Zaslužna profesorica in zaslužni profesor

Zaslužna profesorica in zaslužni profesor

Naziv zaslužna profesorica in zaslužni profesor podeljujemo upokojenim profesoricam in profesorjem Univerze v Ljubljani za prepoznaven prispevek pri delovanju, ugledu in razvoju Univerze v Ljubljani.

Prof. Maks Strmčnik je diplomiral iz klavirja in glasbeno-teoretskih predmetov ter nato študiral kompozicijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Za skladateljsko delo je leta 1989 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1999 Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev. Na akademiji je deloval kot predstojnik Oddelka za sakralno glasbo in leta 2006 prejel univerzitetni naziv rednega profesorja. Bil je član različnih komornih ansamblov, prav tako je posnel več zgoščenk z baročno in sodobno glasbo.

 

Prof. Ranko Novak, oblikovalec, arhitekt in dolgoletni profesor, je izjemno celovita oblikovalska osebnost vrhunske ustvarjalne moči in kakovosti. S svojim delom je obogatil stroko ter pomembno prispeval k vsestranskemu razvoju in ugledu oblikovanja v Sloveniji. Njegov najprepoznavnejši prispevek k delovanju, ugledu in razvoju Univerze v Ljubljani najdemo v pregovoru o učencih, ki prerastejo lastnega učitelja, saj je v mnogih študentih spodbudil vseživljenjsko radovednost in zavezanost vrhunskemu oblikovanju.

 

Prof. dr. Borut Bohanec je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani predano opravljal pedagoško delo na vseh treh študijskih stopnjah agronomije in biotehnologije ter v tem času deloval na različnih vodstvenih funkcijah. S svojim delom je navdihnil številne generacije študentk in študentov Biotehniške in drugih fakultet. Pomembno je prispeval k razvoju znanosti na področju sodobnih metod žlahtnjenja rastlin in rastlinske biotehnologije ter aktivno deloval na področju popularizacije GSO v slovenski javnosti.

 

Prof. dr. Peter Raspor je mednarodno priznan strokovnjak za kvasovke in varno hrano. Za zasluge je prejel tri častne doktorate in številne nagrade. Bil je generalni sekretar Federacije evropskih mikrobioloških združenj in predsednik Evropske federacije živilskih znanosti in tehnologij. S svojo neizčrpno energijo in organizacijskimi sposobnostmi je kot učitelj, predstojnik in vodja programske skupine premikal meje in vzgojil številne uspešne strokovnjake ter ključno prispeval k oblikovanju študijev biotehnologije in mikrobiologije.

 

Prof. dr. dr. h.c. Nikolaj Torelli je častni doktor dunajske univerze BOKU, Ambasador Republike Slovenije v znanosti, član Sveta za varovanje okolja in svetovalec za področje naravoslovja pri SAZU. Razvijal je terminologijo in raziskoval na področju lesarstva, drevesne fiziologije, arboristike in gozdarstva. Kot izvedenec Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo za trajnostno rabo tropskih gozdov je več let deloval v osrednji Afriki in Mehiki. Neutrudno je gradil vezi med gozdarstvom in lesarstvom ter vsestransko krepil ugled Univerze v Ljubljani.

 

Prof. dr. Aleš Vahčič je oče sodobnega slovenskega podjetništva, človek, okoli katerega je nastal širok krog univerzitetnih učiteljev podjetništva na Univerzi v Ljubljani ter drugih šolah v Sloveniji in tujini. Skoraj vsi uveljavljeni učitelji podjetništva v Sloveniji so tako ali drugače povezani z njim. Je pobudnik številnih inovacij na področju razvoja podjetništva in njegove promocije ter generator številnih podjetniških idej v praksi. Dojemljiv je bil za nove trende na področju podjetništva v svetu. Življenje je posvetil ciljem, ki označujejo delo univerzitetnega profesorja.

 

Akademik, redni profesor, arhitekt, inovator in humanist dr. Stanko Kristl sodi med najvidnejše slovenske arhitekte in utemeljitelje modernistične arhitekture. Njegov opus predstavlja izjemen nabor arhitekturnih projektov, znanstvenih raziskav in člankov, ki so bistveno zaznamovali naš življenjski prostor ter razmišljanja generacij arhitektov v Sloveniji in tujini. Njegov pedagoški opus je enako bogat, saj je poučeval številne generacije na Fakulteti za arhitekturo in Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

 

Dr. Anuška Ferligoj je bila profesorica za statistiko na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Vzpostavila je doktorski program Statistika in magistrski program Uporabna statistika. Je predsednica Statističnega sveta RS in znanstvena svetnica v Laboratoriju za uporabo analize omrežij na NRU HSE v Moskvi. Med drugim je prejela nagrado Sklada Borisa Kidriča, naslov Ambasadorka RS v znanosti, Simmelovo nagrado (INSNA) in častni doktorat na Univerzi Eötvös Lorand v Budimpešti. Je izvoljena članica Evropske akademije za sociologijo.

 

Prof. dr. Borut Zupančič je svoje delo na Univerzi v Ljubljani začel leta 1977 in na njej deloval do upokojitve. Glavni poudarki njegovega raziskovanja so s področja modeliranja, simulacije in vodenja, za svoje raziskovalno delo je prejel tudi več državnih nagrad. Celovitost in uspešnost pedagoškega dela se izkazujeta skozi kakovost njegovih predavanj, podprtih s kar 14 učbeniki in drugim učnim gradivom, ter v kar 77 mentorstvih in somentorstvih. V soavtorstvu je objavil znanstveno monografijo, izdano pri mednarodni založbi Prentice Hall.

 

Prof. dr. Mitja Brilly sodi med vodilne strokovnjake s področja hidroloških znanosti in vodarstva. S svojim dolgoletnim in izredno aktivnim delovanjem tudi v okviru mednarodnega hidrološkega programa IHP UNESCO je postavil slovensko hidrološko znanost v svetovni vrh. Svoje izkušnje in znanje je uspešno prenesel na mlajše generacije, saj je vzgojil deset doktorjev znanosti, ki nadaljujejo njegovo delo. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim medaljo za zasluge Slovaške akademije znanosti.

 

Prof. dr. Marijan Kočevar je bil mednarodno priznan znanstvenik, odličen predavatelj organske kemije ter vzoren mentor študentom in raziskovalcem (tudi tujim). Vodil je raziskave na področju zelene kemije in katalize; v Sloveniji je vpeljal raziskave pod visokimi tlaki do 20 kbar in na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani raziskave pod vplivom mikrovalov. Objavljal je v priznanih mednarodnih revijah ter predaval na mednarodnih konferencah in univerzah. Prejel je več nagrad in priznanj.

 

Prof. dr. Rudolf Podgornik je najpomembnejši in najprepoznavnejši teoretični biofizik iz Slovenije, znan predvsem po študijah van der Waalsovih in elektrostatičnih interakcij, polielektrolitov, DNK in virusov. Kot učitelj, mentor in vodja programa je v preteklih 25 letih bistveno sooblikoval sodobno raziskovalno in pedagoško delo na področju biofizike na Univerzi v Ljubljani. S svojimi dosežki in široko mrežo sodelavcev je izjemno veliko prispeval k mednarodnem ugledu Univerze na tem področju.

 

Prof. dr. Vladimir Osolnik je pomembno prispeval k znanstvenopedagoškemu delu, ki je odpiralo in odpira pot k razumevanju kultur. Njegova pedagoška prizadevanja so študentom ponujala možnosti, da so si ob spoznavanju kulturnih specifik južnoslovanskega prostora izoblikovali lasten pogled. Delo dr. Osolnika je v znamenju specifik južnoslovanskega prostora, zanimajo ga podobnosti in razlike med literaturami, posveča se literarnokritiški misli in sopostavitvi južnoslovanskih literatur.

 

Prof. dr. Stojan Petelin je na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani svoje znanstveno in pedagoško delo posvetil delu z mladimi raziskovalci in študenti. Med njegovimi izjemnimi dosežki lahko izpostavimo številne objave znanstvenih člankov ter pedagoških in strokovnih del predvsem v mednarodnem prostoru. Vodil in sodeloval je pri več kot sto raziskovalnih projektih in študijah, na nacionalnih in aplikativnih projektih. Prejel je zlato plaketo Univerze in bil imenovan v Svet za energetiko SAZU.

 

Prof. dr. Viljan Mahnič je skoraj vso svojo kariero posvetil delu na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani oziroma njenima predhodnicama Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo ter Fakulteti za elektrotehniko. Raziskoval je tehnologijo programske opreme informacijskih sistemov in teoretične osnove programskih jezikov ter sodeloval pri razvoju študijske informatike na fakulteti in Univerzi. Leta 2000 je ustanovil Laboratorij za tehnologijo programske opreme, ki ga je vodil vse do svoje upokojitve.

 

Prof. dr. Stanka Setnikar Cankar je kot prodekanja in deset let kot dekanja Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani pomembno prispevala k institucionalnemu razvoju, še zlasti na področju študijskih programov in znanstvenoraziskovalnega sodelovanja. Izjemen je njen prispevek pri uvajanju bolonjskih študijskih programov, ki jih je fakulteta uvedla v prvi skupini slovenskih fakultet, in pri pridobitvi mednarodne evropske akreditacije študijskih programov s področja javne uprave pri Evropskem združenju za akreditacijo izobraževalnih programov s področja javne uprave (EAPAA).

 

Akad. prof. dr. Uroš Skalerič je deloval kot redni profesor na Katedri za ustne bolezni in parodontologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 21. junija 2009). Med letoma 2014 in 2020 je bil glavni tajnik SAZU. V obdobju 1995–2005 je bil prodekan fakultete in v obdobju 1998–2013 predstojnik odseka za stomatologijo. Leta 2016 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju ustnih bolezni in parodontologije.

 

Prof. Darko Slavec je bil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani zaposlen 35 let. Akademsko pot je prehodil med risanjem, slikarstvom in fotografijo. Njegovo življenjsko delo ni le pedagoško, umetniško ali strokovno. Z globokim razumevanjem simbolike kozmosa je generacijam pomagal razumeti razliko med svetlim in temnim ter da stvarnost sveta ni edino, kar naj vodi umetnika ali oblikovalca. Njegova zapuščina so odprti pogledi njegovih učencev, ki pomembno vplivajo na podobo naše družbe.

 

Akad. dr. Jože Krašovec je vrhunski slovenski znanstvenik, humanist in teolog. Bil je predavatelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnik Katedre za Sveto pismo in judovstvo ter Inštituta za Sveto pismo in judovstvo. Je dopisni član SAZU, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter delegat Slovenske akademije znanosti in umetnosti pri Mednarodnem združenju akademij. Objavil je več kot dvesto znanstvenih in strokovnih člankov ter več kot dvajset znanstvenih monografij.