750 kilometrov do Biotehniške fakultete UL: belgijska študentka na Erasmus v Ljubljano prišla s kolesom

Josephine prihaja iz Belgije, živi v Bruslju, v Ljubljano pa jo je poleg študijskega programa pritegnila tudi narava. Kot pravi, je bila njena prva izbira za Erasmus sicer Kanada, a ker ni bila izbrana, se je odločila za Ljubljano. Pri tem so jo prepričali prav narava, gore in program, ki ga ponuja univerza.

A odločitev za Slovenijo je bila le začetek zgodbe. Josephine je želela, da bi bil tudi prihod na izmenjavo nekaj posebnega. Ideja o kolesarjenju na dolgo razdaljo zanjo ni bila povsem tuja. Že od otroštva veliko kolesari, s starši pa so poleti pogosto odhajali na večdnevne kolesarske izlete, na katerih so kampirali in potovali iz kraja v kraj. Ljubezen do kolesa in gibanja je tako spremlja že dolgo, a tokratni podvig je bil vendarle drugačen.

»Mogoče zato, ker nisem mogla v Kanado, sem si rekla, da moram v Ljubljani narediti nekaj malo norega,« je povedala. Ko je preverjala možnosti trajnostnega potovanja v okviru Erasmus izmenjave, je najprej razmišljala o vlaku. Nato pa se ji je porodila še drznejša misel: zakaj ne bi šla kar s kolesom? »Še bolj zeleno je in iz odhoda na Erasmus naredi veliko pustolovščino.«

Na pot se ni podala povsem sama. Prve tri dni jo je spremljala prijateljica, ki je z njo kolesarila od Bruslja do dela Nemčije, nato pa se z vlakom vrnila domov. Josephine je pot nadaljevala sama. Prav ta trenutek, ko je prvič ostala sama na poti, je bil eden bolj prelomnih. Priznava, da se je takrat vprašala, zakaj se je sploh odločila za takšen podvig. A dvom ni trajal dolgo. Narava, občutek svobode in sama izkušnja so prevladali. »Videla sem sonce, bilo je sicer malo oblačno, ampak rekla sem si, da to delam zaradi narave in zaradi izkušnje.«

Svojo pot je načrtovala s pomočjo aplikacije Komoot, s katero je določila traso in preverjala, kje je mogoče kolesariti in kje je bolj smiselno del poti opraviti z vlakom. Čez Alpe, denimo, ni kolesarila, temveč je vlak vzela od Dunaja do Kranja, od tam pa je zadnji del poti, približno 30 kilometrov, spet opravila s kolesom do Ljubljane. Skupno je prevozila približno 750 kilometrov s kolesom in še približno toliko z vlakom.

Načrt je bil natančen, a ne tog. Vnaprej si je okvirno določila, koliko kilometrov bo prekolesarila vsak dan, praviloma do največ 100 kilometrov, in v katerem mestu bo prespala. Kljub temu je bilo na poti tudi nekaj spontanosti. Za prenočišča je uporabljala aplikacijo Warm Showers, namenjeno popotnikom na kolesih. Prek nje je poiskala gostitelje, ki so ji ponudili prenočišče, topel tuš in pogosto tudi večerjo. »Vsakič sem spala pri nekom doma,« je povedala. Gostitelje je navadno poiskala dan ali dva vnaprej – in vedno je našla nekoga, ki jo je sprejel.

Prav srečanja z ljudmi so bila eden najdragocenejših delov poti. Med najbolj zanimivimi spomini izpostavlja večer v Passauu, na meji med Nemčijo in Avstrijo, kjer je prespala pri profesorju. Ta jo je zvečer povabil še na srečanje s svojimi mednarodnimi študenti. »Bilo je res zabavno. Vsi so bili presenečeni, da spim pri profesorju,« se je nasmehnila.

Poseben izziv je predstavljalo tudi vreme. Na pot se ni odpravila spomladi ali poleti, kot je pri tovrstnih kolesarskih turah pogosteje, temveč pozimi. Imela je srečo, da temperature niso bile prenizke. Gibale so se med petimi in desetimi stopinjami Celzija, zato med vožnjo ni preveč zmrzovala. Večji izziv je bil dež. Deževnih dni ni manjkalo, a je bila nanje pripravljena z dežnimi hlačami in jakno. Kot pravi, med samo vožnjo mokrote niti ni posebej občutila – več dela jo je čakalo zvečer, ko je bilo treba posušiti in očistiti blatna oblačila ter opremo, preden je prišla v hišo gostiteljev.

Čeprav se na pot ni posebej fizično pripravljala, ji je pomagalo to, da je športno aktivna že od mladosti. Veliko teče, v Bruslju pa za vsakodnevne opravke in vožnjo na univerzo tako ali tako uporablja kolo. Tudi po prihodu v Ljubljano je ostala zvesta temu načinu mobilnosti. Na fakulteto se vozi s kolesom, že kmalu po prihodu pa je opravila tudi približno 60-kilometrski kolesarski izlet po okolici Ljubljane. Pravi, da jo zdaj mikajo še zahtevnejše ture in vzponi, saj jo privlačijo razgledi, ki jih ponujajo gorske poti.

Na eni izmed etap poti si je zadala tudi posebej zahteven cilj: v enem dnevu je prekolesarila kar približno 140 kilometrov, da bi lahko na Dunaju ostala en dan dlje in si mesto v miru ogledala. Bil je naporen dan, a se ji je zdel trud vreden cilja. Tudi takšni trenutki pokažejo, da njeno potovanje ni bilo le premikanje od točke A do točke B, ampak premišljeno iskanje ravnotežja med naporom, radovednostjo in veseljem do raziskovanja.

Na vprašanje, ali bi takšno pot ponovila, odgovarja pritrdilno. Ker si je tik pred odhodom kupila novo kolo, verjame, da ga bo uporabljala še za številne podobne podvige. Sprva je mislila, da se bo iz Slovenije vrnila z vlakom, a ker se ji študijske obveznosti zaključijo že v začetku junija, razmišlja, da bi si vzela čas še za dodatna potovanja – in morda domov odšla tudi na kolesu.

Njena zgodba je več kot zanimiva anekdota o prihodu na Erasmus. Je zgodba o samostojnosti, zaupanju vase, trajnostnem razmišljanju in odprtosti do sveta. Ko so jo ob koncu intervjuja prosili, naj svojo pot opiše s tremi besedami, je izbrala: pustolovska, spoznavanje novih ljudi in sreča.

In prav v teh treh besedah je verjetno najbolje ujeta tudi bistvena vrednost njene poti: da lahko študijska izmenjava postane mnogo več kot le selitev v drugo mesto. Lahko postane izkušnja, ki človeka premakne – dobesedno in osebno.

Poudarjamo, da je Josephine prav prioriteta #green Erasmus spodbudila k odločitvi za tak način potovanja. Intervju z Josephine de Brouwer so pripravili v Mednarodni pisarni UL BF.