Prizadevanja za slovensko univerzo pred prvo svetovno vojno so se organizacijsko večinoma naslanjala na avstrijski model univerze s štirimi fakultetami: pravno, filozofsko, medicinsko in teološko. Tehnika je bila v Avstriji zunaj univerze in organizirana kot tehniška visoka šola. Po koncu prve svetovne vojne so se slovenski tehniki energično zavzeli za ustanovitev tehniškega študija v Ljubljani. Njihova prizadevanja so 19. maja 1919 privedla do ustanovitve tehničnega visokošolskega tečaja. Tako so se že pred ustanovitvijo univerze začela univerzitetna predavanja v Ljubljani,  ki so potekala neprekinjeno od maja do novembra v prostorih tedanje državne obrtne šole na Aškerčevi cesti. 

Poslopje Deželnega dvorca v Ljubljani, zgrajeno leta 1902, je leta 1919 postalo in je še danes centralna stavba ljubljanske univerze.<br />
Razglednica iz okrog leta 1914. ZAMU – fototeka. Poslopje Deželnega dvorca v Ljubljani, zgrajeno leta 1902, je leta 1919 postalo in je še danes centralna stavba ljubljanske univerze.
Razglednica iz okrog leta 1914. ZAMU – fototeka. 

 

 

 

 

 

Medtem je dozorela tudi univerzitetna ideja. 5. decembra 1918, ko se je konstituirala Vseučiliška komisija, se je zdelo, da je kljub temu, da je imel slovenski narod za prve štiri fakultete dovolj na tujih univerzah habilitiranih profesorjev, ustanovitev slovenske univerze še daleč. Prevladala je misel, naj bi zagrebška univerza postala matica ljubljanski, tako da bi prevzela njej namenjeni habilitirani kader in bi do ustanovitve ljubljanske univerze na zagrebških fakultetah delovale vzporedne stolice v slovenskem jeziku. V začetku leta 1919 so se prizadevanja za univerzo okrepila. Marca, ko je bilo jasno, da bo univerza v Ljubljani začela z delom že v naslednjem študijskem letu, so bile pri Vseučiliški komisiji ustanovljene podkomisije, ki so pripravile organizacijske statute za posamezne fakultete in predloge za zasedbe stolic.

Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Uradni list Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je razglasil ustanovitev univerze v Ljubljani. Službene novine Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 85, 23. avgust 1919. H NUK – časopisni oddelek.Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Uradni list Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je razglasil ustanovitev univerze v Ljubljani. Službene novine Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 85, 23. avgust 1919. H NUK – časopisni oddelek.

 

 

 

 

 

 

  

23. julija je regent Aleksander podpisal teden dni pred tem v beograjskem parlamentu sprejeti »Zakon o vseučilišču Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.« Ljubljanska univerza je bila urejena po zgledu beograjske in je vključevala tudi tehniko. Zanjo so veljali zakoni in uredbe, ki so veljali v Beogradu, vendar so se v praksi pojavile težave. Na ljubljansko univerzo so se vpisali tudi študentje, ki so že prej študirali na avstrijskih univerzah, zato je bilo potrebno izpitna določila nekaterih fakultet prirediti tako, da je bilo tem študentom omogočeno dokončanje študija. Ob ustanovitvi obljubljeni posebni zakon za ljubljansko univerzo ni nikoli izšel. 28. junija 1930 je izšel zakon o univerzah, veljaven za vso državo. Na osnovi zakona je naslednje leto izšla Splošna univerzitetna uredba, v kateri so bile določene pravice in naloge univerzitetnih oblasti, učnega, administrativnega in ostalega osebja ter slušateljev in odredbe o nižjem in višjem disciplinskem sodišču. Določala je tudi število kateder na posameznih fakultetah, njihov naziv in način izbora predavateljev in drugo. Ureditev posameznih fakultet, izvajanje pouka, pravila o izpitih, predpise o promocijah in odredbe za študente so določale posebne fakultetne uredbe.

Naslovnica indeksa Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. ZAMU.Naslovnica indeksa Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. ZAMU.

 

 

 

 

 

 

  

 

 

V obdobju med obema vojnama je bila ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša prikrajšana pri proračunskih sredstvih. Kot nova univerza je imela premalo prostorov in opreme, vendar beograjska vlada ni imela posluha za ureditev razmer. Pri dveh najmočnejših in centralistično usmerjenih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Ljubljanska univerza se je zlasti ob sprejemanju državnega proračuna soočala s poskusi ukinitve posameznih fakultet (največkrat sta bili sporni medicinska, ki je imela le 4 semestre, in tehniška). Ob kriznih razmerah, ko je bil ogrožen obstoj slovenske univerze, so se za njeno ohranitev na protestnih shodih večkrat zavzeli študenti, profesorji in politična javnost. Spomladi 1929, ko je bila negotovost najdaljša in se je univerza pripravljala na praznovanje desetletnice, je takratni rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I. Ta je z veseljem sprejel zaščito nad univerzo, ki je do italijanske okupacije tudi nosila njegovo ime, vendar s tem nadaljnih groženj ni bila rešena.

Naslovnica prve vpisne knjige (matrike) študentov Univerze v Ljubljani. ZAMU.Naslovnica prve vpisne knjige (matrike) študentov Univerze v Ljubljani. ZAMU.

 

  

 

 

Kljub težavam je število študentov od začetnih 900 do poletnega semestra študijskega leta 1940/41 naraslo na 2474, število rednih učiteljev pa od prvotnih 18 na 90.
V času italijanske okupacije je bila univerza navzven sicer lojalna do okupacijskih oblasti, vendar so se njeni vodilni predstavniki vztrajno izogibali opredeljevanju za eno ali drugo sprto slovensko stran. Po kapitulaciji Italije in vzpostavitvi pokrajinske uprave je bila univerza zaprta, izpiti, rigorozi in promocije pa so potekali tudi v tem času. Vodstvo univerze je bilo prisiljeno sodelovati s pokrajinskimi oblastmi predvsem pri različnih manifestacijah, ki so imele politični (protikomunistični) značaj.

Naredba Šefa pokrajinske uprave, gen. Rupnika, z dne 11. novembra 1943, da »predavanja na univerzi v Ljubljani se do nadaljne odredbe ustavijo«. ZAMU IV – 217.Naredba Šefa pokrajinske uprave, gen. Rupnika, z dne 11. novembra 1943, da »predavanja na univerzi v Ljubljani se do nadaljne odredbe ustavijo«. ZAMU IV – 217.

 

 

 

 

 

  

 

 

Z osvoboditvijo se je začelo novo poglavje v razvoju slovenske univerze. Z uredbo 23. maja 1945 je začela delovati v polnem obsegu. Univerzitetni učitelji, ki se po osvoboditvi niso vrnili na svoja delovna mesta, so bili 10. avgusta 1945 odstavljeni iz dotedanje službe in položaja, ostali pa so bili 27. avgusta ponovno imenovani na svoje položaje. Do sprejetja nove je bila v veljavi še stara jugoslovanska zakonodaja. Po drugi svetovni vojni so potrebe po strokovnjakih, predvsem tehničnih strok, narekovale širitev ljubljanske univerze. Že v letu 1945 je bila ustanovljena popolna Medicinska fakulteta. Leta 1946 je bila ustanovljena Gospodarska fakulteta in naslednje leto še Agronomska fakulteta. Tudi tradicionalne fakultete so bile razširjene z novimi študijskimi smermi: popoln študij strojništva, obnovljen študij geodezije, študij farmacije, ki je bil v letu 1948 opuščen in leta 1955 ponovno obnovljen, na Filozofski fakulteti sta samostojna študija postala arheologija in astronomija kot glavna predmeta.

Listina častnega doktorata, ki jo je Univerza kralja Aleksandra Prvega v Ljubljani podelila dr. Danilu Majaronu 22. junija 1929. ZAMU.Listina častnega doktorata, ki jo je Univerza kralja Aleksandra Prvega v Ljubljani podelila dr. Danilu Majaronu 22. junija 1929. ZAMU.

 

 

  

Že od leta 1945, ko je bila popolna Medicinska fakulteta izven Univerze in podrejena ministrstvu za zdravje in ne prosvetnemu ministrstvu kot Univerza, so se nakazovale spremembe v organizaciji ljubljanske univerze. Čez dve leti ustanovljena Agronomska fakulteta je bila ustanovljena v okviru Univerze, vendar pod nadzorom kmetijskega ministrstva. 21. oktobra 1949 je bil izdan Zakon o ureditvi visokega šolstva v LRS. Po njem je bila nosilka univerzitetne tradicije Univerza, ki je obsegala le štiri fakultete: na dve fakulteti (Prirodoslovno–matematična in Filozofska) razdeljeno nekdanjo Filozofsko fakulteto, Pravno in Ekonomsko fakulteto. Poleg Univerze sta obstajali še Tehniška visoka šola s šestimi fakultetami in Medicinska visoka šola z dvema fakultetama. Z gozdarskim oddelkom razširjena Agronomska fakulteta in Teološka fakulteta sta postali samostojni fakulteti. Teološka fakulteta je bila junija 1952 z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Z Zveznim splošnim zakonom o univerzah, sprejetim 15. junija 1954, je bila Univerza ponovno združena. S tem pa reorganizacija še ni bila zaključena. Do sprememb je prišlo še z uveljavitvijo republiškega Zakona o univerzi v Ljubljani 28. junija 1957 in z Zakonom o preosnovanju nekaterih fakultet Univerze v Ljubljani 24. junija 1960. Univerzo v Ljubljani je tako od začetka šestdesetih let sestavljalo devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo politične vede in novinarstvo.

6Prepis diplome Filozofske fakultete Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani iz leta 1922. ZAMU IV - 1078.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V prvem desetletju po drugi svetovni vojni so v študijskem procesu še prevladovala tradicionalna načela. Sredi petdesetih let pa je oblast Univerzi začela vsiljevati svoja načela. Visokošolsko reformo, ki je na univerze vnesla vsebinske spremembe, je uvedel prvi povojni zvezni Zakon o univerzah iz leta 1954, ki je na vse visokošolske ustanove uvedel družbeno upravljanje. Najpomembnejšo vlogo so dobili univerzitetni in fakultetni sveti, v katerih so imeli do dvetretjinsko večino zastopniki oblastnih in političnih struktur, ki so zlahka preglasovali manjšinski del predstavnikov univerz. Zakon je univerzo določil kot skupnost fakultet in fakultete kot samostojne zavode. Nekdanje skupne zadeve so se večinoma razdelile, fakultete so se administrativno osamosvojile in se iz bolj znanstvenih začele spreminjati v bolj pedagoške ustanove. Pogoji za vpis so bili vse lažji, vse več je bilo izredno vpisanih študentov, programi so bili vse manj zahtevni in vse lažji. Uvedena je bila inverzija študija in stopenjski študij. Znižale so se tudi zahteve za imenovanje profesorjev in doktorate znanosti. Na pobudo Univerze in fakultet so bile v drugi polovici šestdesetih let odpravljene nekatere novosti s konca petdesetih let.

V začetku sedemdesetih se je začel snovati nov zakon o visokem šolstvu, katerega izhodišče je bila zahteva po podružbljanju vzgoje in izobraževanja, ki jo je bilo potrebno izpeljati na vseh ravneh šolstva, še posebej na univerzi oziroma na področju visokega šolstva. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet 29. aprila 1975, je ponovno spremenil dotedanjo univerzitetno in fakultetno strukturo, organe upravljanja ter vse dotedanje pristojnosti v zvezi s pedagoškim procesom na Univerzi. Osnovna oblika dela in upravljanja v visokem šolstvu – delovna celota, ki je dajala zaokroženo visokošolsko izobrazbo – je bila visokošolska temeljna organizacija združenega dela. Fakultete, visoke in višje šole ter akademije so postale visokošolske organizacije združenega dela. Zakon je zanje določil obvezno združevanje v univerze.

8-3Fragment Samoupravnega sporazuma o združitvi v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani z datumom parafiranja 23. 11. 1978 in datumom podpisa: 18. 4. 1979. ZAMU IV – 2841.

 

 

 

24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko univerzo združilo poleg dotedanjih deset fakultet še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče radio, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu, Višja šola za socialne delavce, Višja šola za zdravstvene delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola. Združeno univerzo je upravljal Univerzitetni svet, sestavljen iz delegatov delavcev, študentov in uporabnikov, ki je odločal o vseh vprašanjih tako širše politične kot strokovne narave. S tem je bil uveljavljen močan družbeni vpliv na izrazito strokovnih področjih. Pedagoško-znanstveni zbori so postali le še posvetovalni organi. Odločanje o sprejemanju vzgojno-izobraževalnih programov je prešlo na posebne, novo ustanovljene izobraževalne skupnosti. Rektor je kot individualni poslovodni organ predstavljal in zastopal Univerzo. Nova organizacija je povzročila notranjo razdrobljenost fakultet in onemogočila izvajanje povezovalnih in usklajevalnih funkcij na ravni univerze. Ljubljanska univerza je začela zaostajati za evropskim razvojem.

V začetku osemdesetih let je na področje visokega šolstva posegel nov zakon – Zakon o usmerjenem izobraževanju.

statut9

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

žigFragment Satuta Univerze v Ljubljani z dne 23. junija 1995. ZAMU.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ta je 9. aprila 1980 tudi v Sloveniji uzakonil novo reformo, ki je v drugih republikah potekala že od srede sedemdesetih let in je zajela celoten sistem izobraževanja po osnovni šoli. V usmerjenem izobraževanju je bila univerza pojmovana kot nadgradnja srednjega šolstva. Zahteve po znanstvenoraziskovalni univerzi in njeni ločitvi od višjih in visokih šol ter akademij so po letu 1990 povzročile naglo preraščanje višjih v visoke šole, te pa v fakultete, ki pa so še vedno ostajale predvsem izobraževalne ustanove. Vsebinske spremembe je prinesel novi Zakon o visokem šolstvu, sprejet decembra 1993.