Uporaba ladijske tehnologije za samooskrbo solinarskih hišic
Josip Rošival (1962 - 1964), arhiv Pomorskega muzeja »Sergeja Mašera« Piran
Datum objave:
Ladijska tehnologija lahko predstavlja rešitev za solinarske hiške, ki na območju Sečoveljskih solin nezadržno propadajo. To so pod mentorstvom viš. pred. mag. Valterja Subana iz Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani ugotovili študenti različnih fakultet Univerze v Ljubljani. Zavedali so se problema degradiranja območja Sečoveljskih solin, zato so iskali način, kako bi solinarske hiške rekonstruirali in jih spremenili v trajnostno samooskrbne projekte.
Interdisciplinarni projekt je pokazal, da bi lahko solinarske hiške, ki nezadržno propadajo v parku Sečoveljskih solin, rekonstruirali po načelih trajnostnega razvoja, pri tem pa bi si lahko za samooskrbo pomagali z ladijsko tehnologijo – evapolatorjem, ki bi ločeval sladko vodo od slane.
Rekonstrukcijo bi morali začeti pri temeljih. Za vsako hišo posebej bi bilo potrebno opraviti sondažo. Zunanje stene so narejene iz lokalnega kamna, za izolacijo pa bi uporabili kameno volno. Streho bi rekonstruirali iz lesenih letev, lesonitnih plošč, mavčno-kartonske plošče, špirovcev in fotovoltaičnih korcev.
V notranjosti objekta bi zgradili konstrukcijo, na kateri bi bile nameščene baterije, evaporator in cisterne. Ta konstrukcija bi bila zgrajena dovolj visoko, da bi bila zaščitena pred poplavami. Za pridobivanje električne energije in segrevanje vode bi poskrbela majhna sončna elektrarna (predvsem poleti) v kombinaciji z vetrno elektrarno (predvsem pozimi). Proizvedena elektrika bi zadostovala za vsakodnevne potrebe hiške. V obdobju, ko ni ne vetra ne sonca, bi za napajanje porabnikov uporabili baterijski zalogovnik.
Hiše bi bile opremljene še z zbiralnikom vode. Za proizvodnjo pitne vode bi uporabili proces evaporacije. Možna je tudi reverzna osmoza. Pri izračunih so študentje ugotovili, da črpalka na pogon vetra ne zadošča za dotok slane vode v evaporator, zato bi morali dodati pomožno električno črpalko. Primeren bi bil evaporator za manjša plovila. Količina proizvedene sladke vode je odvisna od položaja in velikosti kolektorjev toplote in posredno od umestitvenih smernic. Vsekakor bi zadoščala za dnevno potrebo hiške. Slanico iz evaporatorja bi odvajali v solna polja, s čimer pa bi pospešili proizvodnjo soli.
Na tak način bi prispevali k ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Solinarstvo, ki je bilo nekoč močno cenjena obrt, je bilo namreč po razglasitvi Sečoveljskih solin za Krajinski park skoraj popolnoma opuščeno. Kamnite hiške, ki so jih uporabljali za bivanje in skladiščenje v času solinarske sezone, pa so postale le zaraščene ruševine. »Z revitalizacijo solinarske dejavnosti v Sečoveljskih solinah bi te lahko postale središče za zbiranje intelektualcev, študentov in raziskovalcev, prenovljene hišice pa bi služile izvorni namembnosti ter družbenim, kulturnim in znanstvenim dejavnostim,« ob tem pravi konservator Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Piran, Matjaž Kljun.