Pred kratkim je revija Literatura na svojem spletnem mestu objavila esej mlajšega kolumnista, tudi literarnega kritika Martina Justina, v katerem razglablja o sodobnih tegobah humanistike in umetnosti, predvsem o njuni vlogi v družbi, še najbolj v povezavi s študijem obeh disciplin. Izhaja iz nedavnega članka, objavljenega v reviji New Yorker, v katerem avtor poroča o močnem upadu zanimanja za humanistične in umetnostne študije, kar Justin nato podkrepi še s podatki Statističnega urada Republike Slovenije, po katerih naj bi se v letu 2021 »v primerjavi s prejšnjim študijskim letom število vpisanih študentov najbolj izrazito zmanjšalo na področju Umetnost in humanistika (11,6 %)«. Justinov članek ni objokujoče ali tožeče narave, temveč se zaključi presenetljivo in navdihujoče optimistično, češ da »bo kljub vsem pretresom in trenutnemu slabemu vzdušju« s humanistiko na koncu vse v redu, da torej ni razloga »za pretirano skrb – dokler bomo ljudje poskušali razumeti svet, bo del tega razumevanja tudi humanistika«.

Namen mojega pisanja ni, da bi se zavil v pesimistične in apokaliptične misli, ki bi lahko izhajale iz logičnega vprašanja, ali ljudje v resnici še skušamo »razumeti svet«, ali pa se pridružil neomajni veri v večno poslanstvo humanistike in umetnosti, temveč se želim vprašati, od kod tak upad zanimanja. Kot najočitnejši razlog je mogoče izpostaviti ideološkega – mnoge vlade so nas prepričevale, da potrebujemo predvsem tehnično in naravoslovno inteligenco, ki nas bo potegnila iz takih ali drugačnih kriz in ozdravila čedalje bolj krehajoči ekonomski stroj. Skratka – preusmeritev iz humanistike v naravoslovje, tehniko in ekonomske znanosti bo prinesla blagostanje vsem. Morda celo umetnikom in tistim, ki so študirali humanistiko! Ker to mantro ponavljajo v taki ali drugačni obliki vse vlade, bi celo težko govorili o političnem diskurzu, temveč raje o prevladujoči družbeni paradigmi. Po tej logiki humanistični in umetniški poklici parazitirajo na krvavih žuljih »pravega« delovnega ljudstva, ki je najprej bolj pridno (ne »filozofira«) in nato tudi prav gotovo bolj inteligentno. Taka logika ni več daleč od tistega slavnega napisa, ki se je znašel na razvpiti in celo zelo obiskani razstavi Entartete Kunst leta 1937, na kateri so nacisti razstavljali dela t. i. »degeneriranih« umetnikov, med katerimi so se med drugim znašli tudi Marc Chagall, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Henri Matisse, Pablo Picasso in celo Vincent van Gogh: »Take so ’mojstrovine’, ki so plačane z davki delavnega nemškega ljudstva!« No, nekdo te dni razlaga, da bi denar za zdravstvo lahko vzeli nekaterim umetnikom …

Toda, kdo je rodil to doktrino? Lahko bi sicer razglabljali o veliki kapitalistični zaroti, o svetu, ki da ga vodijo globalne multinacionalke, bolje pa bi se bilo zazreti vase. Da dvomi današnja mlada generacija o humanistiki, ni toliko njen lastna težava kot težava naše, »profesorske« generacije. Ali nismo prav mi spoznali udobje luksuza, denarja, potovanj, polnih polic, moči marketinga; ali nismo obrnili oči stran takrat, kadar je želja po dobičku nekoliko »utišala« resnico, in ali nismo zaradi lastnega udobja raje molčali, kot se izpostavljali? Ali nismo tudi mi raje potovali v daljne kraje kot brali potopisni roman, gledali TV-nadaljevanko kot brali časopisni feljton, čutili raje prijateljsko trepljanje na rami kot prebrali kritični zapis, buljili v zapeljive jumbo plakate kot brali konceptualne zapise na likovnih razstavah?

Na tem mestu je prst uperjen v univerzo. Ali ni tudi univerza v marsičem prevzela prevladujoče obrazce družbe, v kateri je zavladala logika množične potrošnje in hitre zadostitve potreb (instant gratification)? Univerza se ni želela starati, želela je biti mlada, sodobna, želela je stopiti vštric s časom, znebiti se je želela podobe starega, okornega, konservativnega Metuzalema. Zato tudi sama verjame v moč marketinga, številnih modnih parol – marketinških in/ali ideoloških – ter se iz lastnega interesa včasih izogne dosledni kritični drži. Skratka, postaja vse bolj podobna družbeni stvarnosti in posledično mlademu študentu prilagojena, prijazna, »znana«. Univerza gre tako v korak s časom in se ne vede več kot častitljivi konservator tistega, kar je za časom, kar se zdi napredek glede na okoreli akademizem. Vprašati pa se je treba, ali ne bi morala biti univerza pred časom? Ali ne prisega univerza na svojo avtonomijo, ki ji daje predvsem to možnost, da teče po tirnicah, ki jih ne ukrivlja prevladujoči družbeni trend, temveč da ga prav zaradi svoje neodvisnosti lahko v resnici ustvarja na novo? Ena izmed poti k taki »družbeni« inovaciji vodi prek konstruktivne kritike, ki ponuja tudi rešitev. Podobno kot v svojem laboratoriju naravoslovni znanstvenik išče nove vire energije, nove polprevodnike, nova zdravila, tako tudi humanistika v resnici išče nove družbene rešitve, pri čemer jo pot pogosto vodi prek zgodovinskih, včasih celo filozofskih spoznanj, enako pa družbo razgalja in spreminja tudi umetnost, pri čemer ne merim le na šokantnost novega, temveč tudi na tisto, kar bi označil kot »neudobno lepoto«. Z neudobjem ne merim le na hermetičnost inovativnega, temveč tudi na nekakšno metafizično odmikanje od realnega – »neudobna lepota« kot paradoksalni razgaljevalec družbe: v njenem lepotnem svetenju lahko izstopamo iz pragmatične logike družbe, po kateri, če parafraziram nekega ministra, kdor ne dela, naj ne je, in kdor ne je, seveda ne more »filozofirati«. Za jasnejšo ponazoritev bom zaključil z anekdoto. Ko je moj oče zdravil karcinom s citostatiki, je spoznal tudi sotrpinko, ki pa je nujno zdravljenje presenetljivo prekinila. Prav v tednu, ko bi morala dobiti nov odmerek ozdravitvenega »koktajla«, je namreč prejela karte za obisk Wagnerjevega opernega festivala v Bayreuthu. Dileme ni bilo – obisk Wagnerjeve opere je postavila pred zdravljenje, če hočete drugače: umetnost pred življenje, metafiziko paradoksalno pred fiziko.

Strinjam se z Justinom: če bomo še zmeraj »poskušali razumeti svet« – in naj dodam: tudi življenje in človeka – se nam za humanistiko ni treba bati. Toda, ali se ne zdi, da skušamo ta trenutek predvsem »živeti svet«. Seveda obstaja enačaj med obojim – svet je mogoče polno živeti samo, če ga bolje razumemo. Kleč pa je v tem – ali smo to lekcijo že vzeli?. No, zgodovina ve o tem povedati veliko.

Študentke in študenti smeri Grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani so že sedmo leto zapored nagrajeni na NEW TALENT ANNUAL, enem največjih svetovnih oblikovalskih natečajev, ki ga razpisuje priznana ameriška založba Graphis iz New Yorka.

Zlato nagrado (New Talent Annual 20223 Gold Award) je letos prejel študent 3. letnika dodiplomskega študija Juš Pustoslemšek, in sicer v kategoriji Film/Video – Oblikovanje/Animacija. Nagrajeni video Sonic Remnants (Animation) je nastal pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina.
Več tukaj.

Srebrno nagrado (New Talent Annual 2023 Silver Award) so prejeli štirje študentje, in sicer študentka 1. letnika podiplomskega študija Strahinja Jovanović v kategoriji Oblikovanje eksponatov. Nagrajeno delo Manifest of Algorithism je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina in prof. Radovana Jenka.
Več tukaj.

Nadalje študent 1. letnika dodiplomskega študija Žan Gašperič, in sicer v kategoriji Oblikovanje Filma/Videa – Kratki filmi. Nagrajeno delo Lučka je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina in prof. Radovana Jenka.
Več tukaj.

Študent 1. letnika dodiplomskega študija Jan Kranjec je srebrno nagrado prejel v kategoriji Oblikovanje Filma/Videa – Animacija, in sicer za delo Greeting card UL 2023 - Happy 2023, University of Ljubljana. Nagrajeno delo je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina in prof. Radovana Jenka.
Več tukaj.

Častne omembe (New Talent Annual 2023 Honorable Mentions) so prejele tri študentke prvega letnika podiplomskega študija, in sicer Eva Štupnik v kategoriji Oblikovanje koledarjev. Nagrajeno delo Calendar coat je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina in prof. Radovana Jenka.
Več tukaj.

Nadalje Lea Kobal v kategoriji Oblikovanje publikacij za delo A Zine About Free Speech and Propaganda in Street Art, ki je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina.
Več tukaj.

Tjaša Cizej je častno omembo prejela za delo Letter play /:- ), ki je nastalo pod mentorstvom prof. Eduarda Čehovina, in sicer v kategoriji Oblikovanje knjig.
Več tukaj.

V torek, 4. aprila 2023, je Simfonični orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani ponovno nastopil na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Tokrat so mladi glasbeniki nastopili pod taktirko francoskega dirigenta Quentina Hindleya – dirigenta, ki je z našim orkestrom že nastopil leta 2018 najprej v Ljubljani, potem pa še na gostovanju v Berlinu v tamkajšnjem Konzerthausu. Mlad in karizmatičen dirigent, ki se je izobraževal pri velikih imenih, kot so Pierre Boulez, Paavo Järvi, Michail Jurowski, sir Simon Rattle in številnih drugih, pogosto nastopa s podobnimi mladinskimi orkestri, posebej opazno je denimo njegovo sodelovanje z Mladinskim sredozemskim orkestrom na festivalu Aix-en-Provence, kjer je na odru stal kar 11 sezon. 

Na koncertu smo najprej lahko prisluhnili noviteti študenta kompozicije Juraja Marka Žerovnika (mentor izr. prof. Vito Žuraj), naslovljeni Fimbulvetr. Naslov skladbe prihaja iz nordijske mitologije, označuje pa ostro, nepopustljivo zimo, ki jo je mogoče slišati v skladbi. Skladatelj pravi, da je v delu ponazorjeno počutje nekoga, ki se je znašel v apokaliptičnem zimskem neurju. V prvem delu koncerta je Sven Brajković (mentor prof. Aleksandar Serdar) izvedel Koncert za klavir in orkester v a-molu op. 16, v drugi polovici pa sta zazveneli mojstrovini dveh francoskih impresionistov Clauda Debussyja in Maurica Ravela: Preludij k favnovemu popoldnevu in Suita št. 2 iz baleta Dafnis in Hloa.

O razstavi

Nekje v prihodnosti, v svetu, ki ne pripada več ljudem (če jim sploh kdaj je), je zapuščeno infrastrukturo mest pogoltnila narava. Mah, glive in lišaji se vzpenjajo po ruševinah zapuščenih stanovanjskih, upravnih in nakupovalnih kompleksov. Razpadajoči zidovi nekdanjih muzejev, arhivskih depojev in knjižnic ne morejo več ščititi tega, kar je v njih. Informacije, zapisane v knjigah, na trdih diskih in drugih medijih, z razkrojem fizičnih nosilcev tonejo v pozabo. Kompost iz papirja, lesa in celo kovine skupaj z zahodnim razumevanjem sveta zdaj gnoji zemljo, po kateri se razraščajo novi, nečloveški informacijski sistemi. Gost preplet micelija in rastlinskih korenin je nadomestil globoko zakopane optične kable, ki so nekoč prenašali informacije svetovnega spleta.

V tem postapokaliptičnem svetu je naključno odkritje škatle z izvodi revij Drift Tengoku in Thrasher iz devetdesetih let 20. stoletja pripeljalo do nastanka nove hibridne oblike arhiva in življenja. Revije je našel insektoidni kiborg – gliva-biorobot – v obliki žuželke, ki s svojim micelijskim omrežjem raziskuje, razmešča in predeluje najdene artefakte ter ponovno interpretira nekdanje zemeljsko življenje. Na podlagi revij, ki so se osredotočale na avtomobilistično kulturo driftanja in skejtersko subkulturo, gradi lastni muzej ter ustvarja nova hibridna bitja, ki skrbijo za svoj ekosistem in tvorijo zapleteno zbirko življenjskih oblik, v katerih se prepletata tehnologija in narava. Ta spominja na zbirke prirodoslovnih in umetnostnozgodovinskih muzejev, kiborgov nehierarhični znanstveni pristop pa se močno razlikuje od nekoč uveljavljenih zahodnih raziskovalnih metod, ki so imele kolonialistične in izkoriščevalske korenine. Dinamične in popačene podobe preteklosti, ki jih ustvarja biorobot, gradijo dioramo možne prihodnosti, potenciala polnega sveta brez človeške nadvlade, v katerem vrsta nenavadnih bitij sobiva v harmoničnem ravnovesju.
Neža Knez – knnz (1996) zaključuje magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, smer Video, animacija in novi mediji.

Umetnica: knnz (Neža Knez)
Kuratorki: Urška Aplinc in Lara Reichmann
Kurator MGBS: Vladimir Vidmar
Produkcija: Urška Aplinc (SCCA-Ljubljana)
Zvočna oprema razstave: Kristjan Kovač (Nice Trick)
Izdelava odlitkov in svetovanje: Tajda Novšak
Tehnična podpora: Ana Marija Kanc
Svetovanje: Lara Plavčak
Zahvale: Galerija Škuc, RogLab/Kreativni center Rog, Rea Vogrinčič, Maj Vogrinčič, Maša Knapič, Ana Likar
Organizacija: SCCA-Ljubljana, Mala galerija Banke Slovenije
Koproducent: UL ALUO
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Sponzor VR-instalacije: CtrlArt d. o. o.

Razstava je na ogled do 11. maja 2023, od torka do sobote, med 11.00 in 19.00 uro. Vstop prost.
Več tukaj.

Katedra za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je od septembra 2022 vključena v mednarodni projekt Erasmus+ Me-You-Us. Projekt se osredotoča na razvijanje digitalnih 3D kompetenc na področju oblikovanja tekstilij in oblačil za raznolikost, vključenost in zeleni prehod. Erasmus+ projekt Me-You-Us vzpostavlja triletno sodelovanje med tremi visokošolskimi institucijami: Design School Kolding (DK), Willem de Kooning Academy (NL) in Univerzo v Ljubljani (SI).
Cilj projekta je razviti devet izobraževalnih modulov s področja oblikovanja tekstilij in oblačil, ki bodo vključevali različna digitalna orodja, med drugim tudi CLO3D.  Študenti bodo skozi module pridobili nova znanja kako uporabljati omenjena orodja v odpiranju lastne kreativnosti in razvijanju trajnostnih projektov.  Univerza v Ljubljani vodi prvi sklop treh modulov, Me (Jaz), ki izpostavlja sinergijo med klasičnim in digitalnim pristopom v oblikovanju in ki bo implementiran v učni proces v naslednjih mesecih. V ta namen je na Naravnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani med 15. in 17. marcem 2023 potekalo delovno srečanje predstavnikov vseh treh partnerjev, na katerem smo predstavili module, pedagoške pristope in pričakovane rezultate. 

Letos mineva 50. obletnica antologije živalskih pravljic iz rezijanskega ustnega izročil Zverinice iz Rezije. Nekatere pripovedi iz knjige so v tem dolgem obdobju svoje življenje zaživele na lutkovnih odrih, televiziji, radiu, v slikanicah, revijah. Rezijske zverinice je ujel in udomačil akademski folklorist Milko Matičetov, ki je življenje posvetil zbiranju in raziskovanju slovenskega ljudskega izročila. Na svojih poteh po slovenskih pokrajinah je zapisal, posnel in tako ohranil nepregledno število pripovedi. Še posebej veliko jih je našel in zbral pri pravljičarkah in pravljičarjih v Reziji. Skrbno jih je prenesel v knjižni jezik, ki odseva sočno govorico in slogovno izbrušenost rezijanskih mojstric in mojstrov pripovedovanja.
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani se je obletnici poklonila z likovnim projektom, v katerem je sodelovalo 9 študentk in študentov 1. stopnje na smeri Ilustracija. Pod mentorstvom doc. Suzi Bricelj in v sodelovanju s prof. dr. Mileno Milevo Blažić so študenti izbrali štiri pravljice: Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice, Bogata osojska in uboga njivaška mišica in Prasiček ni hotel sam domu ter Nevihta na plani. Nato je vsak od njih ustvaril serijo štirih ilustracij za eno od izbranih pravljic v poljubni likovni tehniki, ki so bile prvič razstavljene letos januarja na semestrski razstavi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, zdaj pa so razstavljene v goriški knjižnici Damirja Feigla.  

Na odprtju so prisotne nagovorili: doc. Suzi Bricelj, prof. dr. Milena Mileva Blažić in Luigia Negro, predsednica Muzeja rezijanskih ljudi.
Razstava je umeščena v projekt Evropska noč raziskovalcev 2022–2023 Humanistika, to si ti! – Človek živali in žival človeku.

Razstavljajo: Gaja Aksinja Abramović, Matevž Bervar, Rea Bartulović, Zala N. Doupona, Jon Kušar, Eva Ježovnik, Nikolina Popov, Urša Volovšek, Amadeja Gvendolina Završnik
Mentorica: doc. Suzi Bricelj 

Razstava, ki je nastala tudi v sodelovanju z Muzejem rezijanskih ljudi pod vodstvom ga. Luigie Negro, bo na ogled do 5. maja 2023.

Nepremična kulturna dediščina pomeni pomemben kapital za trajnostno preobrazbo Slovenije. Njene izjemne prednosti so poudarjene v vrsti ključnih strateških dokumentov, tako na nacionalni kot na evropski in globalni ravni. Raziskovalni projekt HEI-Transform je ključen akcijski korak do strateške uporabe vrednosti nepremične kulturne dediščine, ki bo lahko osnova za pripravo prihodnjih smernic in konkretnih ukrepov za revitalizacije.

Uvodna konferenca raziskovalnega projekta Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo je potekala 4. aprila 2023 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

Več o programu tukaj.

Razkrajanje obstoječega in krojenje novega se krožno povezujeta, podpirata in gradita. Razkroj je nujen del procesa ustvarjanja novega. Avtorice in avtorji na pričujoči razstavi krojijo in razkrajajo medija steklo in keramiko. Z njima predelujejo svoje misli in občutke ter pripovedujejo lastne zgodbe in koncepte.

Razstavljajo: Neža Mia Andalović, Renato Arnejčič, Ana Azinović, Brigita Gantar, Nika Horvat, Natja Kavrečič, Veronika Lah, Špela Lemut, Maruša Mazej, Meta Mramor, Lana Pastirk, Maruša Penič, Nina Prunk, Urška Rendla, Nika Šantej, Ana Ščuka, Tesa Štihec, Živa Vaukan, Daša Vinšek
Mentorici: prof. mag. Tanja Pak in doc. Kristina Rutar

Iz spremnih besed mentoric:
»Pričujoča razstava, katere koncept so zasnovali študenti sami, razkraja pojmovanje dveh temeljnih materialov, s katerima se v času študija na smeri Unikatno oblikovanje (dodiplomska stopnja) in smeri Oblikovanje stekla in keramike (podiplomska stopnja) največ rokujejo. Kontrastnost materialov keramike in stekla se gradi preko vizualnih in tipnih kvalitet; če steklo omogoča prosojnost in izkustvo jedra materije, se pri glini pogled ustavi na pestrosti same površine. Kljub vsem (tudi drugim) fizičnim in procesnim razlikam pa je glavna skupna točka ravno izhodiščni material sam – tako steklo kot keramika temeljita na silicijevem dioksidu – istem gradniku, ki ju kljub različnim karakteristikam, preko miselnih, tehnoloških in kreativnih procesov, združuje in prepleta. Oba materiala nudita neskončno možnosti za eksperimentiranje. Opazovanje značilnosti materiala skozi faze oblikovanja in potencialnih napak v procesu pa se s tehtnim premislekom in načrtovanjem lahko preoblikuje v zanimiv zaključen projekt in izkušnjo, ki odpira nove poglede in ideje. Preigravanje z materijo je možno samo ob poglobljenem raziskovanju in razumevanju vzroka – posledice samih umetniških, oblikovnih in tehnoloških procesov.«
Doc. Kristina Rutar

»Lastna praksa me vedno znova utrjuje v prepričanju, da oblikovalec in umetnik ustvarjata skozi razumevanje materiala, v katerem se izražata, in procesov njegove obdelave. Da ustvarita novo in drugačno, morata seči preko znanega, preko njegovih in lastnih mej. Z materialom se morata soočiti, ga gnesti, ga preizkušati, se z njim bojevati, ljubiti. Se v njem umazati. Skozi ta dialog zvedave misli in neutrudnih rok se poraja izkušnja in z njo izvirna odkrivanja sporočilnosti likovnih in oblikovalskih del. Na našem študiju spodbujamo raziskovalno in kritično misel, povezovanje različnih disciplin in skok v neznano, ki vodi v razvoj individualnega likovnega izraza.«
Prof. mag. Tanja Pak, vodja smeri Unikatno oblikovanje / steklo in keramika

Razstava je na ogled do 8. maja 2023. Več tukaj.

Na smeri Industrijsko oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo med 13. in 15. aprilom 2023 gostili Saskio van der Muijsenberg, nizozemsko strokovnjakinjo za biomimikrijo ali po slovensko biomimetiko, ki je ena od prvih diplomantov magistrskih znanosti s področja biomimikrije na Arizona State University v ZDA.

Saskia van der Muijsenberg v okviru podjetja BiomimicryNL, katerega soustanoviteljica in direktorica je, svetuje organizacijam na področju inovacij, deluje kot predavateljica, povezovalka različnih skupnostnih področij ter navdihuje mlade in malo manj mlade o področju, ki je v mednarodnem prostoru razmeroma sveže, v Sloveniji pa še skorajda nepoznano. Je tudi odlična pripovedovalka zgodb, gostovala je na TEDexu.

Biomimikrija je konstantno posnemanje genialnosti narave, tiste, ki preverja svoje delovanje že 3.8 milijarde let. Na praktični ravni pa stremi k iskanju trajnostnih rešitev, ki posnemajo življenje iz narave, njene kemijske recepte in strategije ter principe številnih ekosistemov.

Podiplomski študentke in študenti industrijskega oblikovanja so v okviru predmeta Trajnostno oblikovanje I na tridnevni delavnici spoznavali, kaj je bistvo biomimikrije – da naravi ne jemlje (kar sicer delamo vsi vsak dan), ampak se za razvoj in inovacije od nje uči. Študenti so s pomočjo strokovnjakinje poskušali osvojiti orodja in pristope, ki pomagajo pri združevanju dveh, v vsakdanjem življenju pogosto nepovezljivih svetov: narave in tehnologije, biologije in inovacije, življenja in dizajna.

12. aprila 2023 so bile v Dvorani impresionistov Moderne galerije v Ljubljani podeljene največje slovenske nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrade Riharda Jakopiča 2023.
Organizator vsakoletne slovesne podelitve je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v sodelovanju z Moderno galerijo (MG+MSUM). Pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) in Slovensko društvo likovnih kritikov. Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo. Nagrade sta tokrat podelila mag. Zoran Poznič, predsednik ZDSLU, in dr. Aleš Vaupotič, direktor MG+MSUM. Program je povezoval Andrej Karoli.

Nagrado Riharda Jakopiča 2023 je prejel Staš Kleindienst. Alumen UL ALUO Staš Kleindienst je prejemnik Nagrade Riharda Jakopiča 2023 za silno bogat in nadvse kompleksen slikarski opus, ki je svoj prvi višek dosegel v obdobju zadnjih petih let.
Priznanje Riharda Jakopiča 2023 sta prejela Maša Jazbec in Mitja Konić.

Letošnjo žirijo so sestavljali predstavniki Odbora ustanoviteljev nagrade Riharda Jakopiča (podeljujemo jo od leta 1969 dalje): izr. prof. dr. Nadja Zgonik (Slovensko društvo likovnih kritikov), prof. Žiga Kariž (UL ALUO), Marko Glavač (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) in dr. Aleš Vaupotič (MG+MSUM), ki je bil letos predsednik žirije.

Razstava letošnjih nagrajencev bo v Galeriji ZDSLU, Komenskega 8, na ogled do 6. maja 2023.

Več nagrajencih si lahko preberete tukaj.

Po končani gimnaziji sem nadaljevala šolanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer sem prejšnje leto tudi diplomirala iz področja ilustracije. Trenutno obiskujem prvi letnik magistrskega študija ilustracije prav tako na akademiji.

Zanimajo me zgodbe iz slovenskega izročila, stripi in oblikovanje naslovnic ter plakatov. V svojih delih rada uporabljam barve, humor in anekdote iz vsakdanjega življenja. Pri študiju se trenutno osredotočam na dokumentarno ilustracijo ter tehnično risarsko znanje.

Veliko oblikujem in rišem v okviru prostovoljstva, posebej za tabornike. Sicer pa so ilustracije za kULturnico moja prva spletna objava izven akademije.