Zgodovina univerze

Poslopje deželnega dvorca Univerze v Ljubljani, zgrajeno 1902. leta (osnovni načrt z obilico okrasja deželnega stavbnega inženirja I. V. Hraskyja je preuredil češki arhitekt Josip Hudetz z Dunaja), je postalo leta 1919 in je še danes osrednje univerzitetno poslopje. Glede na svojo zgodovinsko pomembnost je slovenski kulturni spomenik prve kategorije.

Leta 1597, triinštirideset let po ustanovitvi in sedeminpetdeset let potem, ko je papež Pavel III. z bulo Regimini militantis ecclesiae potrdil katoliški red Societas Jesu, Družba Jezusova, Ignacija Lojolskega, so jezuiti prišli tudi v Ljubljano. Skoraj dve stoletji (1597-1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuiti so nastopili v času protireformacije, katoliške prenove in poznega humanizma. Njihovi kolegiji so bili duhovna, kulturna in verska središča takratne Evrope.

Kot šolski red so brez dvoma postavili za svoj čas fascinanten vzgojnoizobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske strukture in vnesel v pedagoške aktivnosti nove akcente. Ratio atque Institutio studiorum Societatis Jesu, jezuitski študijski red iz leta 1599, je v organizacijskem pogledu mojstrsko delo, ki se odlikuje po veliki skladnosti in enotnosti. Naloge in metode vzgojnoizobraževalnega procesa, kakor tudi vprašanja discipline, so bile urejene do najmanjših podrobnosti. Pri svojem šolskem delu so se jezuiti načeloma omejevali na srednje in višje šolstvo (filozofsko in teološko fakulteto), elementarno šolstvo so prepuščali drugim, kajti jezuitski red je bil preveč pomemben, da bi se ukvarjal s poučevanjem branja in pisanja. Glavni cilj vsega jezuitskega gimnazijskega pouka (studia inferiora) je bil - v skladu s splošno prakso 16. - 18. stoletja - pouk latinščine. Njihovi gojenci naj bi obvladali latinščino tako, da bi mogli izražati v njej naučene misli logično pravilno in učinkovito. Ta smoter – perfecta eloquentia - je bil na jezuitskih gimnazijah glavni smoter gimnazijskega pouka, vse drugo mu je bilo podrejeno. Drugih predmetov v svojih šestrazrednih gimnazijah v glavnem niso poučevali. Učni jezik je bila seveda latinščina, uporaba drugih jezikov, tudi nemščine pa prepovedana.

V Ljubljani so z gimnazijskim poukom (prvima dvema razredoma) začeli že v letu svojega prihoda. V okviru kolegija, ki so ga gradili v letih od 1598 do 1616, cerkev Sv. Jakoba pa je bila dograjena leta 1615, pa so poleg gimnazije delovali tudi posamezni višješolski kurzi (studia superiora). Za njihov začetek velja leto 1619 oziroma 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali še pouk moralne teologije (kazuistike), pozneje pa še druge predmete. Od začetka 18. stoletja so bili v Ljubljani trije letniki filozofskega študija, leta 1704 so odprli stolico za logiko in cerkveno pravo, leto kasneje stolico za fiziko in matematiko. Leta 1766 pa so pod vodstvom patra Gabriela Gruberja ustanovili stolico za mehaniko.

Študij teologije  je bil navezan na filozofski kurz. Jezuitski študijski red je za  njegov učni program določal razlago Svetega pisma stare in nove zaveze, sholastično teologijo s podrobno predstavitvijo teoloških naukov Tomaža Akvinskega, cerkveno zgodovino, kanonsko pravo  in moralno teologijo; vključeval pa je tudi pouk hebrejščine. Jezuitom je teološki študij predstavljal težišče njihovega učnega programa; dostop do tega študija je bil mogoč šele po večkratni selekciji kandidatov.

Z organizacijo studia superiora v vrsti kolegijev so jezuiti zlomili stagnacijo na terciarnem področju šolstva in ustvarili mnogo širšo bazo za razvoj študij kot je obstajala doslej. V formalno-pravnem pogledu so jezuiti v Ljubljani ustvarili višje študije, ki so bili v vsebinskem pogledu v precejšni meri identični z vsebino študija na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa se podeljevali akademski nazivi, ki pa predstavljajo edino ostro mejo med semiuniverzitetnimi (višjimi) študiji in pravimi univerzami.

Število jezuitskih sholarjev je v Ljubljani naraščalo do leta 1714, ko jih je bilo 922 (221 študentov). Več srednješolcev je imela Ljubljana šele v drugi polovici 19. stoletja. Izobrazba duhovne in posvetne elite je bila tudi na Slovenskem tja do srede 18. stoletja praktično zaupana enemu redu, jezuitom, kajti redke višje izobraževalne ustanove drugih redov niso predstavljale nikakršne prave nevarnosti jezuitskemu izobraževalnemu monopolu.

Sredi 18. stoletja se interesi države in jezuitov niso več ujemali. Država je začela prevzemati vodstvo šolske politike. Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezuitske šole je prevzela država, profesorji so bili deloma drugi duhovniki, počasi in vedno bolj tudi neduhovniki.

Cesar Jožef II. je visokošolski študij moderniziral in koncentriral  v večjih središčih. Za Ljubljano je bila taka politika za nekaj let usodna: 1783 je bila ukinjena teologija, 1785 še filozofija, ostal ji je še samo malo prej uvedeni medicinsko-kirurški študij. Kranjski deželni stanovi in ljubljanski škof so so trudili za obnovo izgubljenega in pri tem navajali kot razlog tudi jezik, ki ga tu govorijo in ki bi ga morali učitelji, duhovniki in uradniki poznati. Filozofski študij je bil obnovljen 1788, teološki pa 1791.

Na osnovi idej in konceptov nemške in francoske prosvetljenske pedagogike, na osnovi reformnih stremljenj znotraj katoliške cerkve (npr. janzenizem), vzgojno-izobraževalnih konceptov in šolske prakse benediktincev in piaristov, predvsem pa na osnovi utilitarističnih ciljev in ekonomskih interesov absolutistične države, so v Avstriji 18. stoletja izvedli reorganizacijo terciarnega šolstva, ki je kot »terezijansko-jožefinska šolska reforma« prišla v zgodovino izobraževanja. Da bi nivo univerzitetnega študija vendarle nekoliko dvignili so se po bavarskem vzoru v času Jožefa II. odločili za dualni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in za liceje. Popolni univerzitetni študij, ki je bil takrat mogoč samo na Dunaju, Pragi in Freiburgu, naj bi bil pridržan samo »izbranim talentom«. Univerze v Innsbrucku, Gradcu in Olomucu so bile na čast treh pravih univerz spremenjene v liceje. S tem je bila študentom dana večja izbira študijskih možnosti: popolna akademska izobrazba v omenjenih treh univerzitetnih centrih in bolj praktična poklicna licejska izobrazba na licejih v provincah. Dvotirnost fakultetnega študija je predvsem omogočila izbiro nižje in višje uradniške kariere, v času Jožefa II. tako edini cilj visokošolskega pouka.

Tudi Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani se je izoblikoval iz zgodovinskih osnov ljubljanskega jezuitskega šolstva, dobil pa z modelom, ki je bil izoblikovan v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja, svoje temeljne značilnosti. Po svojem izvoru je torej spadal v tisto skupino novo oblikovanih akademskih ustanov, ki so po ukinitvi jezuitskega reda morale v deželnih glavnih mestih prevzeti nalogo znanstveno-izobraževalnih ustanov, ni pa jim bilo dovoljeno podeljevati akademskih nazivov. V nasprotju s popolno univerzo so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, saj so poleg temeljnega filozofskega študija razpolagali le z nekaterimi strokovnimi študiji, predvsem pa so bili močno usmerjeni v prakso.

Ljubljanski licej je vso predmarčno dobo vključeval tri (študijske) fakultetne stolice. Filozofski študij je bil v študijskem sistemu neke vrste »splošni humanistični uvod« v nadaljnji študij, kjer so predavali predmete, ki so bili neobhodno potrebni za nadaljnji študij in jih je moral spoznati vsak slušatelj na licejih ali na univerzah ne glede na svojo bodočo študijsko pot in ne glede na bodoči poklic. Ti predmeti: filozofija, matematika, grščina, praktična filozofija in verouk so imeli torej enako vzgojno izobraževalno nalogo in so sestavljali splošnoizobraževalno osnovo nadaljnjih, poklicno že diferenciranih licejskih ali univerzitetnih študij. Mediko-kirurški študij na liceju v Ljubljani obstoji v prvem obdobju predmarčne dobe kot posebna strokovna šola, ki naj bi izobraževala zdravstveno osebje nižje vrste po hitrem študijskem kurzu. Pravi razvoj pa je ta študij dosegel v tridesetih letih. Vsi njegovi profesorji so takrat že posedovali doktorat iz medicine. V vsebinskem pogledu, z delitvijo medicinske stolice v teoretično in praktično, se je takratni učni načrt v Ljubljani približal študijskemu sistemu medicine druge polovice 19. stoletja.

Teološka licejske stolica v Ljubljani je imela v predmarčni dobi enoten študijski program, ki je omogočal tako znanstveno izobraževanje teologov, kakor duhovnikov za praktično dušnopastirsko delo. Gre seveda za znamenito Rautenstrauchovo reformo avstrijskega teološkega študija iz leta 1774, ki je vzgojo dušnih pastirjev postavila za princip celotnega teološkega študija, poseben pomen je namenjala pastoralnim predmetom (pastoralni teologiji in katehetiki). Učni jezik ljubljanske predmarčne teologije je bila seveda vso to dobo latinščina, le pastoralno teologijo so že od začetka 19. stoletja poučevali v slovenščini. Vzporedno s slovenskimi predavanji pastoralke so bogoslovce v Ljubljani obvezno učili tudi slovenščino. Po ustanovitvi stolice za slovanski (slovenski) jezik na filozofskem študiju ljubljanskega liceja v letu 1817 so morali slušatelji drugega letnika ljubljanske teologije obvezno poslušati ta predavanja. Iz poskusa statističnega zajetja študentov ljubljanskega liceja, ki je bil napravljen na osnovi matrike, ne pa na osnovi glavnih katalogov in poročil o stanju, je razvidno, da je do leta 1809 bilo vpisanih 559 slušateljev, v obdobju 1815 – 1848 pa 8519 slušateljev (vključuje tudi gimnazijce). Že površni pogled v gradivo kaže, da so imeli v Ljubljani na splošno vse družbene plasti dostop do licejskih študij. Na obeh učnih ustanovah (gimnaziji in višjih študijih) so prevladovali kmečki sinovi, ki so jim sledili meščanski, plemiški in uradniški.

Po reformi sekundarnega in terciarnega šolstva v Avstriji v letu 1848 je v Ljubljani sledila pospešena ukinitev liceja. Načelo popolne univerze za vsako narodnost monarhije v Ljubljani ni bilo realizirano. Tu je po letu 1849 ostalo od vsega višjega šolstva le bogoslužje kot škofijski učni zavod. Nedvomno je predmarčni licej v Ljubljani močno povečal možnosti za pridobitev osnovne akademske izobrazbe (brez podeljevanja akademskih nazivov) in predstavljal tako kot liceji drugod v Kranjski bližini (v Gradcu, Celovcu in v Gorici) dragoceno odskočno desko – naj bo za poklice, za katere je zadostovala višješolska izobrazba, naj bo za študij naprej - na pravi univerzi. Licej v Ljubljani je brez dvoma vplival na slovensko nacionalno gibanje, čeprav ta njegova vloga še ni poznana, ter gojil za prihodnost stare težnje po ustanovitvi prave Univerze v Ljubljani.

Med letoma 1809 in 1813 so v Ljubljani gospodovali Francozi. Ljubljana je bila glavno mesto Ilirskih provinc, ki so segale od vzhodne Tirolske do Boke Kotorske. S šolskim letom 1810/11 so tu začele delati »centralne šole« (écoles centrales), prava univerza, s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, kirurge, inženirje, arhitekte pravnike in teologe. Prvi letnik je bil za vse smeri enak in je imel predavanja iz govorništva, metafizike in fizike – to je bil filozofski študij kot uvodni študij. Vsega skupaj so centralne šole štele v začetku prvega leta 300 študentov, na koncu leta pa skoraj tretjino manj.

Med študenti je bilo nad dve tretjini Kranjcev, med temi sorazmerno več Gorenjcev in Idrijčanov kot drugih. Tudi Ljubljančanov ni bilo preveč, komaj dvajsetina, če štejemo zraven še najbližjo okolico. Med študenti od drugod jih je bilo največ z Goriškega. Povprečna starost novincev je bila 18 in 19 let, približno za eno leto nad tedanjim evropskim povprečjem. Na teologiji so prevladovali kmečki fantje, na inženirstvu – arhitekturi obrtniški sinovi, drugod je bila približna polovica kmečkih sinov. Študij je bil predviden na štiri, za medicino in kirurgijo pa pet let.

Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske naslove. Profesorjev je bilo enajst. Med temi jih je sedem učilo že dotlej na avstrijskem liceju. Predavanja so bila deloma v latinščini, deloma v francoščini, deloma v nemščini. Končal seveda študija na ljubljanski francoski univerzi ni nihče, saj je delovala samo tri leta; Avstrijci pa so po ponovni zasedbi slovenskih dežel leta 1814 vrnili šolstvo v prejšnje stanje.

Z revolucijo 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Aprila 1848 so prvi postavili tako zahtevo graški Slovenci, najbolj jasno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in propadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani ena prvih točk, ki jih je bilo treba uresničiti.

Po sprejetju zakona o univerzi v Ljubljani s teološko, pravno, filozofsko, tehnično in nepopolno medicinsko fakulteto v juliju 1919 v začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu, je bilo 31. avgusta imenovanih prvih 18 profesorjev, 12. novembra so bili izvoljeni rektor in dekani, 3. decembra je bilo prvo predavanje.

Prizadevanja za slovensko univerzo pred prvo svetovno vojno so se organizacijsko večinoma naslanjala na avstrijski model univerze s štirimi fakultetami: pravno, filozofsko, medicinsko in teološko. Tehnika je bila v Avstriji zunaj univerze in organizirana kot tehniška visoka šola. Po koncu prve svetovne vojne so se slovenski tehniki energično zavzeli za ustanovitev tehniškega študija v Ljubljani. Njihova prizadevanja so 19. maja 1919 privedla do ustanovitve tehničnega visokošolskega tečaja. Tako so se že pred ustanovitvijo univerze začela univerzitetna predavanja v Ljubljani,  ki so potekala neprekinjeno od maja do novembra v prostorih tedanje državne obrtne šole na Aškerčevi cesti. 

Poslopje Deželnega dvorca v Ljubljani, zgrajeno leta 1902, je leta 1919 postalo in je še danes centralna stavba ljubljanske univerze.

Medtem je dozorela tudi univerzitetna ideja. 5. decembra 1918, ko se je konstituirala Vseučiliška komisija, se je zdelo, da je kljub temu, da je imel slovenski narod za prve štiri fakultete dovolj na tujih univerzah habilitiranih profesorjev, ustanovitev slovenske univerze še daleč. Prevladala je misel, naj bi zagrebška univerza postala matica ljubljanski, tako da bi prevzela njej namenjeni habilitirani kader in bi do ustanovitve ljubljanske univerze na zagrebških fakultetah delovale vzporedne stolice v slovenskem jeziku. V začetku leta 1919 so se prizadevanja za univerzo okrepila. Marca, ko je bilo jasno, da bo univerza v Ljubljani začela z delom že v naslednjem študijskem letu, so bile pri Vseučiliški komisiji ustanovljene podkomisije, ki so pripravile organizacijske statute za posamezne fakultete in predloge za zasedbe stolic.

23. julija je regent Aleksander podpisal teden dni pred tem v beograjskem parlamentu sprejeti »Zakon o vseučilišču Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.« Ljubljanska univerza je bila urejena po zgledu beograjske in je vključevala tudi tehniko. Zanjo so veljali zakoni in uredbe, ki so veljali v Beogradu, vendar so se v praksi pojavile težave. Na ljubljansko univerzo so se vpisali tudi študentje, ki so že prej študirali na avstrijskih univerzah, zato je bilo potrebno izpitna določila nekaterih fakultet prirediti tako, da je bilo tem študentom omogočeno dokončanje študija. Ob ustanovitvi obljubljeni posebni zakon za ljubljansko univerzo ni nikoli izšel. 28. junija 1930 je izšel zakon o univerzah, veljaven za vso državo. Na osnovi zakona je naslednje leto izšla Splošna univerzitetna uredba, v kateri so bile določene pravice in naloge univerzitetnih oblasti, učnega, administrativnega in ostalega osebja ter slušateljev in odredbe o nižjem in višjem disciplinskem sodišču. Določala je tudi število kateder na posameznih fakultetah, njihov naziv in način izbora predavateljev in drugo. Ureditev posameznih fakultet, izvajanje pouka, pravila o izpitih, predpise o promocijah in odredbe za študente so določale posebne fakultetne uredbe.

V obdobju med obema vojnama je bila ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša prikrajšana pri proračunskih sredstvih. Kot nova univerza je imela premalo prostorov in opreme, vendar beograjska vlada ni imela posluha za ureditev razmer. Pri dveh najmočnejših in centralistično usmerjenih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Ljubljanska univerza se je zlasti ob sprejemanju državnega proračuna soočala s poskusi ukinitve posameznih fakultet (največkrat sta bili sporni medicinska, ki je imela le 4 semestre, in tehniška). Ob kriznih razmerah, ko je bil ogrožen obstoj slovenske univerze, so se za njeno ohranitev na protestnih shodih večkrat zavzeli študenti, profesorji in politična javnost. Spomladi 1929, ko je bila negotovost najdaljša in se je univerza pripravljala na praznovanje desetletnice, je takratni rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I. Ta je z veseljem sprejel zaščito nad univerzo, ki je do italijanske okupacije tudi nosila njegovo ime, vendar s tem nadaljnih groženj ni bila rešena.

Kljub težavam je število študentov od začetnih 900 do poletnega semestra študijskega leta 1940/41 naraslo na 2474, število rednih učiteljev pa od prvotnih 18 na 90.

V času italijanske okupacije je bila univerza navzven sicer lojalna do okupacijskih oblasti, vendar so se njeni vodilni predstavniki vztrajno izogibali opredeljevanju za eno ali drugo sprto slovensko stran. Po kapitulaciji Italije in vzpostavitvi pokrajinske uprave je bila univerza zaprta, izpiti, rigorozi in promocije pa so potekali tudi v tem času. Vodstvo univerze je bilo prisiljeno sodelovati s pokrajinskimi oblastmi predvsem pri različnih manifestacijah, ki so imele politični (protikomunistični) značaj.

Z osvoboditvijo se je začelo novo poglavje v razvoju slovenske univerze. Z uredbo 23. maja 1945 je začela delovati v polnem obsegu. Univerzitetni učitelji, ki se po osvoboditvi niso vrnili na svoja delovna mesta, so bili 10. avgusta 1945 odstavljeni iz dotedanje službe in položaja, ostali pa so bili 27. avgusta ponovno imenovani na svoje položaje. Do sprejetja nove je bila v veljavi še stara jugoslovanska zakonodaja. Po drugi svetovni vojni so potrebe po strokovnjakih, predvsem tehničnih strok, narekovale širitev ljubljanske univerze. Že v letu 1945 je bila ustanovljena popolna Medicinska fakulteta. Leta 1946 je bila ustanovljena Gospodarska fakulteta in naslednje leto še Agronomska fakulteta. Tudi tradicionalne fakultete so bile razširjene z novimi študijskimi smermi: popoln študij strojništva, obnovljen študij geodezije, študij farmacije, ki je bil v letu 1948 opuščen in leta 1955 ponovno obnovljen, na Filozofski fakulteti sta samostojna študija postala arheologija in astronomija kot glavna predmeta.

Že od leta 1945, ko je bila popolna Medicinska fakulteta izven Univerze in podrejena ministrstvu za zdravje in ne prosvetnemu ministrstvu kot Univerza, so se nakazovale spremembe v organizaciji ljubljanske univerze. Čez dve leti ustanovljena Agronomska fakulteta je bila ustanovljena v okviru Univerze, vendar pod nadzorom kmetijskega ministrstva. 21. oktobra 1949 je bil izdan Zakon o ureditvi visokega šolstva v LRS. Po njem je bila nosilka univerzitetne tradicije Univerza, ki je obsegala le štiri fakultete: na dve fakulteti (Prirodoslovno–matematična in Filozofska) razdeljeno nekdanjo Filozofsko fakulteto, Pravno in Ekonomsko fakulteto. Poleg Univerze sta obstajali še Tehniška visoka šola s šestimi fakultetami in Medicinska visoka šola z dvema fakultetama. Z gozdarskim oddelkom razširjena Agronomska fakulteta in Teološka fakulteta sta postali samostojni fakulteti. Teološka fakulteta je bila junija 1952 z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova.

Z Zveznim splošnim zakonom o univerzah, sprejetim 15. junija 1954, je bila Univerza ponovno združena. S tem pa reorganizacija še ni bila zaključena. Do sprememb je prišlo še z uveljavitvijo republiškega Zakona o univerzi v Ljubljani 28. junija 1957 in z Zakonom o preosnovanju nekaterih fakultet Univerze v Ljubljani 24. junija 1960. Univerzo v Ljubljani je tako od začetka šestdesetih let sestavljalo devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo politične vede in novinarstvo.

V prvem desetletju po drugi svetovni vojni so v študijskem procesu še prevladovala tradicionalna načela. Sredi petdesetih let pa je oblast Univerzi začela vsiljevati svoja načela. Visokošolsko reformo, ki je na univerze vnesla vsebinske spremembe, je uvedel prvi povojni zvezni Zakon o univerzah iz leta 1954, ki je na vse visokošolske ustanove uvedel družbeno upravljanje. Najpomembnejšo vlogo so dobili univerzitetni in fakultetni sveti, v katerih so imeli do dvetretjinsko večino zastopniki oblastnih in političnih struktur, ki so zlahka preglasovali manjšinski del predstavnikov univerz. Zakon je univerzo določil kot skupnost fakultet in fakultete kot samostojne zavode. Nekdanje skupne zadeve so se večinoma razdelile, fakultete so se administrativno osamosvojile in se iz bolj znanstvenih začele spreminjati v bolj pedagoške ustanove.

Pogoji za vpis so bili vse lažji, vse več je bilo izredno vpisanih študentov, programi so bili vse manj zahtevni in vse lažji. Uvedena je bila inverzija študija in stopenjski študij. Znižale so se tudi zahteve za imenovanje profesorjev in doktorate znanosti. Na pobudo Univerze in fakultet so bile v drugi polovici šestdesetih let odpravljene nekatere novosti s konca petdesetih let.

V začetku sedemdesetih se je začel snovati nov zakon o visokem šolstvu, katerega izhodišče je bila zahteva po podružbljanju vzgoje in izobraževanja, ki jo je bilo potrebno izpeljati na vseh ravneh šolstva, še posebej na univerzi oziroma na področju visokega šolstva. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet 29. aprila 1975, je ponovno spremenil dotedanjo univerzitetno in fakultetno strukturo, organe upravljanja ter vse dotedanje pristojnosti v zvezi s pedagoškim procesom na Univerzi. Osnovna oblika dela in upravljanja v visokem šolstvu – delovna celota, ki je dajala zaokroženo visokošolsko izobrazbo – je bila visokošolska temeljna organizacija združenega dela. Fakultete, visoke in višje šole ter akademije so postale visokošolske organizacije združenega dela. Zakon je zanje določil obvezno združevanje v univerze.

24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko univerzo združilo poleg dotedanjih deset fakultet še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče radio, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu, Višja šola za socialne delavce, Višja šola za zdravstvene delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola. Združeno univerzo je upravljal Univerzitetni svet, sestavljen iz delegatov delavcev, študentov in uporabnikov, ki je odločal o vseh vprašanjih tako širše politične kot strokovne narave. S tem je bil uveljavljen močan družbeni vpliv na izrazito strokovnih področjih. Pedagoško-znanstveni zbori so postali le še posvetovalni organi. Odločanje o sprejemanju vzgojno-izobraževalnih programov je prešlo na posebne, novo ustanovljene izobraževalne skupnosti. Rektor je kot individualni poslovodni organ predstavljal in zastopal Univerzo. Nova organizacija je povzročila notranjo razdrobljenost fakultet in onemogočila izvajanje povezovalnih in usklajevalnih funkcij na ravni univerze. Ljubljanska univerza je začela zaostajati za evropskim razvojem.

Ta je 9. aprila 1980 tudi v Sloveniji uzakonil novo reformo, ki je v drugih republikah potekala že od srede sedemdesetih let in je zajela celoten sistem izobraževanja po osnovni šoli. V usmerjenem izobraževanju je bila univerza pojmovana kot nadgradnja srednjega šolstva. Zahteve po znanstvenoraziskovalni univerzi in njeni ločitvi od višjih in visokih šol ter akademij so po letu 1990 povzročile naglo preraščanje višjih v visoke šole, te pa v fakultete, ki pa so še vedno ostajale predvsem izobraževalne ustanove. Vsebinske spremembe je prinesel novi Zakon o visokem šolstvu, sprejet decembra 1993.