Foto:ThisisEngineering
Datum objave: 07.03.2022
Kategorija: Naš prispevek k ciljem trajnostnega razvoja OZN
Cilji trajnostnega razvoja: 4 Kakovostno izobraževanje, 10 Zmanjšanje neenakosti, 16 Mir, pravičnost in močne institucije, 17 Partnerstva za doseganje ciljev (kazalniki)
»Odprta-koda sploh ni bistvena, pač pa je pomembno to, kar se okoli odprte kode dogaja in kako deluje odprto-kodna skupnost« je teza prof. dr. Janka Slaviča z UL FS. To je predstavil tudi v članku objavljenem v soavtorstvu s 110 avtorji v prestižni znanstveni reviji Nature Methods. Članek je bil izbran kot eden izmed najvidnejših raziskovalnih dosežkov s področja naravoslovja in tehnike »Odlični v znanosti 2021«, ki jih vsako leto izbira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
V zadnjem obdobju se v znanosti veliko pogovarjamo o odprtem dostopu, ko so objave znanstvenih raziskav dosegljive vsem. Velikokrat znanstvene raziskave temeljijo na numeričnih metodah ali programskih postopkih, ki so razviti v različnih računalniških programih. Če je taka programska koda javno razkrita/odprta, potem omogoča večjo ponovljivost in lahko bistveno zmanjša tratenje človeških virov za ponovno razvijanje podobne kode.
Matthew Rocklin (raziskovalec na področju odprte kode, vodja projekta Dask, ustanovitelj Coiled) pravi, da obstaja 7 nivojev odprtosti kode. Prvi nivo predstavlja javno razkrita koda, drugi nivo koda doseže, ko ima licenco, ki omogoča prosto nadaljnjo uporabo. Kot prosto (ang. free) se tukaj razume, prosto kot ptič (ang. free as, a bird, not free as a free‑beer). Tretji nivo koda doseže, ko začnemo sprejemati prispevke/dopolnitve od drugih. Četrti nivo odprtosti kode predstavlja odprti razvoj kode, torej da je vsa komunikacija javna. Peti nivo predstavlja javno sprejemanje odločitev. Predzadnji, šesti nivo predstavlja trenutek, ko je v razvoj vključeno več institucij in s tem porazdeljen razvoj, komunikacija in odločanje. Tako pridemo do sedmega nivoja razvoja odprte kode, ko se izvorni avtor kode lahko upokoji od svoje kode in je prepričan, da bo le-ta živela svoje življenje naprej.
Prof. dr. Slavič je v omenjenem članku sodeloval v okviru skupine SciPy 1.0 Contributors. SciPy je programski paket, ki ga je leta 2001 začela razvijati skupina raziskovalcev brez formalne izobrazbe na področju programiranja. Pri tem jim je bilo pomembno vodilo, da so vzpostavili vključujočo, odprto skupnost z dolgoročnimi cilji. Ta skupina je definirala strukturo programskega programskega paketa, ki je v dobri meri ohranjena še danes. Odpro-kodno aktivnost na področju SciPy so kmalu opazile druge odprto-kodne skupnosti (npr. skupnost, ki je razvijala Python), velika podjetja (npr. Google) in tudi znanstvena skupnost. Že v letu 2007 je tako revija IEEE Computing in Science and Engineering objavila posebno izdajo revije, ki je bila osredotočena zgolj na programski jezik Python v znanosti. Kmalu so sledile druge objave, ki pa so že bile osredotočena na določena znanstvena področja, tako je npr. v letu 2015 bila objavljena posebna izdaja revije Frontiers in Neuroinformatics: Python in Neuroscience.
Foto: Christina@woicentechchat.com
V letu 2014, ko se je prof. Slavič prvič vključil, je skupnost programskega paketa SciPy obsegala manj kot 100 raziskovalcev. Danes skupnost zbrana okoli paketa SciPy obsega več kot 1100 raziskovalcev. Paket SciPy uporablja več kot 400 tisoč repozitorijev na portalu GitHub in beleži približno 1 milijon prenosov na dan iz portala pypi.org.
Prof. dr. Slavič poudarja, da odprta koda omogoča večjo ponovljivost znanstvenih raziskav hitrejšo absorpcijo in nadaljnji razvoj znanosti. Za nadaljnji znanstveni razvoj je odprta koda samo prvi korak; šele ko naredimo naslednje korake v smeri sedmih nivojev razvoja odprte kode, lahko dejansko uspemo. Prof. dr. Slavič objavo v prestižni znanstveni reviji Nature Methods vidi kot priznanje celotni skupnosti znanstvenikov. Od objave v marcu 2020 do 6. 12. 2021 je članek imel v bazi Scopus več kot štiri tisoč citatov, kar ga v svetovnem merilu uvršča v enega najbolj citiranih v zadnjem letu.