Čarobne krogle za rešitev vseh vprašanj na področju uporabe UI v izobraževanju še ni

Dober opomnik, kako se ta vprašanja odražajo potem na strokovni poti posameznikov, prihaja iz primera, v katerem je podjetje zaradi promocijske kampanje, pripravljene tudi s pomočjo UI, spregledalo občutljiv zgodovinski pomen datuma in besednih zvez. Del ekipe naj bi pri iskanju sloganov uporabljal UI, nekateri vodilni pa naj ne bi pregledali vseh gradiv. Sledili so bojkot, padec prometa, menjava vodstva in izobraževanje zaposlenih o sodobni korejski zgodovini. Ker UI ni imela ustreznega zgodovinskega spomina ter konteksta, ni pomagalo, da je pripravila tekoče besedilo in privlačno kampanjo. UI je sicer povezala vzorce, ne zna pa sama preveriti kulturne občutljivosti, prevzeti odgovornosti in presoje o zgodovinskih dejstvih.

Že v prejšnjem UI-novičniku smo poročali še o nekoliko bolj geopolitičnem opomniku, da bo pri UI vsakič bolj pomembno vprašanje zanesljivega dostopa do najnaprednejših sistemov. Suverenost na področju UI očitno ne pomeni nujno, da mora imeti vsaka država svoj veliki jezikovni model. Pomeni pa, da ne sme biti povsem odvisna od enega ponudnika, ene države ali ene politične odločitve. Za univerze to pomeni manj odvisnosti od enega poslovnega modela, več pozornosti na pogodbene pogoje, prenosljivost podatkov in možnosti, da se raziskovalno ali predagoško delo nadaljuje tudi ob spremembi dostopa.

Še posebej dragocen se nam zdi na tem mestu prispevek o sprejemanju UI v visokošolskih ustanovah držav z nizkimi dohodki. Kaže, da se UI najlažje uveljavi tam, kjer rešuje konkreten problem in kjer so koristi hitro vidne, na primer pri podpori študentom, povratnih informacijah. Za ustanove z omejenimi viri so zato pomembni manjši preizkusi, pri katerih je mogoče opazovati učinke in jih deliti z drugimi. Nakup naprednega orodja sam po sebi ne ustvari spremembe. Potrebne so lokalne prilagoditve orodij UI pedagoškim navadam, varovanje podatkov, razvoj zaposlenih in dovolj močna institucionalna podpora, da poskusi ne ostanejo na ravni posameznih navdušencev. Ta prispevek vidimo kot sporočilo za vse, ne samo za države z manj viri, da uvajanje UI ni le nakup orodja, ampak gradnja pogojev, v katerih ima orodje sploh smisel.

Zaradi prej navedenega je zato v tokratnem UI-novičniku še posebej zanimiva novica o novi superračunalniški infrastrukturi Frida na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki je prilagojena za modele in aplikacije umetne inteligence. Takšna infrastruktura ni pomembna samo za računalništvo. Pomeni možnost za razvoj slovenskih jezikovnih modelov, kot je npr. GaMS, preizkušanje agentnih tehnologij, sodelovanje z gospodarstvom in javnim sektorjem ter raziskave, ki ne ostanejo povsem odvisne od komercialnih platform. Frido vidimo kot pomembno tudi za poučevanje. Univerze, ki želijo študente učiti razvoja, vrednotenja in prilagajanja modelov, ne morejo ostati samo uporabniki zunanjih storitev. Potrebuje okolje, kjer je mogoče preverjati zmogljivost, porabo virov, varnost podatkov in kakovost rezultatov ob upoštevanju trenutnih omejitev.

Podoben širši pogled odpira razmislek o tem, kakšno Slovenijo želimo zgraditi do leta 2035. UI se v njem pojavi kot ena od tehnologij, ki ne more biti zaprta v eno panogo. Potrebuje kadre, raziskave, podatke, podjetja, javne sisteme in izobraževanje, ki razume, da je razvoj povezovanje znanja, ljudi in odločitev. Za visoko šolstvo je to dokaj domač teren - univerze niso le uporabnice prihodnjih tehnologij, ampak prostor, kjer se oblikujejo ljudje, ki bodo o teh tehnologijah odločali.

Na področju šolstva se razprava vse bolj oddaljuje od enega samega pravega odgovora glede rabe UI. Norveška se je odločila za strogo omejevanje uporabe UI pri mlajših učencih. Učenci, stari od šest do trinajst let, naj UI praviloma ne bi uporabljali. Mladostniki od 14 do 16 let naj bi jo uporabljali previdno in pod nadzorom učitelja, dijaki od 17 do 19 let pa naj bi se učili pravilne rabe, da bodo pripravljeni na nadaljnje izobraževanje in delo. Omejitev je predstavljena kot način varovanja temeljnega učenja branja, pisanja in računanja. Ob omejitvah vseeno poudarjajo, da morajo šole učence pripraviti na prihodnost z UI ter razvijati etično in kritično presojo, kar pomeni, da omejevanje ne odpravlja potrebe po strukturiranem učenju o tej tehnologiji. Na univerzah se lahko upravičeno vprašamo, kaj sledi tej omejitvi. Če mlajšim učencem zmanjšamo stik z UI, moramo pozneje dobro načrtovati učenje, da prepoved ne ostane zgolj odlog srečanja z orodji. Če bodo imeli nekateri več let vodene rabe, drugi predvsem domače poskuse, tretji skoraj nobenega razumevanja delovanja sistemov, boto tako prihodnji študenti na univerze prihajali z različnimi izkušnjami in bodo začetni letniki pogosto prostor za usklajevanje osnov UI-pismenosti.

Zato se nam zdi dragocen novi okvir za UI-pismenost, ki to pismenost loči od same uporabe orodij. To, da znamo klikniti, vprašati ali ustvariti povzetek, še ni UI-pismenost. Opredeljuje jo kot preplet znanja, spretnosti in odnosa do tehnologije. Učenci naj bi znali prepoznati, kje UI vpliva na njihovo življenje, presojati njene odgovore, se z njo ustvarjalno lotevati nalog, smiselno razdeliti delo ter razmišljati o tem, kako bi bilo mogoče sisteme izboljšati v korist družbe. Za univerze je posebej pomembno opozorilo, da UI pismenost ni naloga enega predmeta in enega pedagoga. Okvir odgovornost razporeja med učitelje, vodstva ustanov, oblikovalce politik, pripravljavce izobraževanj ter družine. Pedagog naj ne bi ostal sam z vprašanji o primerni rabi, zasebnosti, pristranskosti in ocenjevanju. Potrebuje čas za strokovni razvoj, preverjena orodja in podporo ustanove.

Pri vseh teh novih smernicah in usmeritvah ne smemo spregledati perspektive študentov, ki so večkrat negotovi. Raziskava med študenti opozarja, da UI ni le priročno orodje, ampak tudi vir tesnobe zaradi uporabe in neuporabe tehnologije. Študenti se bojijo napačnih obtožb, posegov v zasebnost, nepoštenega pridobivanja ocen, slabšega kritičnega mišljenja in hkrati tega, da brez UI ne bodo zaposljivi. Tako čutijo dvojni pritisk: uporabljaj, ker boš sicer v zaostanku, oz. ne uporabljaj, ker boš morda kaznovan. Prispevek posebej opozarja, da je največji vir stresa to, da študenti ne vedo, kaj je dovoljeno, kako bo delo preverjeno in kakšen ob odziv ob sumu na kršitev. Za predmetno prakso je zato uporabnejša jasna razlaga možne uporabe UI pri posamezni nalogi kot splošna prepoved. Študent mora vedeti, ali sme UI uporabiti za iskanje idej, jezikovni pregled, analizo podatkov, programiranje ali pripravo osnutka. Vedeti mora tudi, kaj mora narediti sam in kako naj uporabo transparentno navede. Ustni zagovori, vmesni zapisi, razlaga izbire virov in prikaz poti do rešitve pa dajejo pedagogu več podatkov o učenju kot npr. ocene detektorjev.

Zato tudi npr. častni kodeksi, ki so še posebej pogosto v uporabi na ameriških univerzah, v času UI niso več dovolj. Kodeksi temeljijo na zaupanju, skupnih normah in pripravljenosti študentov, da jih spoštujejo in branijo. UI pa z vseprisotnostjo, individualno in nenadzorovano rabo te vidike zmanjšajo.

Eden zanimivih primerov uporabe UI prihaja iz programa, kjer študenti biologije in kemije z UI analizirajo realne podatke, se srečujejo s strokovnjaki iz prakse in razvijajo občutek, kako se znanstveno delo spreminja. Program študente uvaja v uporabo UI pri raziskovalnem delu, vendar ne tako, da bi jim obljubljal bližnjice. V ospredju je učenje o tem kako preveriti rezultate, kako razumeti podatke in kako vedeti, kdaj rezultat modela nima smisla. Študenti tako razvijajo strokovno presojo, znanstveno identiteto in občutek, kje se njihovo delo sreča z računalniškimi metodami.

Ta primer se nam zdi prenosljiv na različna strokovna področja. UI ni treba predstaviti kot prepovedano tehnologijo niti kot čudežno rešitev. Lahko jo postavimo v dobro oblikovano nalogo, kjer naj študent uporabi orodje, primerja rezultat z viri, označi napake, razloži odločitev, utemelji, kaj je sprejel in kaj zavrnil. Takšen način je sicer počasnejši od navadnega poziva modelu, vendar razvija tisto, kar naj bi izobraževalne institucije razvijale -  kritično presojo.

Zanimiv, čeprav drugačen primer, je tudi potopitvena razstava, v kateri UI iz podatkov, senzorjev, zvokov in vonjav ustvarja izkušnjo deževnega gozda. Sistem se odziva na gibanje obiskovalcev, srčni utrip in temperaturo kože ter sproti spreminja potopitveno izkušnjo. Razstava pokaže ustvarjalni domet UI zunaj besedilnih orodij, obenem pa odpira zelo stvarna vprašanja soglasja, zbiranja biometričnih podatkov, njihovega shranjevanja in meje med umetniškim doživetjem ter beleženjem podatkov o obiskovalcih. Tudi v izobraževanju vidimo v takšnem pristopu potencial, zaradi vključevanja simulacij, vizualizacij, občutka prisotnosti, učenja skozi izkušnjo. Toda tudi tu velja biti previden. Bolj kot je izkušnja prepričljiva, bolj moramo študente učiti, da se vprašajo, kako je nastala – kateri podatki so bili zbrani, kateri izpuščeni, kdo je oblikoval podatke in kakšen odnos do resničnosti takšna izkušnja ustvarja.

V raziskovalnem prostoru se UI vse bolj seli v postopke preverjanja. Odprtodostopni založnik MDPI je uvedel sistem Ethicality za preverjanje raziskovalne integritete pri vseh oddanih prispevkih. Sistem naj bi prepoznaval lažne reference, manipulirane vzorce citiranja, sumljive avtorske podatke in rabo UI v recenzentskih poročilih. Pomemben del zasnove je obvezen človeški pregled. Opozorilo sistema ne pomeni samodejne odločitve, temveč začetek pregleda, ki ga opravi urednik ali strokovnjak za raziskovalno integriteto.

To se dobro poveže z opozorilom, da avtorji, recenzenti in uredniki ne morejo sami nositi celotne tesnobe upravljanja UI v znanstvenem objavljanju. Vprašanje “ali je bila uporabljena UI” je pogosto preslabo. Boljše vprašanje je, za kateri del intelektualnega dela je avtor uporabil UI. Je UI pomagala pri jeziku, strukturi, kodi, prevodu, iskanju literature ali pri oblikovanju argumenta? Razlike med temi načini uporabe so velike.

Ta razlike so pomembne tudi pri študentskem delu. Tudi tokrat poudarjamo, da avtomatizirano preverjanje, ali je nekaj ustvarjeno z UI, lahko pomaga pri razvrščanju primerov in odkrivanju nepravilnosti, ne sme pa postati glavni odločevalec. Kadar tehnologija vpliva na oceno, disciplinski postopek ali ugled posameznika, mora biti odločitev argumentirana, dokumentirana in odprta za ugovor.

Tokratne vsebine ne vodijo do ene rešitve za vse ravni izobraževanja. Pri mlajših učencih je lahko omejevanje rabe smiselno, če varuje razvoj temeljnih spretnosti. V visokem šolstvu popolna prepoved pogosto ne zadošča, saj se UI že uporablja pri učenju, raziskovanju in delu. Odločilno postaja, ali je njena vloga povezana z učnim ciljem in ali lahko študent pojasni, preveri ter zagovarja svoje delo.

Čarobne krogle res ni. So pa zgodnji opozorilni znaki, primeri dobre prakse in vse bolj jasno spoznanje, da bodo univerze pri uporabi UI najbolj prepričljive takrat, ko UI-pismenosti ne bodo videle kot seznam orodij, ampak kot sposobnost prepoznati vpliv sistema, razumeti njegove omejitve, preveriti rezultat, varovati podatke, transparentno navesti uporabo in se odločiti tudi za delo brez UI. Ustanove pa morajo pri tem zagotoviti jasna pravila, pravične postopke, podporo zaposlenim, dobro zasnovano ocenjevanje in infrastrukturo, ki ne ustvarja nove odvisnosti.

Če ste pri predmetu, raziskovalnem delu ali strokovnem usposabljanju preizkusili rabo UI, ki študentom pomaga razvijati razumevanje in različne spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno udejstvovanje v današnji družbi, vabljeni, da primer delite z nami (prek obrazca za zbiranje primerov dobrih praks).

Če ste kakšno številko UI-novičnika zamudili, si jih lahko vedno ogledate na strani z vsemi UI-novičniki.

Avtorice: Sanja Jedrinović Čufer, Mateja Bevčič, Eva Kern Nanut, Eva Škraba, Maja Kosmač, Center UL za uporabo IKT v pedagoškem procesu