RAZPIS KNAFLJEVE ŠTIPENDIJE ZA ŠTUDIJSKO LETO 2017/2018
RAZPIS TUMOVE ŠTIPENDIJE ZA ŠTUDIJSKO LETO 2017/2018

O Luki Knaflju in njegovi ustanovi

Slovenci smo razmeroma pozno dobili svojo univerzo in vse do njene ustanovitve leta 1919 so slovenski študentje študirali na univerzah na Dunaju, v Gradcu, v Pragi in v nekoliko manjšem številu tudi v Krakovu. Kar nekaj domišljije je treba, če poskušamo podoživeti prostorsko, kulturno in družbeno razdaljo, ki je v preteklih stoletjih znanja željnega slovenskega mladeniča ločevala od avstrijskih univerzitetnih središč in zlasti avstrijske prestolnice, kamor je vse do propada Habsburške monarhije odhajala na študij večina slovenskega »dijaštva«. Študij v velikem mestu in daleč od doma je bil za slovenskega študenta, ki je ob tedanji prevladujoče agrarni sestavi slovenskega prebivalstva zvečine prihajal s podeželja zvezan z velikimi stroški; le redko jih je zmogel poravnati študent sam, z domačo pomočjo ali »honorarnim« delom. Zato so bile različne štipendijske ustanove, ki so študentu z denarno pomočjo lajšale materijalne stiske v času študija, včasih pa študij sploh omogočale, pomembna spodbuda pri nastajanju slovenskega izobraženstva. Med največje take »štiftunge« (kot so rekli včasih), sodi Knafljeva štipendijska ustanova za Kranjce. Knafljeve štipendijo so redno podeljevali vse od njene ustanovitve leta 1676 do razsula Avstroogrske leta 1918. V tem času je prejelo Knafljevo podporo več kot 1200 slovenskih študentov, ki so študirali na dunajki univerzi in med njimi je bila vsaj tretjina znanih ljudi slovenskega kulturnega in političnega življenja.

Luka Knafelj je na Slovenskem še danes razmeroma malo znana osebnost, saj so njegovi življenjski podatki skromni. Tako vemo, da se je rodil leta 1621 v Ribnici na Dolenjskem, nato pa se je šolal pri cistercijancih v Stični ter pri jezuitih v Ljubljani in v Gradcu na Štajerskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1648 in sicer v škofijski kapeli sv. Andreja na Dunaju, kjer ga je posvetil tedanji dunajski škof Philip Friedrich Breunner. Po posvetitvi je bil najprej duhovnik v dvornem špitalu in v tem času se je očitno zbližal z dvorom, saj je leta 1658 postal župnik bogate cesarske župnije v Gross Russbachu na Spodnjem Avstrijskem. Župnija in njej pripadajoča posest sta bili glavni vir Knafljevih dohodkov in ti so bili tolikšni, da je z njimi lahko kupil hišo na Dunaju, kjer je, kadar ni bil v Gross Russbachu, tudi stanoval. Ko je spomladi leta 1671 oslabel in umiral za »sušico« je v oporoki skoraj celotno premoženje zapustil za štipendijsko ustanovo. Po določilih oporoke in v skladu s tedanjo upravno razdelitvijo slovenskih dežel je bila ustanova namenjena na Kranjskem rojenim dijakom, torej Slovencem in Nemcem. Na ta način so njene štipendije lahko prejemali mladeniči le iz tretjine slovenskega prostora, toda pri tem je bil to tisti del slovenskega ozemlja, ki je bil najbolj slovenski, in zato so jo v veliki večini tudi dobivali študentje slovenske narodnosti.

O tem, kako je komaj petdesetletni slovenski duhovnik prišel na misel, da bo svoje premoženje zapustil za štipendijsko ustanovo, ni skoraj nič znanega. Zelo verjetno pa je, da ga je zanjo navdušil njegov rojak, prijatelj in izvršilec njegove oporoke, poznejši rektor dunajske univerze Jurij (Georg) Wohinz. Wohinz, sicer ugleden profesor prava, je leta 1676, torej v času, ko je bil rektor, tudi sestavil ustanovno listino, in od tedaj so podporo redno podeljevali. Za pravilno gospodarjenje je skrbel superintendent, ki ga je imenoval univerzitetni konzistorij (oziroma kasneje akademski senat). S skrbnim gospodarjenjem superintendentov, ki so bili v času študija neredko tudi Knafljevi štipendisti, je število štipendij od začetnih štirih naraslo na devetintrideset letno pred prvo svetovno vojno, pa tudi štipendijska vsota je bila tako visoka, da je pokrila okoli 80% do 90% študentovih življenjskih stroškov na Dunaju.

Ustanova je sicer imela majhen začetni kapital, naložen v vrednostnih papirjih, vendar je bil njen poglavitni finančni vir hiša v današnji Seilerstatte v prvem dunajskem okraju. Sredi 19. stoletja, ko je bil superintendent prizadevni Ferdinand Suppantschitsch, je bila hiša čisto na novo zgrajena. Pomena hiše so se superintendenti dobro zavedali in so se različnim predlogom, da bi hišo prodali, vztrajno upirali. Morda se niso niti zavedali svoje daljnovidnosti, toda ustanova je le zaradi hiše in njenih dohodkov preživela ne le vse finančne pretrese v stari monarhiji, temveč tudi dve svetovni vojni.

Štipendije po propadu monarhije zaradi zmanjšanega števila kranjskih študentov na Dunaju niso več podeljevali. Ljubljanska univerza si je kmalu po ustanoviti začela prizadevati, da bi ustanovo pridobila v svojo upravo. Ta prizadevanja pa so kljub temu, da je bila Knafljeva ustanova kot premoženje, ki naj bi po razpadu monarhije prešlo v slovenske roke, omenjena celo v Saint-Germainski mirovni pogodbi, naglo zamrla. Spet so oživela šele leta 1935 na pobudo študentov ljubljanske univerze, zbranih okoli t.i. Akademske akcije, vendar je predajo ustanove v upravo ljubljanski univerzi preprečil izbruh druge svetovne vojne. Pogajanja so se znova obnovila šele v začetku petdesetih let 20. stoletja in leta 1961 je Knafljeva ustanova prešla v upravo ljubljanske univerze. Knafljeva ustanova je bila namreč izvirno podeljena dunajski univerzi v upravo in ne v last. Tako jo tudi ljubljanska univerza lahko le upravlja v skladu z določili ustanovnega pisma, ne more pa si je prilastiti ali celo spremeniti njenega namena, saj ustanovitelji kaj takšnega niso predvideli. Ljubljanska univerza je od leta 1961 do srede osemdesetih let na ta način res zopet vsako leto podeljevala nekaj skromnih štipendij za študij mlajših univerzitetnih strokovnjakov na Dunaju, hkrati pa je preuredila eno izmed stanovanj za svoje štipendiste in druge sodelavce, ki so študijsko bivali v avstrijski prestolnici.

Knafljevo podporo so dobivali študentje prava, medicine in filozofije, ne pa bogoslovja. V zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko se je začel na Slovenskem oster boj med katoliško in liberalno stranko, so privrženci liberalnega tabora zatrjevali, da je Knafelj »spregledal« bogoslovce, ker je bil »nesrečen duhovnik«, vendar za to ni nikakršnih dokazov. Mnogo bolj verjetno je, da Knafelj bogoslovcev ni vključil med svoje štipendiste, ker so ti svoje ustanove že imeli. Do danes je ugotovljeno skoraj tisoč imen štipendistov. Večina med njimi je prihajala s podeželja in iz nižjih socialnih slojev. Med Knafljevimi štipendisti so bili: pravnik Tomaž Dolinar, jezikoslovec Jernej Kopitar, misijonar in kasnejši »indijanski škof« Friderik Baraga, ki je najprej študiral pravo, pesnik France Prešern in del njegovega kroga (Miha Kastelic, Matija Gollmaier in drugi), politika Luka Svetec in Valentin Zarnik, pesnik Simon Jenko, politik in zgodovinar Fran Šuklje, pisatelj in politik Ivan Tavčar, pisatelj Fran Detela, zgodovinar Franc Kos, pesnik Oton Župačič, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, socialdemokrat Henrik Tuma, pisatelj Fran Govekar, matematik Josip Plemelj, slavist Rajko Nahtigal, geograf Anton Melik, umetnostni zgodovinar France Stele, literarni kritik in zgodovinar France Koblar itd., itd. V začetku 20. stoletja so bile med prejemniki Knafljeve štipendije že tudi prve študentke. Razumljivo je, da je imela ustanova velik odmev doma na Kranjskem in v drugi polovici 19. stoletja je zaslediti večje število zapisov, v katerih so se avtorji spraševali, kdo je bil ustanovitelj in hkrati slavili njegovo odločitev.

Knafljev štipendijski sklad je torej slovenskim študentom približal Dunaj, da so lahko uspešno premostili kilometre in razvojna leta, ki so ločila njihovo domačo sredino od avstrijske prestolnice. Dunajska univerza in superintendent sta štipendijo spretno podeljevala, saj je bilo med štipendisti opaziti majhen osip, poznejši ustvarjalni delež več kot tretjine iz Knafljeve ustanove štipendiranih študentov v slovenski kulturni in politični zgodovini pa kaže, da je podeljevalcem v resnici uspelo izbirati med najsposobnejšimi. Knafljeva ustanova in njeno mesto v slovenski zgodovini sta torej tudi posledica štipendijske politike dunajske univerze, ki bi nam bila lahko v Sloveniji večkrat še danes za zgled.

(avtor: Peter Vodopivec)

 

Uvodni članek iz brošure o Knafljevi ustanovi

»Glej, naša večerja!«, je pred hišo Knafljeve ustanove veselo vzkliknil obubožani kranjski študent, ki je pred sto leti s prijateljem iskal zatočišče in streho nad glavo. Ustanova je v svoji več kot tristoletni zgodovini podpirala mnoge slovenske študente na Dunaju.

Častitljivi Luka Knafelj je daljnovidno poskrbel za razvoj slovenske kulture in jo trajno povezal z Dunajem, kulturnim središčem srednje Evrope.

Od nastanka dalje je za ustanovo vzorno skrbela Univerza na Dunaju. Kljub velikim zgodovinskim spremembam je ustanovi omogočila izpolnjevanje njenega poslanstva. Temu namenu se je posvetila tudi Univerza v Ljubljani, ki je razumela znake časa in v letih združevanja Evrope omogočila ustanovi nov polet. Njena odločitev, izdatne podpore Republike Avstrije, Republike Slovenije in mesta Dunaja so plemenite naložbe v razvoj kulturnega in znanstvenega sodelovanja med narodi.

Glavni odbor ustanove, ga. Marjeta Vilfan in Mihaela Kranjc v vlogi glavnega tajnika Univerze v Ljubljani, Dr. Anton Koren, ravnatelj Mohorjeve iz Celovca, ki je vodila obnovo hiše ter jaz kot kurator imamo nalogo, da oživimo ustanoviteljevo željo in namen ustanove, podporo študentom.

Temelj ustanove je hiša v prvem dunajskem okraju. Koncept za obnovo je izdelal dr. Jože Kušar, predsednik nadzornega sveta ustanove, obnovo je vodil dunajski arhitekt Adelio Espinosa.

V imenu Luke Knaflja, članov kuratorija in v mojem lastnem imenu, gre zahvala vsem, ki so omogočili ustanovi novo prihodnost.

Predsednik upravnega odbora (kuratorija):
mag. Anton Levstek