Datum objave: 01.12.2015
Kategorija: Najodličnejši raziskovalni dosežki, Naš prispevek k ciljem trajnostnega razvoja OZN
Cilji trajnostnega razvoja: 15 Življenje na kopnem (kazalniki)
Avtorji: Klemen Jerina, Ivan Kos, Miha Krofel, Aleksandra Majić Skrbinšek, Hubert Potočnik, Tomaž Skrbinšek
Do sredine 20. stoletja smo ljudje iztrebili velike zveri z večjega dela Evrope. Manjše populacije so preživele le v najbolj odmaknjenih predelih in so imele dolgoročno slabe obete. Danes je stanje precej drugačno. Marsikje po Evropi spet živijo stabilne populacije rjavega medveda, volka, evrazijskega risa in rosomaha, ne le v divjini, temveč tudi v gozdno-kulturni krajini.
V drugih delih sveta velike zveri pogosto ohranjajo z ustanavljanjem velikih narodnih parkov in rezervatov, kjer je ljudem dostop omejen. Tako poskušajo razmejiti živali od človeka (t. i. model ločevanja). V Evropi te možnosti ni, saj smo vso »pravo divjino« že izgubili, obstoječi parki in rezervati pa so tako majhni, da večinoma ne nudijo dovolj prostora niti posameznim živalim. Življenjski prostor zgolj enega medveda, rosomaha, risa ali volka namreč lahko meri po več sto do več tisoč kvadratnih kilometrov. Velike zveri je zato v Evropi mogoče ohranjati samo v sobivanju s človekom.
Z raziskavo, v kateri so sodelovali strokovnjaki iz 26 evropskih držav, vključno s Slovenijo, so raziskovalci pokazali, da kar na tretjini ozemlja Evrope živi vsaj ena vrsta velikih zveri. Z modelom sobivanja s človekom je velike zveri mogoče ohranjati tudi v gozdno-kulturni krajini, celo v tako gosto poseljenem območju kot je Evropa.
Vir: Chapron G., Jerina K., Kos I., Krofel M., Majić Skrbinšek A., Potočnik H., Skrbinšek T. et al. (2014). Recovery of large carnivores in Europe's modern human-dominated landscapes. Science 346 (6216): 1517–1519.
Razširjenost vrst velikih zveri v Evropi leta 2011: rjavi medved (levo zgoraj), evrazijski ris (desno zgoraj), volk (levo spodaj) in rosomah (desno spodaj). S temno modro barvo so označena območja stalne prisotnosti velikih zveri, s svetlo modro barvo pa območja občasne prisotnosti. Z rumenimi črtami so označene meje posameznih populacij Vir: Chapron et al. 2014