Jacques Tati, francoski režiser ruskega porekla, je v filmu Playtime^[1] uprizoril filmično podobo modernističnega mesta po drugi svetovni vojni. Mesto, ki ga sestavljajo izključno stolpnice s steklenimi fasadami, je podnevi igra zrcal, ponoči pa panoptikon, v katerem poskuša Tatijev zmedeni junak, monsieur Hulot, najti svojo pot. Ta pot se v seriji komičnih situacij križa s potjo skupine ameriških turistov in pripravami za odprtje restavracije oz. nočnega kluba, kjer potekajo zaključna dela. Tati je, kot v vseh svojih filmih, sam opravil večino dela: napisal scenarij, odigral glavno vlogo, vlogo producenta, režiserja in scenarista. Za set je zgradil svoje lastno miniaturno mesto iz stekla Tativille, kar mu je vzelo tri leta in povzročilo osebni bankrot. To je bilo mesto s štirinadstropnimi stavbami, cestami, semaforji, avtobusi in avti, ki so krožili pod 25 metrov visoko repliko Eifflovega stolpa. Zraven je bila zgrajena mini suburbija za filmsko ekipo. Tati ni želel ustvariti karikature sedanjosti ali negativne utopije prihodnosti, ampak opozoriti na problematičnost odtujene lepote arhitektovih (režiserjevih) sanj v odnosu do človeških življenj. Prav odtujena lepota modernistične distopije je v filmu njegova največja odlika in hkrati pogubno breme. Kako je pravzaprav z estetsko dimenzijo v modernistični arhitekturi? In kako danes? 

Sodobna arhitektura je vse do danes, zavedno ali nezavedno, apologetično ali kritično navezana na modernistično arhitekturo, ki temelji na racionalnih načelih. Modernizem je nastal kot odraz industrijske revolucije, razvoja znanosti ter krize tradicionalnih krščanskih vrednot in družbe. Takrat, v 19. stoletju se je zdelo, da je mogoče na podlagi zgolj dveh načel razviti ustrezno arhitekturno obliko za vse možne naloge: to sta konstrukcija in funkcija. Ti dve načeli sta izraz osvoboditve arhitekture izpod domnevnega oklepa arhitekturne zgodovine in njenih slogovnih kanonov. Sprožili sta radikalni prelom z do tedaj uveljavljeno arhitekturo, usmerjeno v zgodovinske sloge, in omogočili klasični modernizem Le Corbusierja, Franka Lloyda Wrighta, Miesa van der Roheja itd. Če nekoliko poenostavimo, bi lahko sklenili: za gradnjo se ni treba mukotrpno ukvarjati z arhitekturno zgodovino niti z estetiko, temveč lahko človek ustvarja novo arhitekturo ex nihilo, brez omejitev in predano le lastni domišljiji, če se le drži strogega razmerja med konstrukcijo in funkcijo.

Arhitekti modernizma so razvijali arhitekturno etiko in estetiko na podlagi razsvetljenske kulture napredka in liberalizma. V XIX. stoletju sta osnove teorije modernizma začrtala Ruskin in nato Viollet-le-Duc^[2]. Sledil je plaz moderne arhitekture, ki je v nekaj desetletjih spremenil svet. Philip C. Johnson in Henry-Russell Hitchcock ga v knjigi in razstavi^[3] poimenujeta mednarodni (internacionalni) slog. Definirata ga s tremi načeli: izražanje volumna namesto mase, dinamično ravnotežje namesto vnaprejšnje simetrije in izločitev ornamenta. V socializmu so se te ideje na nekoliko drugačen način prilegale družbeni realnosti kot v kapitalističnem svetu, a je modernizem globalni fenomen.

Skupne značilnosti mednarodnega sloga naj bi torej bile: radikalna poenostavitev oblike, zavračanje ornamenta ter pretežna uporaba stekla, jekla in betona. V kanon mednarodnega sloga spadajo tudi jasna in pregledna tlorisna struktura, vidna konstrukcija ter industrializacija gradnje. Upor proti historicizmu in zgodovini nasploh je sledil estetiki strojev. Ideale internacionalnega sloga lahko povzamemo z nekaj gesli: Sullivanovo obliko, ki sledi funkciji, Loosovim ornamentom, ki je zločin, zahtevo po iskrenosti konstrukcije in rabe materialov ter, končno, Le Corbusierjevo hišo, ki je stroj za življenje.^[4] Kot je znano, pripada osrednji položaj arhitekturnih gurujev modernizma Franku Lloydu Wrightu in Le Corbusierju. Čeprav je bil Wright starejši in je prej kot Le Corbusier opredelil svoja teoretična stališča, so bile njegove ideje v knjigah dejansko objavljene pozneje, v več obdobjih njegove kariere, tako da ga je njegov evropski tekmec in mlajši kolega prehitel^[5]. Oba avtorja sta zasnovala poenostavljeno in logično razširjeno različico Viollet-le-Ducove racionalistične teorije (z Ruskinom v ozadju), s pomembno izjemo, da je vsak od njiju svojo teorijo in arhitekturo utemeljil le na eni od metafor v hiši kot stroju za življenje; Wright se je oprl na organizem, torej na življenje, Le Corbusier pa na stroj.

Modernistična teorija se je po drugi svetovni vojni razvijala v povezavi s tremi gibanji: novim brutalizmom, high- techom in neomodernizmom. Prvo je logično ponovno razširilo tako Ruskinovo kot Viollet-le-Ducovo skrb za iskreno in racionalno konstrukcijo in uporabo materialov, ki jo je razširila že modernistična teorija. High tech je bil osredotočen na radikalne, z industrijskim designom inspirirane konstrukcijske in oblikovalske rešitve, ki naj bi slavile tehnologijo in njen estetski potencial. Neomodernizem dopušča, da en sam dejavnik načrtovanja ‒ estetski ali tehnični ‒ prevlada nad vsemi drugimi v procesu načrtovanja, kar običajno povzroči, da stavba dobi presenetljivo inovativno podobo. Teorije teh treh gibanj niso bile inavgurirane s traktati, temveč so se razvile a posteriori prek člankov v strokovnih revijah, ki so predstavljali nove provokativne zgradbe. Nobeno od teh treh gibanj resno ne izpodbija nobene od temeljnih vrednot ali načrtovalskih predpostavk modernizma: le prerazporedijo prioritete ali poudarijo eno ali dve načeli, tako da prevladata nad preostalimi. V teh primerih namreč stavbe same služijo kot neverbalna predstavitev teorije.

Zaradi potrebe po signifikaciji ter zahtev po ekonomski in performativni učinkovitosti je bila arhitektura skoraj stoletje izključena iz diskurzov o estetiki. Poskus postmodernizma, da bi arhitekturo vrnil v svet pred pojavom modernizma, je klavrno spodletel. Zdi se, da naslednjim(-izmom) ne gre dosti bolje: dekonstruktivizem, minimalizem, parametricizem ..., vsi zažarijo in ugasnejo. Zdi se malo verjetno, da bi digitalne tehnologije povzročile preporod estetike kot diskurza v 21. stoletju, še manj verjetno pa je, da bi bila ena prvih estetskih sodb, ki bi se po tem premoru pojavile, zgodovinsko slavljena eleganca ‒ če ne zaradi drugega, pa zaradi njenih prejšnjih in celo odklonilnih zgodovinskih asociacij z elito.

A vendar je bila in sta prav lepota in eleganca sine qua non vsake arhitekture, ki je opažena, nagrajevana, objavljana. Tu ne gre samo za medijski ali promocijski konstrukt – arhitektura, ki preživi test časa, se prebije v kanon. In to, ki preživi test časa, odlikujeta eleganca in lepota. Tak status brez pomisleka (ali pa z njim) pripisujemo Wrightovi, Corbuisierovi, Miesovi in pri nas Plečnikovi, Ravnikarjevi, Jugovčevi itn. arhitekturi, vse do danes. To velja za vsa obdobja, in tudi sodobnost, za katero veljajo nove paradigme, ni izjema.

Te paradigme pa so, med drugim: v razkroju meje med posameznim in okoljem, človekom in naravo, delom in celoto, ki ga je že dolgo napovedovala znanost, zdaj pa je v digitalni dobi vse bolj dejstvo; v hkratni spremembi našega pojmovanja identitete, ki jo še dodatno spodbuja zavedanje o naši hibridni in globalni naravi; ter v poudarjanju prepletanja tehnologije in organske snovi ter različnih vrst in oblik življenja, ki naseljujejo našo Zemljo. Zdaj že velja, da so posamezniki družbene fikcije in da ljudje nismo nujno nad ali boljši od živali ali cvetja, temveč smo del tapiserije življenja. Razum in materializem sama izpodbijata domnevni primat fizičnega sveta, prevlade tradicionalnih družbenih norm in odnosov, kapitalizma, kot smo ga poznali. V tem smislu je sama ideja napredka vprašljiva na nov, bolj usoden način. Zdi se, da je vprašanje, ali bo prihodnost boljša ali ne, zelo odprto, vsaj za večino človeštva. Arhitektura je ponavadi bolj konservativna in drugim področjem, ki izražajo svet (naštejmo glasbo, modo, likovno umetnost itd.), sledi z zamikom. Tega zamika si danes ne sme več privoščiti. Glede na nujnost sprejetja in prilagoditve novi realnosti, ko arhitektura postaja izraz in oblika življenja v razširjenem, transhumanističnem smislu, ni več časa na voljo. Danes arhitektura ni samo izraz časa in prostora, ampak je del svetovnega ekosistema. To pomeni, da mora postati del rešitve in ne več del problema. Razvijati mora moč in odgovornost, da rešuje probleme sveta; da ne poslabšuje ekološke, socialne in fenomenološke situacije in da kreativno sodeluje v procesih, ki bodo poskušali odvrniti naše na videz neizogibno samouničenje.

Kot je v svoji knjigi o Nietzscheju zapisal Gilles Deleuze^[6], ne gre za utemeljitev nove teorije, temveč za drugačen način čutenja: za neko drugo občutljivost. To ne pomeni odpovedi estetiki, ampak jo postavi prav v center. Kakšno bi bilo poznavanje sveta, če ne bi upoštevali občutljivosti? Kaj bi bil razum brez svojega pesniškega kontrapunkta? Kakšna bi bila resnica, če bi se razkrila z enega samega vidika? Nevedno znanje. Nerazumni razum. Okrnjena resnica. In v vseh primerih pozabljena domišljija. Umetnost ima svoje razloge, o katerih razum ne ve ničesar. Arhitektura je prepogosto vzbujala dvome, da je sploh lahko živa oblika umetnosti. Ta nova paradigma je zato zavrnitev predaje in triumfalna vrnitev »večne« umetniške dimenzije v arhitekturo. Bo arhitektura izkoristila to priložnost za osmislitev in dokazala, da je še vedno sposobna presenetiti, izumiti in odigrati vlogo pričevalke dobe? V kakšnem s(v)etu bi danes živel monsieur Hulot?

[1] Jacques Tati, Playtime, Specta Films, Jolly Film, 1967

[2] John Ruskin, The Seven Lamps of Architecture, 1849. Viollet-le-Duc, Entretiens sur l'architecture 1863–1872

[3] Philip C. Johnson, Henry-Russell Hitchcock; The International Style: Architecture Since 1922, W. W. Norton & Co., New York 1932

[4] Med avtorji, ki so prispevali k modernistični teoriji arhitekture, je za nas poleg Loosa tu Otto Wagner, ki je v svojem delu Moderne Architektur, objavljenem na Dunaju, navedel večino načel modernizma, ki jih je pred tem razvil Viollet-le-Duc, povzeli pa Mies in drugi. Pri nastanku knjige, ki je prvič izšla leta 1896 ter bila popravljena in ponovno izdana v treh zaporednih novih izdajah leta 1898, 1902 in 1914, je po lastnem pričevanju odločilno sodeloval tudi takrat Wagnerjev asistent Max Fabiani.

[5] Le Corbusier (Charles-Édouard Jeanneret, 1887–1965), Vers une Architecture, Paris: G. Cres, 1923

[6] Gilles Deleuze, Nietzsche in filozofija, (izv.: Nietzsche et la philosophie, 1962), Ljubljana, Krtina 2011

Razstava V iskanju velikega voza izhaja iz določene situacije naše sodobnosti in njene zahteve postavlja v središče svojega zanimanja. Sodobna umetnost nastaja pod imperativom aktualnosti, skrbne vpetosti v družbo in pretenzije njenega spreminjanja ali vsaj vpliva nanjo. Čeprav je ta hiperprodukcija poučevalne izjavljalnosti izredno negotova glede možnosti učinkovanja na svoje okolje, to prav nič ne zmanjšuje njene retorične vneme, prav nasprotno. Ravno to nesorazmerje med deklarativno ambicijo umetniških del sodobne umetnosti in njihovo »vsebino« postane izhodišče razmišljanja študentov kiparstva z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Temu primerno dela na razstavi spregovorijo skozi estetiko zabaviščnega parka, bleščečega, kričečega zbirališča, kjer se v nasičenem spektaklu vrtimo v krogih. Ta ironična inscenacija nikakor ne implicira, da razstava prevzema omenjeni moralizirajoči ton, le izgovorjen »z drugega brega«. Nasprotno, dela se v prvi vrsti sprašujejo o sebi samih, o tem, kaj ostane, ko sodobni umetnosti odštejemo vzneseno retoriko in emancipatorne parole. V resnici začnejo govoriti bolj fizično, kot objekti, ki po eni strani izpričujejo neko izpraznjenost, po drugi pa se sprašujejo, ali v tej izpraznjeni lupini leži resnična vrednost in kaj ta dejansko je. Čeprav se zdi, da s tem nevarno drsimo k preživetemu diskurzu modernizma, razstavljena dela tega rizika ne skrivajo, temveč ga vgradijo v svoj modus operandi in s tem uporabijo sebi v prid.

To je primer z delom Reci ne modernizmu/plastični Isus/lipov bog Isidore Todorić, popkulturno ikono, reducirano na obris, ki se ne more znebiti teže svojega podstavka. Drugače deluje delo Nine Tovornik Brez naslova, pri katerem ironičen crash klasične glave in vrtečega se kolesa proizvede namenoma naiven, »učbeniški« postkonceptualni objekt ambiciozne citatnosti, kjer retorično ambicijo nadomesti zdrav odmerek humorja. Preizpraševanje statusa umetniškega objekta in možnosti preseganja njegove fetišistične vpetosti je v središču zanimanja Maje Gregl in Lučke Centa v interaktivnem delu S.U.M., medtem ko je ½ Airdancer Toma Winklerja, parodična izvedba popularnega reklamnega formata, na neki način metaforični povzetek razstave in njenih prizadevanj: »reven«, izpraznjen objekt, ki kot da bi se v nerodni »koreografiji« skušal osvoboditi svojih vpetosti.

Sodelujoče študentke in študent: Lučka Centa, Maja Gregl, Isidora Todorić, Nina Tovornik, Tom Winkler

Mentor: prof. Alen Ožbolt

Produkcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani

Kurator MGBS: Vladimir Vidmar

Več tukaj.

11. septembra 2023 je na Čufarjevi ulici v Ljubljani, potekalo odprtje razstave plakatov študentk in študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO), nastalih v okviru natečaja RTV Slovenija ob 60-letnici programa Ars, ki je sledilo novinarski konferenci ob tej priložnosti.
Tretji program Radia Slovenija Program Ars letos praznuje 60-letnico nastanka, vrhunec celoletnega prazničnega dogajanja je bil september. Ustvarjalci Programa Ars so jubilejno leto obeležili s pripravo in izidom zbornika, ustvarjalno pa so ga obeležili tudi študentke in študenti UL ALUO, ki so se odzvali na natečaj o posebnem pomenu Programa Ars v radijskem in širšem medijskem prostoru. Namen priložnostnega plakata ni bil toliko informirati, temveč predvsem vizualno prepričljivo zajeti bistvo programa, ki kulturo s številnimi vsebinami odpira onkraj akademskih okvirov in jo razume kot živ odraz življenja in dragoceno spremljevalko. Želeli so se izogniti že uveljavljenim podobam in dati prednost svežim interpretacijam programa.
To so bila izhodišča natečaja, na katerega je prispelo osemnajst idejnih rešitev. Med njimi je žirija, ki so jo sestavljali Izidora Pevec, Cvetka Požar, Nejc Prah in Peter Skalar, za razstavo izbrala enajst predlogov. Prvo mesto je razdelila med dva predloga, izbrala pa je tudi tretje mesto in dva predloga odlikovala s posebno omembo. Prva dva predloga bosta v manjši nakladi natisnjena kot priložnostno darilo. 

NAGRADE:
1. mesto: Ana Govc in Urban Šelj
3. mesto: Jan Hostnik
posebna omemba žirije: Zala Reberc, Žiga Anderlič

IZ UTEMELJITVE ŽIRIJE
Ana Govc (prva nagrada): Kontrast »bogate, subtilne, dinamične in prostorsko razgibane črtne kompozicije po celotni površini plakata s strogo, pravokotno, sredinsko postavljeno sliko plakatu daje močno večpomenskost. Likovna dovršenost in odprta večpomenska izraznost sugerirata veliko širino in vrhunsko kulturno raven številnih umetniških vsebin programa Ars. Plakat je zelo subtilna in dovršena likovna celota.«
Urban Šelj (prva nagrada): »Plakat zelo dobro izpelje v razpisu zastavljeno nalogo, saj vključi podobe, ki jih lahko povežemo s tremi zvrstmi umetnosti – glasbeno, likovno in literarno.« (…) Vključene so »tudi rahlo prikrita številka 60 in barve prvih treh radijskih programov. (…) Kljub klasični zasnovi je plakat vizualno razgiban in pomensko bogat.«
Jan Hostnik (tretja nagrada): »Vizualna rešitev izhaja iz slogana obletnice programa Ars – Umetnost poslušanja. Idejo interpretira kompozicijsko učinkovito, saj elemente vključi na razgiban, a hkrati zračen in uravnotežen način. Uspešno tudi ulovi razmerje med tehničnim značajem linij in igrivostjo raznobarvnih krogel in drugih elementov. Notno črtovje kot podoba glasbe se spreminja v likovno prizorišče.« (…)

Nagrajenki in nagrajencema iskreno čestitamo!

Iskrene čestitke naši mladi alumni industrijskega oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani (UL ALUO) Ajdi Bertok, snovalki slovenskega električnega zunajkrmnega motorja RemigoOne, ki je na četrti podelitvi prestižnih mednarodnih nagrad DesignEuropa med osmimi finalisti prejela nagrado kot primer izvrstnega oblikovanja.

Nagrade DesignEuropa vsaki dve leti izvede Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), letošnje dogajanje se je v začetku septembra sklenilo s slavnostno podelitvijo v kongresnem centru Axica v Berlinu.

Več tukaj.

2. septembra 2023 se je pri cerkvi sv. Helene na Gradišču pri Divači odvil zaključek triletne mednarodne poletne šole konserviranja-restavriranja stenskih poslikav z naslovom Summer school Gradišče pri Divači, Church of St. Helen: Conservation-restoration of wall paintings, pri organizaciji katere je vsa tri leta sodeloval tudi Oddelek za restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO).
Delavnica, ki so se je vsako leto udeležili študentke in študenti Oddelka za restavratorstvo UL ALUO (pod vodstvom doc. dr. Blaža Šemeta), švicarske Univerze za uporabne znanosti in umetnosti – SUPSI iz Lugana, Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, Akademije za likovno umetnost Univerze v Zagrebu in Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, je del širšega projekta, ki ga je Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) ob podpori Občine Divača in Parka Škocjanske jame namenil izobraževanju študentov, izmenjavi strokovnih mnenj in izkušenj, obenem pa tudi restavriranju dragocenih stenskih poslikav v cerkvi sv. Helene iz leta 1490.
Prvo leto so se študenti posvetili preliminarnim raziskavam, lanska skupina se je lotila čiščenja poslikav, letos pa je bila v ospredju estetska prezentacija. Študentkam in študentom so pri delu poleg mentorjev pomagali še restavratorji z zavoda, ki bodo v prihodnjih letih obnovo fresk tudi dokončali.
V sklopu slavnostnega dogodka je bila predstavljena tudi nova mednarodna šola interpretacije (International Summer School on Conservation and Interpretation 2023), ki se je letos začela z dolgoročnim končnim ciljem vzpostavitve razpršenega muzeja o srednjeveških stenskih poslikavah v cerkvah na Gradišču, v Famljah in Naklem v Občini Divača, kar bo prvi tovrstni specializirani muzej na slovenskem.
Županja občine Divača Alenka Štrucl Dovgan je na dogodku povedala, da so domačini neizmerno hvaležni vsem, ki smo v cerkvici svete Helene na Gradišču pri Divači prepoznali zgodbo, ki jo lahko skupaj peljemo naprej, saj so s trudom in delom v teh treh letih poskrbeli, da se dediščina nadaljuje v sedanjost in ustvarja boljšo prihodnost.

V Mestnem muzeju Ljubljana se je 13. septembra 2023 odvil koncert nemške srednjeveške ljubezenske lirike, minezanga, z naslovom Sem vzgajala sokola.
Pesmi, ki so jih v srednjevisoki nemščini pred približno 800 leti peli na nemških dvorih, so lahko poslušalci prvič slišali v slovenskem prevodu dr. Mateje Gaber in uglasbitvi Janija Kovačiča ter Alda Kumarja.
Doslej so bile pesmi nemških minezengerjev v slovenskem jeziku skoraj neznane, predvsem pa niso bile zbrane v publikaciji, ki bi obširneje pojasnila njihov nastanek, funkcijo in obenem predstavila njihove avtorje. Velika večina pesmi je bila tudi brez notnega zapisa.
V sklopu projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti! je dr. Mateja Gaber z Oddelka za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (UL FF) posvetila svojo pozornost predvsem pesmim, ki vsebujejo živalsko tematiko. Ta se prvenstveno kaže v podobi sokola in jo je moč najti zlasti v svitanicah.
Izbrane pesmi je iz srednjevisoke nemščine prevedla v slovenščino in jih skupaj s komentarji objavila v znanstveni monografiji Minezang, ki je spomladi izšla pri Znanstveni založbi UL FF.
Koncert pesmi, ki so jih pred osmimi stoletji z vplivi truverske in trubadurske tradicije prepevali na dvorih ter izražali neizpolnjeno ljubezen in opevali damo, je posnel Radio Slovenija in ga 19. septembra 2023 predvajal na prvem radijskem programu.

Skupni projekt Mladine, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (UL FF) in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) s pomočjo Europlakata dobiva nove digitalne dimenzije.

Pri multidisciplinarnem oblikovalskem projektu Proglas, ki se letos izvaja že v svoji šesti ediciji, gre za kreativno in družbeno odgovornost spodbujajoče sodelovanje tednika Mladina z Univerzo v Ljubljani, natančneje s študentkami in študenti Oddelka za filozofijo, Oddelka za prevajalstvo in Oddelka za sociologijo na UL FF ter Oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij na UL ALUO.

Projekt opozarja na manko povezovanja med področji vizualnih komunikacij in humanistike. Ponuja ustvarjalno platformo za samostojno proaktivno učenje med študijem, ki sega od področja družbene kritike do področja razumevanja objavljanja v različnih medijih. Proglas vsako leto izzove novo interdisciplinarno skupino študentov, da se, skozi kreativna izhodišča s strani mentorjev, odzove na aktualne tematike v obliki družbenokritičnih vizualnih sporočil. Končni izdelki so nato vedno objavljeni v obliki plakatov v avgustovskih tiskanih izdajah Mladine, letos pa so, prav te dni, prvič predstavljeni tudi v obliki javne razstave gibajočih sporočil na digitalnih panojih podjetja Europlakat.

Prva razstava projekta Proglas v gibanju je bila na Europlakatovi digitalni mreži zaslonov po Ljubljani na ogled od 28. avgusta do 4. septembra 2023.

Avtorice in avtorji:
Agnes Cankar, Tina Dernovšek, Nia Gombač, Nika Gradišek, Vanja Gruntar, Tomaž Kavšek, Nedim Nuhić, Maša Ornik, Eva Popit, Miha Robnik Kračun, Žan Sever, Vika Sušnik, Urban Šelj, Magdalena Štibohar, Žiga Vavričuk, Anže Zajc.

Uredništvo Proglasa v gibanju:
mentorji prof. dr. Janko Lozar Mrevlje (UL FF), prof. Boštjan Botas Kenda (UL ALUO), doc. Emil Kozole (UL ALUO) in Robert Botteri, kreativni urednik tednika Mladina;
Tomaž Žontar, vodja razvoja storitev in inovacij pri podjetju Europlakat.

V sodelovanju med članicami Univerze v Ljubljani (Zdravstvena fakulteta, Medicinska fakulteta, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Pedagoška fakulteta in Filozofska fakulteta) ter Zasebnim vrtcem Sonček smo v sklopu razpisa za projektno delo za pridobitev praktičnih izkušenj in znanj študentov v delovnem okolju 2022/23 pripravili projekt, s katerim smo želeli nasloviti prav usvajanje higiene v skupini otrok v vrtcu.

Umivanje rok je postopek, ki se ga pogosto smatra za splošno poznanega, žal pa izvajanje higienskih praks v družbi pokaže, da temu ni tako. Zato je treba k usvajanju higiene rok pri najmlajših pristopiti sistematično, z veliko razumevanja, potrpežljivosti in ljubezni ter po možnosti na zabaven način.

Nastala je zbirka gradiv s področja higiene rok za vzgojitelje, starše in otroke z naslovom »Čist (hud) komplet za čisto čiste roke«, ki vključuje teoretična izhodišča, nabor pesmi, avtorske ilustracije in strip, seznam priporočenih virov, predlog različnih aktivnosti v skupini s področja usvajanja umivanja rok, označevalce v prostoru, predlog praktičnih poskusov, družabne in gibalne igre in uporabo lutke.

Na projektu so sodelovali: študentke in študenti Filip Bregar, Julija Brudar, Tjaša Erjavec, Anita Kermavner, Manca Kukovičič, Erika Mohorčič, Špela Muha, Nika Nardin, Eva Šefic, Ana Vlahovič; mentorice iz zasebnega vrtca Sonček Zlata Grofelnik, Tanja Jereb, Katja Polajnar, Ines Sabol; pedagoški mentorji Petra Černe Oven, Gregor Jereb, Stojan Kostanjevec in Andreja Kukec.

Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Omenjeno gradivo je v obliki elektronske publikacije in je prostodostopno vsem pedagogom po slovenskih vrtcih in zainteresirani javnosti na povezavi tukaj.

V Galeriji 5. štuk na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL FF) je bila od 24. avgusta do 21. septembra 2023 na ogled razstava Rezijanske pravljice v upodobitvah študentk in študentov ilustracije UL ALUO.

Likovni projekt je navdihnila 50. obletnica antologije živalskih pravljic iz rezijanskega ustnega izročila Zverinice iz Rezije, ki jih je zapisal akad. dr. Milko Matičetov.

Študentom drugega letnika ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) je rezijanske pravljice v decembru 2022 predstavila raziskovalka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani (UL PEF), prof. dr. Milena Mileva Blažić, nato pa je ustvarjalno delo steklo pod mentorstvom doc. Suzi Bricelj z UL ALUO.

V galeriji Peti štuk so tako razstavljali: Gaja Aksinja Abramović, Matevž Bervar, Rea Bartulović, Zala N. Doupona, Jon Kušar, Eva Ježovnik, Nikolina Popov, Urša Volovšek in Amadeja Gvendolina Završnik.

Ob odprtju razstave sta ilustracije in rezijanske pravljice predstavili doc. Suzi Bricelj, UL ALUO, in prof. dr. Milena Mileva Blažić, UL PEF.

Zbrane sta povabili tudi na osrednji dogodek projekta Evropska noč raziskovalcev – Humanistika, to si ti!, saj bo ilustracijam in rezijanskim pravljicam posvečena predstavitev 29. septembra 2023 ob 15. uri v Rdeči dvorani Magistrata. Takrat se jima bo pridružila tudi predsednica Muzeja rezijanskih ljudi Luigia Negro z branjem pravljic v rezijanskem narečju.

Naslov razstave LP 23 je shematičen in hkrati igriv. Nekoč je bila takšna oznaka za likovni pouk v naših osnovnošolskih urnikih. Danes, ko smo spet pred izzivom prenove šolskih programov, se nam zdi pomembno ozavestiti kako pomembna je svoboda v ustvarjanju, neposredni stik z materialom in razvijanje vztrajnosti brez katere ni dokončanega izdelka. LP je tista črkovna zveza, skrajšava, s katero dobrohotno zaključujemo svoja medijsko posredovana sporočila. Naj bo tako tudi tokrat: LP.

Razstava je bila na ogled od 17. avgusta do 14. septembra 2023, v Galeriji Kocka, KC Janeza Trdine, Novo mesto.

Razstavljale so študentke četrtega letnika dodiplomskega študija Likovne pedagogike in prvega letnika magistrskega študija programa Poučevanje, smer Likovna pedagogika: Tamara Babnik, Venia Divjanović, Vita Čepič, Kristina Filipčić in Manca Semprimožnik.

Mentorji: doc. mag. Andrej Brumen Čop, prof, mag. spec. Črtomir Frelih, red, prof. mag. Roman Makše in doc. mag. Mojca Zlokarnik.

Več tukaj.

V petek, 15. septembra 2023, je na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani potekala izjemno zanimiva novinarska konferenca, na kateri je avtorica Klementina Možina skupaj z recenzentkama knjige predstavila svoje najnovejše delo „Tipografska kunšt: Upodobitev informacij."

Klementina Možina, avtorica, ki je že prej navdušila s svojima monografijama o tipografiji, je na konferenci predstavila svojo tretjo knjigo. S poudarkom na zgodovini pisave, tipografskih tehnikah ter pravilih oblikovanja, je razkrila bogastvo znanja, ki ga ponuja njena knjiga. Ob tem je izpostavila pomen pravilne priprave besedila za tipografsko oblikovanje in njegovo uporabo v različnih medijih, vključno z digitalnim. 

Recenzentki knjige, mag. Maja Gspan Vavpetič in prof. dr. Petra Černe Oven, sta na konferenci prav tako podelili svoje vtise o delu. Prof. dr. Petra Černe Oven je poudarila, da knjiga smiselno razčlenjuje področje tipografije in ga strokovno utemeljuje, mag. Gspan Vavpetič pa je izpostavila pomen čitljivosti, ki je ključna lastnost tipografske umetnosti, in pohvalila avtoričino razlago kompleksnih tiskovin. 

Knjiga je na voljo po ceni 35 EUR. Za dodatne informacije lahko zainteresirani stopijo v stik z Knjižnico Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (e-naslov: ). 

Po zaključenem dodiplomskem študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem se vpisala na magistrski program ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Moj kratki animirani film Buda, ki je nastal v okviru študija, je bil predstavljen v programu Študentske panorame na Animateki 2022.
Pri ustvarjanju sem v tem trenutku najbolj pozorna na vizualno izražanje pripovedi, posebej v odnosu ali v povezavi z besedo.