In memoriam: prof. Igor Ozim, častni doktor Univerze v Ljubljani

Moja povezanost z Igorjem Ozimom se je pričela v 50-ih letih. Že takrat je imela Ljubljana izredno živahno glasbeno življenje. Veliki umetniki iz vsega sveta so koncertirali na odru Slovenske filharmonije, saj Cankarjevega doma še ni bilo. Med njimi je izstopal Igor Ozim, najpomembnejši violinist v takratnem jugoslovanskem prostoru. Tedaj je ravno zaključil študij v Londonu, zmagal na dveh pomembnih violinskih tekmovanjih (Carl Flesch v Londonu in ARD v Münchnu) in začel intenzivno koncertirati po vseh kontinentih. Postal je moj violinski idol!

Nekaj let kasneje se mi je izpolnila sanjska želja. Sprejel me je v svoj razred na Hochschule für Musik v Kölnu. Kakšna sreča in privilegij!

Po končanem študiju sem postal njegov asistent in kasneje njegov kolega v violinskem oddelku te iste šole.

Pedagoška pot Igorja Ozima se je začela v zgodnjih 60-ih na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je ostal dve leti. Še zelo mlad je nastopil mesto profesorja na Visoki šoli v Kölnu. Pripovedoval mi je, kako ga je takrat v dvigalu neki študent nagovoril z vprašanjem: "Ali veš, v kateri sobi poučuje prof. Ozim?"  Imel ga je za študenta. Poučeval je še v Bernu, na Dunaju in nazadnje v Salzburgu.

Igor Ozim je poleg poučevanja tudi redno koncertiral. Igral je s svetovno znanimiorkestri: Berlinska filharmonija, Londonski filharmonični orkester, Londonski simfoniki, BBC orkester, Varšavska filharmonija. Posnel je skoraj vsa najpomembnejša dela violinske literature. Na lekcijah nas je inspiriral s svojim živahnim in spontanim igranjem, čudovitim tonom in z enkratnim obvladanjem inštrumenta.

Za njegovo pedagoško delo je bila posebej značilna sposobnost lastne analize, zavedanja, kaj dela, kako igra in zakaj tako igra. Tudi učence je kot z rentgenom opazoval, videl tako njihove močne strani kot šibkosti, ter jim dajal jasne napotke. Naučil jih je, da so bili po končanem študiju sposobni samostojnega razmišljanja. Ozimova sposobnost analize se je nanašala tako na obvladanje inštrumenta, kot tudi na interpretacijske zahteve določene kompozicije  – tudi na osnovi harmonske analize in upoštevanja slogovnih zakonitosti. Nikoli nisem pri violinskih pedagogih doživel takega ravnovesja in globokega poznavanja obeh področij, ki se sicer med seboj tesno prepletata in tvorita v njegovem primeru zaključeno celoto. 

V repertoarju ni bilo težišča. Njegova razmišljanja in njegov stalni razvoj, posebno napodročju nam bolj odmaknjene baročne glasbe, so name napravila globok vtis. Občudovanja vredna je bila njegova odprtost za sveže ideje. V času, ko sem bil njegov asistent, je širokogrudno prevzel tudi nekaj metodičnih pristopov, ki sem jih prinesel s predhodnega študija v ZDA. Včasih me je prosil, naj ga opazujem, kako igra npr. akorde in mu opišem, kako jih konkretno izvaja.

Ukvarjal se je z vsemi slogovnimi obdobji in si do konca svojih dni prizadeval, da bi svoje znanje še poglobil. Veliko pozornosti je posvečal tudi sodobni glasbi in izdal učbenik o izvajanju sodobne glasbe na violini. Mnogo komponistov, slovenskih (med drugimi  Krek, Lipovšek, Matičič, Petrič) in tujih, mu je posvetilo svoja dela.

V Ozimovih zgodnjih letih, v času mojega študija in asistence, sem občutil močan pritisk njegovih pričakovanj. Kadar se je vrnil s kake turneje ali tekmovanja (bil je član komisij vseh najpomembnejših mednarodnih violinskih tekmovanj), se mi je zdel še posebno strog, saj je vedel, kako zahtevno je igranje pred publiko. Sčasoma je postal bolj širokogruden in razumevajoč, vedno pa se je pri njem čutila osebnost odrskega umetnika. Njegove besede in igra so bile še posebej žive, kadar so bili navzočiposlušalci v učilnici ali na poletnih mojstrskih šolah. To so bile močne predstave velikega umetnika.

Očitno je pri poučevanju užival. Na lekcijah se je brezmejno razdajal. Bile so poln humorja in prispodob. Kadar je kdo neenakomerno zaigral hitre note, je rekel: "To je, kakor da bi vrgel krompir v skledo!" Ena od njegovih učenk, solistka svetovnega slovesa Patricija Kopatchinskaja se spominja: "Patricija, ne moreš vreči toliko barv naenkrat na platno in potem še preko roba! Drži se najmanj okvirja slike. Nihče tega ne bo odkupil." Ali – "Ne moreš dvigniti noge pri vsakem drevesu!" Pa praktični napotek: "Spomniti se moraš, kje so težave, kako jih premostiti in v razburljivosti koncerta, kot mora voznik na cesti pri visoki hitrosti, s hladno glavo, zavestno paziti na vse cestne znake." 

Vzgojil je več generacij izvrstnih violinistov, solistov, koncertnih mojstrov v vodilnih orkestrih in pedagogov na visokih šolah po vsem svetu. Kar osem violinistov igra ali je igralo v Orkestru Berlinske filharmonije. Med aktualno šestimi profesorji violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani jih je kar pet neposredno ali posredno iz njegove violinske šole. Še edini, ki ne izhaja iz Ozimove šole, se je pri njemu izpopolnjeval in je njegov oboževalec.

Igor Ozim, slovenski violinist, eden nesmrtnikov, častni doktor Univerze v Ljubljani je umrl v Salzburgu v 93. letu starosti. Do svojega 85. leta je poučeval s polno močjo. Njegovi učenci si nismo mogli predstavljati, da bi ta nadvse vitalni človek lahko kdaj omagal. Njegovo zapuščino bomo s hvaležnostjo ohranjali.

Gorjan Košuta,
red. prof. za violino na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani