Posvet Univerze v Ljubljani o mednarodnih akreditacijah: izkušnje in izzivi v praksi

Dogodek je bil zasnovan kot del strateških aktivnosti univerze in je odprl prostor za izmenjavo izkušenj ter izzivov, s katerimi se članice srečujejo v akreditacijskih in evalvacijskih procesih. Na posvetu so izkušnje predstavili predstavniki članic UL z različnih disciplinarnih področij: Fakulteta za strojništvo (ASIIN), Veterinarska fakulteta (EAEVE), Ekonomska fakulteta UL (EQUIS, AACSB, AMBA), Akademija za glasbo UL (MusiQuE) ter institucionalne akreditacije Univerze v Ljubljani (FINEEC). Raznolikost disciplinarnih področij je omogočila celovit vpogled v prakse, izzive in pomen mednarodnih akreditacij v različnih akademskih okoljih.

Osrednji del posveta je predstavljala okrogla miza z naslovom Mednarodne akreditacije kot priložnost za internacionalizacijo kakovosti v slovenskem visokošolskem prostoru, ki jo je moderiral prorektor UL za kakovost in trajnostnost, prof. dr. Janez Vogrinc. Na njej so sodelovali direktor Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu dr. Franci Demšar, predstavnik Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jernej Širok ter predstavnice članic UL: prof. dr. Metka Tekavčič (nekdanja dekanja UL EF), izr. prof. dr. Mojca Ciglarič (dekanja UL FRI) in prof. dr. Maja Klun (prorektorica UL za digitalizacijo in prenos znanja).

Izhodišče razprave je bila nova zakonodaja, ki uvaja možnost izvedbe zunanje evalvacije pri tuji agenciji iz seznama EQAR, in delovanje nacionalne agencije v tujini. Ključna vprašanja ostajajo, kako zagotoviti uspešno implementacijo teh novosti v praksi. Udeleženci so izpostavili, da mednarodne akreditacije pomembno prispevajo k napredku tako institucij kot študijskih programov, saj potrjujejo kakovost na mednarodni ravni. Opozorili so na potrebo po ustreznem upoštevanju teh učinkov v nacionalnih postopkih ter na zahtevnost akreditacijskih procesov, ki terjajo obsežne kadrovske, finančne in časovne vložke. Med priporočili so poudarili:

• medsebojno zaupanje in sodelovanje univerze, ministrstva in nacionalne agencije,
• jasno komunikacijo in transparentnost,
• sorazmernost in smiselnost postopkov,
• sistemsko podporo ter financiranje,
• mednarodno odprtost in primerljivost.

Le s sodelovanjem vseh deležnikov, sistemsko podporo in prilagodljivimi postopki bo nova možnost prerasla v prakso ter dvignila kulturo kakovosti slovenskega visokega šolstva na višjo raven.