Kako se umetna inteligenca seli v visokošolske kurikule, infrastrukturo in akademsko kulturo po svetu in pri nas

Ena zanimivejših novic zadnjih dni prihaja z Yale-a, kjer so raziskovalci v prispevku z naslovom AI’s hidden bias: Chatbots can influence opinions without trying pokazali, da lahko klepetalniki vplivajo na uporabnikova družbena in politična stališča tudi takrat, ko sploh niso zasnovani kot prepričevalna orodja. Za visokošolski prostor je to pomembno zato, ker opozarja, da UI ni samo »priročno orodje«, ampak lahko tudi usmerja interpretacijo, poudarke in sklepanje. V pedagoškem smislu to krepi potrebo po poučevanju preverjanja virov, razumevanja pristranosti modelov in refleksije o tem, kako UI soustvarja mišljenje študentov.

V istem obdobju je Times Higher Education v prispevku Fear of being flagged by AI detectors drives stress among students opozoril na dve povezani težavi, in sicer po eni strani stres študentov zaradi nezanesljivih detektorjev UI, po drugi pa širši premik k prenovi vrednotenja. Posebej odmeva podatek iz ankete YouGov/Studiosity, da tri četrtine britanskih študentov, ki uporabljajo UI, skrbi, da bi bilo njihovo delo napačno označeno kot goljufija. Vzporedno se v visokošolskem diskurzu krepi stališče, da rešitev ni v še strožjem nadzoru, ampak v takšnem oblikovanju nalog, ki pokažejo proces učenja, ne le končnega izdelka. To je za univerzitetne učitelje zelo uporaben signal, ki kaže na manj zaupanja v detekcijo in več premisleka o didaktiki.

Georgetown University je konec februarja napovedala uvajanje prvih osebnih generativnih UI-orodij za svojo skupnost, pri čemer posebej poudarja varovala: podatki ter intelektualna lastnina študentov, učiteljev in zaposlenih se ne uporabljajo za treniranje modelov, učitelji pa ohranjajo nadzor nad pravili uporabe pri posameznih predmetih. To je pomemben premik, ker kaže, da se univerze ne ukvarjajo več le z vprašanjem dostopa do UI, ampak z vprašanji upravljanja podatkov, zasebnosti in predmetne avtonomije.

Washington University in St. Louis je 4. marca predstavil pobudo +AI, s katero želijo UI sistematično umestiti v študentski uspeh, poučevanje, raziskovanje in regionalno sodelovanje. Posebej zanimivo je, da univerza ob tem izrecno poudarja ravnotežje. UI ima velik potencial, vendar ne more nadomestiti ustvarjalnosti, disciplinarnega znanja in vrednot akademske skupnosti. Tak jezik je pomemben, ker nakazuje zrelejši institucionalni pristop in ne »več tehnologije za vsako ceno«, ampak strateško umeščanje UI v akademsko poslanstvo.

Ena najbolj sistemskih novic zadnjih dveh tednov prihaja iz Južne Koreje. Na portalu Korea JoonAng Daily je zapisano, da bo Ministrstvo za izobraževanje podprlo razvoj obveznih uvodnih UI-predmetov na 20 univerzah, vsaka od njih pa bo prejela sredstva za razvoj osnovnega kurikula in krepitev kompetenc učiteljev. Posebej pomembno je, da je pobuda namenjena tudi ne-inženirskim smerem, kar pomeni, da država UI razume kot splošno visokošolsko kompetenco, ne le kot specializirano tehnično področje. To je dober primer prehoda od lokalnih praks k nacionalno usmerjeni uvedbi UI pismenosti.

V začetku marca je bila napovedana tudi nova transatlantska univerzitetna pobuda med ameriško univerzo Purdue in kampusom UNIC Athens (University of Nicosia) v Grčiji. Partnerstvo vključuje skupne magistrske programe, spletne programe za strokovno izobraževanje ter raziskovalne projekte, povezane z umetno inteligenco in njenimi aplikacijami v zdravstvu in drugih področjih. Takšne pobude kažejo, da se evropski visokošolski prostor vse bolj povezuje v globalne mreže, kjer UI postaja eno ključnih raziskovalnih in izobraževalnih področij, ki povezuje univerze, industrijo in mednarodne partnerje.

Na ravni države je pomembna novica objava vsebin nacionalnega ekosistema UI in nove strategije do leta 2030. Na portalu GOV.SI je poudarjeno, da želi Slovenija z novim okvirom krepiti lastne zmogljivosti, zmanjševati odvisnost od komercialnih ponudnikov ter varovati slovenski jezik in kulturno identiteto. Za univerze je to pomembno, ker nakazuje, v katero smer se bodo usmerjali razvojni projekti, raziskovalna partnerstva, infrastruktura in tudi prihodnja pričakovanja glede UI kompetenc v visokošolskem prostoru.

Sredi marca bo v Parizu potekal AI in Higher Education Summit 2026, ki združuje akademike, raziskovalce in odločevalce z različnih evropskih univerz. Dogodek se osredotoča na vprašanje, kako naj se univerze razvijajo v času generativne umetne inteligence – od prenove poučevanja in vrednotenja do vprašanj akademske integritete in upravljanja podatkov. Veliko število prijavljenih prispevkov kaže, da postaja umetna inteligenca ena ključnih strateških tem za evropske univerze.

V visokošolskem prostoru se odpira nova razprava o t. i. agentni umetni inteligenci oz. (agentic AI) sistemih, ki lahko samostojno izvajajo zaporedje nalog brez stalnih človeških navodil. V prispevku portala Inside Higher Ed je opisan primer orodja Einstein, ki naj bi se lahko sam prijavil v učni sistem Canvas, spremljal predavanja, bral gradiva, pisal seminarske naloge, sodeloval v forumih in oddajal domače naloge.

Takšna orodja pomenijo pomemben premik. Umetna inteligenca v tem primeru ne pomaga več le pri posameznih nalogah (npr. pisanju eseja), temveč lahko teoretično opravi celoten potek spletnega predmeta. To med pedagogi odpira vprašanja o smislu nalog, ki temeljijo predvsem na oddaji končnih izdelkov, ter o tem, ali mora visokošolsko poučevanje v času agentne umetne inteligence več poudarka nameniti procesom učenja, sodelovanju in poglobljenemu razumevanju.

Podobna vprašanja odpira tudi evropski prostor. Evropska komisija v novih smernicah Guidelines on the ethical use of artificial intelligence and data in teaching and learning for educators poudarja, da hitro širjenje generativne umetne inteligence prinaša nove priložnosti, a tudi izzive za učitelje in izobraževalne ustanove ter zahteva razvoj digitalne in UI pismenosti ter odgovorno uvajanje teh orodij v izobraževalno prakso.

V Centru Digitalna UL v začetku marca vabimo k udeležbi na usposabljanja o uporabi umetne inteligence v visokošolskem poučevanju. Naš cilj je, da UL umetne inteligence ne obravnava zgolj kot tehnološke novosti, temveč kot področje, ki zahteva premišljeno pedagoško uporabo, razvoj digitalnih kompetenc ter sistemsko podporo pedagogom in študentom. Za pedagoge in strokovne delavce ponujamo delavnice, gradiva, primere dobre prakse in aktivnosti za krepitev digitalne pismenosti. Vabljeni k ogledu programa v okviru Digitalnega ULTRA maratona 3.0.

Naša naloga je, da na Univerzi v Ljubljani skupaj soustvarjamo podporno okolje za didaktično uporabo UI in veseli smo, da smo v okviru skupnosti multiplikatorjev prejeli več kot 50 prijav, kar kaže, da se na naši univerzi veliko posameznikov že sistematično ukvarja z UI v pedagoškem procesu, jo raziskuje in preizkuša.

Zadnja dva tedna torej kažeta, da se UI v visokošolskem izobraževanju vse manj uporablja kot posamezno orodje in vse bolj kot večplasten ekosistem, v katerem se hkrati premikajo kurikuli, infrastruktura, načini vrednotenja, pravila uporabe in nacionalne strategije. Mednarodno najbolj izstopajo sistemski premiki, od uvedbe univerzitetnih UI-pobud do državnih kurikularnih odločitev, medtem ko Slovenija trenutno kaže predvsem dva pomembna trenda: strateško utrjevanje nacionalnega UI okvira in počasno, a konkretno uvajanje UI rešitev v univerzitetno prakso. Za visokošolski prostor to pomeni predvsem potrebo po jasnih pravilih, stabilni podpori učiteljem, boljšem oblikovanju nalog ter doslednem razvijanju kritične in odgovorne rabe UI.

Če ste na svoji fakulteti, pri predmetu ali v okviru strokovnega dela preizkusili zanimivo rabo UI v izobraževanju, vas prijazno vabimo, da svoj primer delite z nami prek obrazca za zbiranje primerov dobrih praks.  Z veseljem bomo pregledali predloge in izbrane prispevke vključili v naslednje številke UI novičnika, da bomo lahko skupaj gradili pregled uporabnih in premišljenih pristopov v univerzitetnem prostoru.

Avtorice: Eva Škraba, Maja Kosmač, Sanja Jedrinović Čufer, Mateja Bevčič, Eva Kern Nanut, Center UL za uporabo IKT v pedagoškem procesu