Datum objave: 23.03.2021

Kategorija: Aktualno na Univerzi

Zaslužna profesorica dr. Andreja Kocijančič je bila prva in do zdaj edina rektorica Univerze v Ljubljani. Najstarejšo in največjo univerzo v Sloveniji je vodila od leta 2005 do 2009. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je med drugim vodila Katedro za interno medicino in bila prodekanja, bila je ustanoviteljica in dolgoletna predstojnica Klinike za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter prva strokovna direktorica omenjenega centra.

»Ko ne moreš dati ničesar novega več in se lahko samo še ponavljaš, je čas, da se ustaviš in začneš vlagati energijo kam drugam.« S temi besedami je zasl. prof. dr. Andreja Kocijančič v enem od intervjujev pojasnila, zakaj se je odločila, da zapusti medicino in postane rektorica Univerze v Ljubljani. Medicina je bila njena velika ljubezen in strast, kar se je odražalo v njeni izredni profesionalni karieri. Bila je učenka in naslednica prof. dr. Stanislava Mahkote, pionirja slovenske endokrinologije. Pokazala je izjemno znanje in talent. Na noge je postavila Kliniko za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter jo tudi več let vodila. Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in širše je desetletja vzgajala nove generacije zdravnic in zdravnikov endokrinologov, vodila in spodbujala raziskovalne dejavnosti na področju hormonov in presnove ter zastopala slovensko endokrinologijo v mednarodnih organizacijah. Kot zanimivost omenimo, da postati zdravnica, ni bila njena prvotna želja. Po končani gimnaziji je nameravala študirati filozofijo, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je že vse uredila, nato pa jo je za študij medicine navdušil njen fant, kasneje mož, ker je bila njegova mama zdravnica. Slovenija je tako dobila eno največjih strokovnjakinj na področju endokrinologije.

Medicine se ni nikoli naveličala, je pa spoznala, da lahko veliko naredi še na kakšnem drugem področju. Odločila se je za kandidaturo za rektorico Univerze v Ljubljani, kar ji je tudi uspelo. V zgodovino Univerze je vpisana kot prva in še vedno edina rektorica. »Vedno sem hotela nekaj novega, dodatnega, izboljšati organizacijo dela ali poskrbeti za boljše razmere. Če nekaj hočeš, če o tem govoriš in razlagaš, potem je seveda dobro, prav in pošteno, da pokažeš tudi, kako se to naredi,« je dejala v enem od intervjujev po izvolitvi. Poudarjala je potrebo po tesnejšem povezovanju z gospodarstvom, zvišanju kakovosti izobraževalnih programov, internacionalizaciji ter po združevanju in povezovanju raziskovalnega dela, ki poteka na članicah Univerze v Ljubljani. Zavzemala se je za prenove študijskih programov, ki naj postanejo primerljivi s programi sorodnih institucij v Evropi. V knjigi UNIVERSITATIS LABACENSIS RECTOR FUI: Spomini na rektorska leta, ki je izšla ob stoletnici Univerze v Ljubljani, je v svojih spominih zapisala: »Voditi Univerzo v Ljubljani je velika čast, pa tudi velika odgovornost. Vsak rektor s svojo ekipo pusti pečat univerzi. Pa vendar, naša ekipa je želela nadaljevati v smeri, ki so jo začrtali naši predhodniki. Dobro smo se zavedali, da se tako gradi tradicija, ki jo univerza za svojo uveljavitev nujno potrebuje.«

Žalna seja je zaradi epidemioloških razmer prestavljena na kasnejši datum. Vpis v elektronsko žalno knjigo je možen tukaj.

Kocijančič ČB.jpg