Krešimira Gojanović »Mitološke preobrazbe«

Krešimira Gojanović se je rodila 13. februarja 1970 v Osijeku na Hrvaškem. Leta 1989 je končala Šolo uporabnih umetnosti v Zagrebu, smer slikarstvo, leta 1993 pa je diplomirala na Grafičnem oddelku Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu v razredu prof. Anteja Kuduza. Leta 2010 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL (UL ALUO), smer oblikovanje vizualnih komunikacij, pod mentorstvom prof. Milana Eriča.

Je članica Hrvaške skupnosti samostojnih umetnikov, Hrvaškega društva likovnih umetnikov v Zagrebu (HDLU Zagreb) in slovenskega društva BMG za promocijo turizma in umetnosti. Doslej je pripravila 51 samostojnih razstav ter sodelovala na več kot 130 skupinskih žiriranih razstavah doma in v tujini. Sodelovala je tudi na številnih likovnih kolonijah humanitarnega značaja, njena dela pa so vključena v zbirke več hrvaških galerij in muzejev.

Poleg slikarstva in grafike se ukvarja z grafičnim in spletnim oblikovanjem, fotografijo, ilustracijo, likovno teorijo in likovnim marketingom. Zasnuje in organizira tudi ustvarjalne, likovne in oblikovalske delavnice za otroke in odrasle. Od leta 2015 je avtorica in urednica spletnega portala Zagrebački likovni umjetnici, namenjenega promociji profesionalnih likovnih umetnikov iz Zagreba in Hrvaške.

V ciklu risb in slik Mitološke preobrazbe Krešimira Gojanović raziskuje brezčasne prostore starodavnih kultur ter obuja svet antičnih bogov, mitskih junakov in hibridnih bitij, kakršna sta kentaver in Minotaver. Mit zanjo ni zgolj ostanek davne preteklosti, temveč živ in utripajoč vir imaginacije, katerega simbolni jezik še vedno odmeva v našem kolektivnem nezavednem. Z uporabo tradicionalne tehnike barvnega tuša na papirju povezuje natančnost filigranske linije z izrazno močjo čistega kolorita ter ustvarja vizualne labirinte, v katerih se meje med človeškim, živalskim in božanskim nenehno zabrisujejo, prepletajo in na novo vzpostavljajo.

Vsaka risba v ciklu je svojevrstna postaja na notranjem potovanju. V nekaterih delih se razkriva metamorfoza ženskega principa skozi podobe različnih boginj in čarovnic, v drugih pa prometejska drama človekove večne želje po spoznanju, preseganju meja in duhovni svobodi. Prisotne so tudi podobe mitskih ljubimcev, ki morajo prehoditi metaforično podzemlje, da bi v njem ponovno našli izgubljene dele lastne duše.

Umetnica ne želi zgolj reinterpretirati oziroma likovno upodobiti antičnih mitov, temveč ustvarja lastne mistične prostore, v katerih starodavni arhetipi spregovorijo skozi sodoben in oseben likovni jezik. Mit tako postaja prostor srečanja med preteklostjo in sedanjostjo, med kolektivnim in intimnim. Gledalca vabi, da v mitskih preobrazbah prepozna lastne simbole ter razmisli o svojem iskanju duhovnega smisla.

Cikel je zanjo tudi prostor igre in svobodne imaginacije. Mitskim junakom postavlja različne prizore, odnose in situacije, v katerih se skozi risbo preoblikujejo in oživljajo. V njihovih preobrazbah se zrcali tudi umetničino duhovno potovanje skozi različne čase in prostore našega planeta, na katerem se osebna izkušnja prepleta z univerzalnimi podobami.