Izbrana umetniška dela za novi Kampus Vrazov trg Medicinske fakultete UL

Uršula Berlot Pompe

Traktografska impresija

Tapiserija prikazuje MR-traktografsko sliko, s katero je vizualiziran potek živčnih vlaken oziroma nevronskih traktov. V  nevroznanstvenem kontekstu se traktografija poleg  uporabe v diagnostiki uporablja za raziskovanje jezika, gibanja, kognicije in zaznave, v umetniškem kontekstu pa nastopa kot vizualni, konceptualni in retorični material. Simbolizira povezanost, tok, mrežo in relacije – možgane ne kot izoliran organ, temveč kot dinamičen sistem odnosov. S tega vidika traktografija presega zgolj znanstveno funkcijo ter postane umetniško sredstvo razmisleka o povezanosti, nevidnih strukturah ter razmerju med biološkim, izkustvenim in družbenim.

Ištvan Išt Huzjan

Eno jabolko na dan drži zdravnika vstran

Besedilo je zapisano kot neonski napis v jedilnici Kampusa Vrazov trg Medicinske fakultete UL, kjer vzpostavlja dialog s prostorom. Iz angleškega pregovora 19. stoletja (“Eat an apple on going to bed, and you'll keep the doctor from earning his bread”) je nastala lokalno uveljavljena oblika, ki opozarja na pomen preventive in nutricizma ter rahlo provokativno problematizira vlogo zdravnika v sodobni medicini. Delo spominja na gostilniške napise, hkrati pa se povezuje s tradicijo konceptualne umetnosti druge polovice 20. stoletja.

Maša Gala Klančar, Klemen Brun, Marco Antonio Ortiz Delgado /Murdo Ortiz/

Impulz

Umetniško delo Impulz izhaja iz ideje univerzitetnega prostora kot živega organizma, v katerem se znanje, ljudje in ideje neprestano pretakajo. Osrednji likovni element – močna, dinamična črna linija – deluje kot vizualni impulz, živčni signal, ki povezuje raznolike barvne in znakovne fragmente v celoto. Ta linija simbolizira pretok informacij, komunikacijo med disciplinami ter nevidne vezi, ki nastajajo v akademskem okolju med posamezniki, prostori in miselnimi procesi.

Plastenje barvnih ploskev, risarskih elementov in abstraktnih znakov odraža sodobno izkušnjo študenta: soočanje z množico podatkov, podob in dražljajev, iz katerih se postopoma oblikuje znanje. Delo zavestno uporablja vizualni jezik urbane umetnosti, ki je mladim generacijam blizu, razumljiv in avtentičen. S tem presega klasično reprezentativnost javne umetnosti in se vzpostavlja kot odprta platforma za interpretacijo, dialog in identifikacijo.

Damijan Kracina

Hrbtenica

Ne gre za anatomsko pravilno povečavo človeške hrbtenice, temveč za njeno avtorsko umetniško interpretacijo. Močno povečana vretenca se nizajo v vertikali in proti vrhu prehajajo v razširjeno obliko, ki lahko asociira na kamnite peruti po zgledu znamenite antične skulpture Somatraške Nike iz muzeja Louvre. V vertikalni kompoziciji kipa je zaznaven blag zasuk, ki monolitnemu stebru daje dinamiko in občutek gibanja. Rotirana oblika gledalca nagovarja in ga spodbuja, da kip obhodi ter ga opazuje z različnih strani. 

Steber – hrbtenica nosi več pomenskih ravni: v prostoru povezuje tla in strop ter simbolno združuje arhitekturne in vsebinske elemente univerze. Hrbtenica je os telesa, kip pa predstavlja os, okoli katere se odvija univerzitetno življenje. Zaporedje vretenc ponazarja proces izobraževanja, v katerem se študent postopoma vzpenja po izobraževalni vertikali, pri tem pa znanje nalaga, nadgrajuje in ga sestavlja v celoto. Prav tako izobraževalni sistem z nizanjem generacij študentov tvori kontinuiteto strokovne tradicije.

Skulptura tako združuje anatomijo, znanost in humanizem ter v prostoru deluje kot orientacijska os kampusa – simbol stabilnosti, zaščite in pokončnosti človeka.

Ištvan Išt Huzjan

Kaplja

Oblika preproste, monumentalizirane kaplje asociira na padajočo krvno kapljo. V prvi ravni deluje kot prostorski označevalec vhoda v kampus; s svojo vertikalnostjo in zaobljeno silhueto vzpostavlja dialog z arhitekturo okolice, tudi z baročnim čebuljastim zvonikom v vplivnem območju. S svojo mehkobo forme in obdelavo površine kip vabi k približanju in dotiku. Na simbolni ravni sporoča točko padca – »tu« je vhod – ter hkrati monumentalizira program kampusa. 

Maša Gala Klančar

On The Grid – Med redom in gibanjem

Umetniško delo On The Grid – Med redom in gibanjem raziskuje napetost med strukturiranim sistemom in organsko, človeško izkušnjo. Kompozicija temelji na kombinaciji rdečih, rožnatih in kožnih tonov, ki se prepletajo s srebrno mrežno strukturo in črnimi linijami. Barvna paleta asociira telo, čustvo in prisotnost, medtem ko mreža deluje kot racionalni okvir, znotraj katerega se gibanje odvija.

Srebrni grid predstavlja red, arhitekturno in sistemsko organizacijo prostora, črne linije pa poudarjajo ritem, smer in napetost. Mehkejši barvni nanosi delujejo kot kontrapunkt – kot sled človeškega bivanja znotraj urejenega okolja. Delo vizualizira ravnotežje med stabilnostjo in spremembo, med načrtovanim in spontanostjo, kar je značilno za vsakdan študentskega in akademskega življenja.

Delo je sodobno, izrazno zadržano in prostorsko občutljivo. Ne ponuja enoznačnega sporočila, temveč omogoča večplastno branje in osebno interpretacijo. V prostoru deluje pomirjujoče, a hkrati dinamično, ter prispeva k kakovosti okolja, kjer se znanje, gibanje in vsakdan neprestano prepletajo. On The Grid – Med redom in gibanjem se umešča kot subtilen, a močan vizualni element, ki dopolnjuje arhitekturo in izkušnjo prostora.

Marjetica Sadar Breznik

Vihar

Tekstilna instalacija “Vihar” vhodni prostor Kampusa Vrazov trg razume kot prehodno območje med gibanjem in zadrževanjem, med vsakdanjo naglico in notranjo zbranostjo, med javnim protokolom in osebnim doživljanjem. Tekstil se tu pojavlja kot medij časa. Dolgotrajen proces ročnega tkanja, temelječ na ponavljanju, natančnosti in koncentraciji, spreminja delo v viden zapis trajanja. Vsak segment nosi sled dela, odločitve in intuicije, s čimer postane proces sestavni del končne forme. 

Instalacija oblikuje mehak prostorski tok, ki se odziva na arhitekturno logiko stavbe in gibanje uporabnikov. S spreminjanjem perspektive se spreminja tudi doživljanje dela. S svojo prisotnostjo prispeva k identiteti kampusa kot prostora odprtega razmišljanja, čutne izkušnje in interdisciplinarnosti ter deluje kot organski del prostorske celote. Delo povezuje racionalno strukturo tkanja z intuitivno izbiro barv, oblik in kompozicije. Ta napetost oblikuje prepoznaven umetniški jezik, v katerem se tradicija preoblikuje v sodoben izraz.