge: Šola solinarstva. Tovrstni projekti bienale vzpostavljajo kot aktivno in diskurzivno platformo, kjer so trenutne razstave del veliko širših raziskovalnih projektov. S tem se bienale oblikovanja odmika od zgolj prezentacije obstoječega ter deluje predvsem kot orodje za generiranje novih idej, znanj in vizij."

Pri umetniški interpretaciji so sodelovali Tamara Mihalič, Ajda Zupan in Andrej Kamnik z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Miha Benčina in Leon Belušič s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Zala Dimc, Ana Kučan in Tatjana Capuder Vidmar z Oddelka za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani ter Etbin Tavčar in Matjaž Kljun z ZVKDS OE Občina Piran - Comune di Pirano. Avtorji in mentorji se Anji Radović z BIO27 zahvaljujemo za požrtvovalnost pri organizaciji.

Več tukaj.

Med 15. in 18. septembrom so se štirje podiplomski študentke in študent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Inês Matos, Miha Majes, Ana Janež in Špela Šedivy, s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin (SKICA Berlin) v okviru sekcije Academy Positions predstavili na znanem berlinskem sejmu sodobne in moderne umetnosti POSITIONS Berlin.

S kurirano razstavo Academy Positions sejem predstavlja mlade sodobne pozicije diplomantov nemških in tujih umetniških šol. Cilj je umetnikom pomagati do prvih mednarodnih izkušenj in jim omogočiti vstop na umetniški trg. Na sejmu lahko navežejo stike z galerijami, kustosi in zbiratelji. Obiskovalcem je na voljo izbran pregled tem in produkcije naslednje generacije umetnikov; od leta 2017 se jih v tej obliki vsako leto predstavi in promovira do 30.

Na odprtju razstave so naše mlade avtorice in avtorja pozdravili veleposlanica Republike Slovenije v Berlinu dr. Ana Polak Petrič, vodje SKICE Berlin Saša Šavel Burkart in oba direktorja sejma.

Več o sodelujočih študentkah in študentu najdete tukaj.

V četrtek, 22. septembra, je pred Galerijo Mitnica potekala otvoritev razstave FOLKLORA. FAVNA. Na kmetiji, ki je del projekta Evropska noč raziskovalcev 2022-2023 - Humanistika, to si ti! in raziskuje odnos med človekom in živaljo na podeželju ter običaje in navade kmečkega življenja.

Dogodek je predstavil širok spekter projektov dodiplomskih in magistrskih študentov, nastalih na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Mentorice: prof. Almira Sadar, prof. Marija Jenko, prof. Nataša Peršuh, prof. Elena Fajt, izr. prof. Katja Burger Kovič, doc. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, asist. Alenka More, asist. Nataša Hrupič, prof. dr. Katarina Nina Simončič in tehniški sodelavci: Marjeta Čuk, Sara Valenci, Nina Glavič, Mojca Košir, Andrej Vilar

Sodelujoči študenti: študenti_ke dodiplomskega in magistrskega študija oblikovanja tekstilij in oblačil

Vsebine, razstavljene v sklopu razstave, so na ogled tudi na spletni strani Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil.

Septembra 2022 je v zbirki VPOGLEDI 25 izšla nova znanstvena monografija Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, naslovljena ROBOVI, STIČIŠČA IN UTOPIJE PRIJATELJSTVA. Spregledane kulturne izmenjave v senci politike, ki jo je uredila izr. prof. dr. Barbara Predan.

V znanstveni monografiji odpiramo interdisciplinarno diskusijo in kritično refleksijo z različnih (teoretičnih in praktičnih) zgodovinskih, umetniških, oblikovalskih, etnografskih, kulturnih in socioloških področij ter s tem povezujemo stroke in področja, ki v prostoru kulturne izmenjave pogosto delujejo povezano, v akademskih krogih pa preredko prestopajo meje. Pričujoča monografija načrtno gradi na iskanju občih stičišč naštetih področij, pri čemer besedila vzpostavljajo kumulativen miselni temelj, a ga hkrati nenehno prečijo in tako ustvarjajo nove povezave, nova znanja. Se pa miselni preplet ne ustavi zgolj tu. S tem ko avtorji prečijo ustaljeno, ustvarjajo diskontinuiteto, katere učinek je tvorjenje zmožnosti za spremenjen način mišljenja in delovanja, pa tudi za drugačno razumevanje potencialno emancipatornih učinkov polpretekle zgodovine.

Večji del znanstvenih prispevkov izrašča iz najnovejših teoretičnih raziskav, ki jih avtorji izvajajo v okviru raziskovalnega projekta Modeli in prakse mednarodne kulturne izmenjave Gibanja neuvrščenih: raziskovanje prostorsko-časovnih kulturnih dinamik, financiranega s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Te dopolnjujejo raziskave, ki zaznamujejo in določajo tako polpreteklo kot aktualno stanje v umetnosti, pri čemer obravnavajo teoretične pojave, ki nas vodijo k nenehnemu preizpraševanju o tem, kako nujna je razširitev umetnostnega polja. Besedila temeljijo na bogatem arhivskem gradivu iz domačih arhivskih zbirk: Arhiva Republike Slovenije, Arhiva Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Arhiva Slovenskega etnografskega muzeja ter Arhiva Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, pa tudi tujih arhivskih zbirk: Arhiva Jugoslavije, Diplomatskega arhiva Ministrstva za zunanje zadeve Srbije, Muzeja Jugoslavije in Arhiva oblikovanja Univerze v Brightonu. Pričujoče delo bo bralcem v večini primerov prvič osvetlilo spregledane, a za razumevanje današnjega konteksta nujne odnose, ki vsakič znova soočajo obstoječe in prevladujoče kulturnopolitične naracije.

V torek, 27. septembra 2022, bo monografija prvič predstavljena v sklopu tretje znanstvene konference Katedre za teoretske vede UL ALUO, naslovljene Vizualna pismenost kot predmet teoretskih raziskovanj, od 10. ure dalje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.

Knjiga je že dostopna v Knjižnici Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in na spletu.

Vabljene_i k branju!