Reorganizacija centrov za socialno delo med deklariranim in dejanskim
Khanisorn Chaokl/Canva
Datum objave:
Kako uspešna je bila reorganizacija centrov za socialno delo (CSD), ki jo je leta 2018 izvedlo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)? Ministrstvo, zaposleni na CSD in uporabniki imajo različna stališča. To je v doktorskem delu Evalvacija reorganizacije centrov za socialno delo v Republiki Sloveniji z vidika izbranih modelov javnega upravljanja ugotovil dr. Matej Babšek s Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani. Gre za izjemno delo, za katerega je prejel nagrado Mzia Mikeladze, ki jo podeljuje Mreža šol in inštitutov za javno upravo v srednji in vzhodni Evropi (NISPAcee) za izjemna doktorska dela na področju javne uprave in javnih politik.
Reorganizacija CSD predstavlja strateški in daljnosežni poseg v slovenski sistem socialnega varstva, kljub temu pa s strani odločevalcev še ni bila evalvirana. Delo Dr. Mateja Babška je tako še toliko bolj pomembno, saj gre za prvo celovito raziskavo. Izvedel jo je pod mentorstvom prof. dr. Polonce Kovač in somentorstvom izr. prof. dr. Nine Tomaževič.
Rezultati opravljene evalvacije v splošnem kažejo, da ključni deležniki reforme različno ocenjujejo njene rezultate - resorno ministrstvo pretežno pozitivno, zaposleni na CSD pretežno negativno (s statistično značilnimi razlikami med managementom in strokovnimi delavci, ki delajo neposredno z ljudmi), uporabniki storitev pa večinoma indiferentno – čeprav so bili ključni naslovniki reforme, se po njeni izvedbi zanje ni nič bistvenega spremenilo. Uvedbo informativnega izračuna na področju socialnih prejemkov deležniki ocenjujejo kot najbolj pozitiven izid reforme. Rezultati reforme se odražajo predvsem v organizacijskih spremembah, ki same po sebi niso zagotovile potrebnih in politično deklariranih vsebinskih sprememb dela CSD, tako z vidika bolj celostnih, dostopnih, strokovnih in administrativnih bremen razbremenjenih storitev za uporabnike kot tudi boljših delovnih pogojev za zaposlene.
Raziskava kot ključni razlog šibke institucionalne reformne zmogljivosti v slovenskem upravnem prostoru izpostavlja neusklajenost med institucionalnim in instrumentalnim javnim upravljanjem, tj. med oblikovanjem reformnih politik na ravni ministrstev in njihovim izvrševanjem na ravni izvajalcev. Na ravni političnega odločanja v sistemu socialnega varstva se to kaže kot pomanjkanje osredotočenosti na varstvo javnega interesa kot družbenega soglasja varstva ogroženih posameznikov in skupin prebivalstva, pomanjkanje aktivne participacije deležnikov, prej politično všečnih kot strokovno utemeljenih rešitvah, širše pa predvsem v manku osrednjega medsektorskega vladnega koordinacijskega telesa za načrtovanje, izvedbo in evalvacijo reform. Na organizacijski ravni pri izvajalcih se to posledično izraža predvsem v togih komunikacijskih modelih in slabem upravljanju s spremembami kot posledicah upravnih reform. Reforme CSD kot tipičnih predstavnikov t.i. ulične birokracije (ang. street level bureaucracy) zaradi občutljive narave dela z ljudmi tako ne morejo potekati zgolj po sistemu »od zgoraj navzdol«.