Na Pedagoški fakulteti o oblikovanju jasnih in smiselnih pravil rabe UI pri predmetu

Osrednje vprašanje delavnice ni bilo, ali naj bo uporaba UI pri študijskem delu preprosto dovoljena ali prepovedana. Udeleženci so razmišljali predvsem o tem, kako oblikovati pravila, ki bodo dovolj konkretna, da bodo študenti pri vsaki nalogi vedeli, katere oblike uporabe so dovoljene, katere niso in kako morajo uporabo orodij transparentno navesti.

V prvem delu delavnice smo pregledali pristope različnih tujih univerz. Primerjali smo, kdo je odgovoren za določanje pravil, kako univerze opredeljujejo različne ravni dovoljenosti in kako pravila povezujejo z namenom posamezne naloge. Skupna ugotovitev pregledanih praks je bila, da univerza praviloma postavi splošni okvir, pedagog pa ga mora prevesti v razumljiva in izvedljiva navodila za posamezni predmet, nalogo ali preverjanje znanja.

Posebno pozornost smo namenili štiristopenjskemu modelu, ki razlikuje med nalogami brez dovoljene uporabe UI, nalogami z omejeno uporabo, nalogami, pri katerih je uporaba dovoljena po presoji študenta, ter nalogami, pri katerih je uporaba UI zahtevana in je del učnega cilja. Udeleženci so ob tem presojali, katere spretnosti morajo študenti razviti samostojno in pri katerih dejavnostih je smiselno, da se naučijo UI uporabljati kritično, odgovorno in strokovno.

Pomemben del delavnice je bil namenjen tudi razkrivanju uporabe UI. Pregledali smo različne oblike izjav, od kratkega zapisa ob oddaji do strukturirane preglednice uporabljenih orodij, namenov, delov naloge in načina uporabe ustvarjenih izhodov. Poudarili smo, da sama navedba, da je študent uporabil določeno orodje, pogosto ni dovolj. Dobra izjava mora omogočiti razumevanje, kako je UI vplivala na proces dela in končni izdelek. Ob tem študent tudi pri dovoljeni uporabi UI ostaja odgovoren za pravilnost dejstev, ustreznost virov, kakovost argumentacije in celotno oddano delo.

Dotaknili smo se tudi vprašanja ugotavljanja morebitnih kršitev. Namesto zanašanja na avtomatizirane detektorje, ki niso dovolj zanesljivi za samostojno dokazovanje nedovoljene uporabe, smo govorili o preverjanju procesa in razumevanja. Med smiselne pristope sodijo pogovor s študentom, pregled osnutkov in zgodovine nastajanja dela, kratka vprašanja o oddanem izdelku, ustni zagovor ali izvedba dela naloge v živo. Takšen pristop omogoča, da se presoja osredotoči na znanje in lastni prispevek študenta, ne zgolj na domnevo, kako je besedilo nastalo.

Pri oblikovanju pravil smo upoštevali tudi širše etične vidike. Če je uporaba določenega orodja zahtevana, mora biti dostop do njega zagotovljen vsem študentom pod primerljivimi pogoji. Pravila morajo vključevati tudi varovanje osebnih, zaupnih, raziskovalnih in avtorsko zaščitenih podatkov ter jasno odgovornost pedagoga za preglednost navodil in človeški nadzor nad ocenjevanjem.

Delavnica je bila izrazito praktična. Udeleženci so izbrali konkretne naloge iz svojih predmetov in zanje določili raven uporabe UI, dovoljene in nedovoljene namene, način razkritja ter način preverjanja razumevanja. Nato so s pomočjo pripravljenega obrazca začeli oblikovati celovit osnutek pravil za svoj predmet, ki ga bodo lahko vključili v spletno učilnico, učni načrt in navodila posameznih nalog.

Delavnica je pokazala, da kakovostna pravila rabe UI niso le seznam prepovedi. Njihov namen je zaščititi učne cilje, študentom jasno predstaviti pričakovanja ter omogočiti smiselno in transparentno uporabo novih orodij tam, kjer lahko ta podprejo učenje. Najbolj uporabna pravila so zato konkretna, prilagojena posamezni nalogi in dovolj jasna, da jih lahko pedagog tudi dosledno izvaja.

Gradiva z delavnice so tudi tokrat objavljena v naši spletni učilnici (dostop z UL ID, samovpis brez ključa).

Hvala vsem udeležencem za aktivno sodelovanje, izmenjavo izkušenj in premišljen razmislek o pravilih, ki bodo študentom omogočala jasno, odgovorno in pedagoško smiselno uporabo umetne inteligence.