UI med udobjem, presojo in odgovornostjo

V navezavi z uvodnim vprašanjem je posebej pomenljivo opozorilo, da lahko sistemi UI že pomembno sodelujejo pri lastnem razvoju. Razprava o tem, kaj pomeni, če UI vse bolj sodeluje pri gradnji naslednjih generacij UI, ni več samo tehnična. Je vprašanje nadzora, transparentnosti in institucij, ki morajo razumeti tehnologijo dovolj dobro, da je ne prepustijo zgolj logiki hitrosti.

Podobno širšo družbeno težo ima evropski okvir za označevanje sintetičnih vsebin. Novi kodeks za označevanje in zaznavanje vsebin, ustvarjenih z UI, kaže, da bo zaupanje v digitalne vsebine vse bolj odvisno od sledljivosti. Za izobraževanje ima to neposredni pomen, saj bomo študenti, učitelji in raziskovalci morali znati presoditi ne samo, kaj vsebina trdi, ampak tudi, kako je nastala.

UI nas ne spreminja samo zato, ker zna ustvarjati vsebine, ampak zato, ker spreminja naše navade. Vprašanje, ali bi zaupali človeku, ki slepo zaupa umetni inteligenci, je pravzaprav vprašanje nove oblike pismenosti. Ne zadošča, da znamo orodje uporabiti, znati moramo tudi prepoznati, kdaj mu ne smemo prepustiti presoje.

V to razpravo sodi tudi opozorilo, da nas UI ne sme oropati lastnega razuma. To je za izobraževanje skoraj standard. Dobra uporaba UI ne sme zmanjšati miselnega napora do te mere, da kot rezultat učenja ostane samo še urejen izdelek brez razumevanja, kako smo do njega prišli.

Tudi okoljski in infrastrukturni vidiki postajajo del iste zgodbe. Vprašanje, koliko vode in energije zahteva ustvarjanje besedila z genUI, nas spomni, da digitalno ni nematerialno. Ko univerze uvajajo genUI v vsakodnevno delo, morajo ob pedagoških in etičnih vprašanjih misliti tudi na okoljski odtis.

Ali bo UI vzela službe, kako bo vplivala na gotovino, storitve in vsakodnevno ekonomijo, ni več oddaljena tema prihodnosti, ampak del javne razprave o tem, kako se spreminjajo delo, plačevanje in zaupanje v sisteme. Za univerze je to signal, da UI pismenost ne more biti omejena na tehnično rabo orodij. Postati mora del širše državljanske in strokovne pismenosti.

Zaskrbljenost glede dostopa do najzmogljivejših sistemov UI odpira še eno plast. Če dostop do naprednih modelov UI postaja geopolitično vprašanje, potem so evropske univerze postavljene pred dvojni izziv: razvijati morajo kritično uporabo obstoječih orodij, hkrati pa razmišljati o evropski raziskovalni, jezikovni in podatkovni avtonomiji.

Ob tem ni nepomembno, da internet postaja prostor, kjer avtomatizirani sistemi ustvarjajo vse več prometa. Če se digitalni prostor polni s sintetičnimi vsebinami, potem se naloga izobraževanja spreminja in tako kot smo omenili uvodoma, ne gre več samo za iskanje informacij, temveč za presojo izvora, namena, verodostojnosti in posledic uporabe vsebin.

Zdravstvo ostaja eno od področij, kjer se obljube UI zdijo najbolj oprijemljive. Novice o uporabi UI v operacijski sobi in o cepivu, pri razvoju katerega je pomagala UI, kažejo, da UI ni samo orodje za ustvarjanje besedila in slike. Je tudi raziskovalni in klinični sodelavec. A prav zato je toliko pomembnejše, da se v izobraževanju prihodnjih strokovnjakov ohrani razumevanje metod UI, omejitev in odgovornosti.

Podobno velja za premik UI v vsakdanje predmete, na primer v nosljive tehnologije in oblačila. Ko se UI umika iz vidnega vmesnika in postaja del našega vsakdanjega okolja, bo tudi presoja težja. Uporabnik ne bo vedno jasno vedel, kdaj komunicira z orodjem, kdaj z algoritmično interpretacijo in kdaj z odločitvijo človeka.

V visokem šolstvu se genUI še vedno najhitreje pokaže pri pisanju, ocenjevanju in razumevanju študentovega dela. Vprašanje, kaj še pomenijo diplomske naloge, če jih lahko napiše jezikovni model, ne pomeni nujno konca pisnih nalog. Pomeni pa, da pisna naloga sama po sebi ni več dovolj zanesljiv dokaz poti, po kateri je študent prišel do razumevanja.

Zato so posebej pomembni predlogi, ki ocenjevanje premikajo od končnega izdelka k zagovoru, procesu in refleksiji. Ideja, da lahko ustni zagovori dopolnijo naloge, ki zahtevajo ustvarjanje besedil, je ena od bolj praktičnih smeri. Študent lahko uporabi orodje, vendar mora pokazati, da razume pripravljen argument, zna pojasniti odločitve in se odzvati na vprašanja pedagoga.

Podobno stališče podpira prispevek o navajanju uporabe genUI, prilagojenem posamezni nalogi. Splošna izjava “uporabil sem UI” je običajno premalo. Drugače je, če študent zapiše, da je UI uporabil za načrtovanje strukture, preverjanje kode, jezikovno izboljšavo ali ustvarjanje vsebine. Bolj natančno razkritje uporabe UI bi tako po mnenju različnih avtorjev moralo postati del UI pismenosti.

Ob tem ponovno dodajamo opozorilo o detektorjih. Če so orodja za zaznavanje UI nedosledna in zahtevajo preoblikovanje ocenjevanja, potem univerze ne morejo graditi integritete na tehničnem “lovljenju” študentov. Bolj obetavno je razmišljanje v smeri preoblikovanja ocenjevanja, ki naredi proces razmišljanja bolj viden, transparenten.

Med dobrimi praksami v zadnjih dveh tednih izstopa pristop, ki študentom ne prepove UI, ampak jim pomaga razumeti, kako jo uporabljati. Praktični okvir za študentsko uporabo UI je pomemben zato, ker študente premakne iz sive cone v prostor jasnih pričakovanj – kdaj je uporaba dovoljena, kdaj jo je treba navesti in kdaj bi uporaba nadomestila bistveni učni cilj.

Raziskava o vodeni uporabi genUI pri učenju dodatno pokaže, da orodje samo po sebi ni dovolj. Učinek se pokaže takrat, ko je interakcija strukturirana – ko je študent voden k razlagi, preverjanju, primerjanju in sklepanju o odgovoru, ki ga je pripravila UI.

Tudi razprava o tem, da pristop “vse ali nič” pri UI lahko zapre prostor inovacijam, je za univerze zelo uporabna. Popolne prepovedi pogosto ne delujejo, popolna neomejenost pa zamegli dejanske učne cilje. Med obema skrajnostima je prostor za predmetno specifična pravila.

Pri akademskem delu se nam je zdel zanimiv tudi premik pri iskanju literature. Poročilo o izvedeni delavnici o generativni UI in akademskem iskanju opozarja, da iskalniki niso več samo seznami virov. Vse bolj povzemajo, razvrščajo in interpretirajo. Zato se ponovno kot dobra praksa pokažejo tiste aktivnosti, ki študenta učijo preverjati, kateri viri so vključeni, kaj je bilo v rezultatih UI izpuščeno in kako zanesljiva je sinteza, ki so jo pripravila orodja UI.

Vse več novic ima skupno rdečo nit vprašanje kognitivnega razbremenjevanja. Če genUI prevzame oblikovanje besedila, povzemanje in strukturiranje argumenta, študent lahko prihrani čas, vendar lahko izgubi prav tisti napor, ki gradi razumevanje. Razprava o pisanju, kognitivnem razbremenjevanju in genUI zato ni nostalgija po več in težjem delu, ampak bistveno vprašanje, katere miselne procese želimo ohraniti pri nalogah, kjer si študenti lahko pomagajo z genUI.

Podoben poudarek ima prispevek o tem, kako se je študentsko okolje spremenilo z genUI. Študentsko življenje se ne spreminja samo pri nalogah, kjer si študenti pomagajo z UI, ampak tudi pri učenju, komunikaciji, iskanju pomoči in občutku, kaj pomeni samostojno delo. Univerze zato morajo razmišljati o didaktičnih spremembah, ki naj dopolnjujejo obstoječe pravilnike glede rabe UI.

K temu poglavju dodajamo še opozorilo, da so študenti še vedno pogosto šibek člen kibernetske varnosti v visokem šolstvu. Z razmahom genUI se poveča tudi tveganje za lažne vsebine, avtomatizirane prevare, ponarejene prijave in zlorabo podatkov. UI pismenost mora zato vključevati tudi pismenost s tega področja.

Vprašanje strožjih sankcij za raziskovalne kršitve se je v dobi genUI zaostrilo. Sintetična besedila, izmišljene reference, avtomatizirano pisanje in pritisk po objavah lahko povečajo količino navidezno akademskih besedil, ne pa nujno kakovosti znanja. To potrjuje tudi razprava o taksonomiji škode v dobi UI, ki pravi, da škoda niso samo napačni odgovori, ampak tudi izguba zaupanja v procese, s katerimi znanje nastaja.

Zato je morda najpomembnejše sporočilo današnjega novičnika naslednje: genUI ne zahteva manj potreb po izobraževanju, ampak ravno obratno. Več jasnih učnih ciljev, več razlage, več preverjanja, več odgovornega oblikovanja nalog in več pogovora o tem, kaj pomeni znanje.

Tokratne novice kažejo UI kot tehnologijo, ki hkrati obljublja pospešek in zahteva zavoro. Lahko pomaga pri raziskovanju, medicini, dostopnosti, pisanju in učenju. Lahko pa tudi prikrije nerazumevanje, poveča odvisnost od orodij, zabriše izvor vsebin in oslabi zaupanje v akademske postopke.

Za visoko šolstvo je to še dodatna pobuda za bolj natančno delo. Univerze bodo morale študentom pomagati uporabljati UI tako, da bodo z njo mislili bolje, ne manj. To pomeni manj slepega zaupanja, manj lovljenja z nezanesljivimi detektorji in več nalog, v katerih so vidni proces, presoja, odgovornost in razumevanje.

Tudi v tej številki UI novičnika vas vabimo k sodelovanju. Če ste na svoji fakulteti, pri predmetu ali v okviru strokovnega dela preizkusili zanimivo rabo UI v izobraževanju, lahko svoj primer delite z nami prek obrazca za zbiranje primerov dobrih praks.  Z veseljem bomo pregledali predloge in izbrane prispevke vključili v naslednje številke UI novičnika, da bomo lahko skupaj gradili pregled uporabnih in premišljenih pristopov v univerzitetnem prostoru.

Če ste kakšno številko UI-novičnika zamudili, si jih lahko vedno ogledate na strani z vsemi UI-novičniki.

Avtorice: Sanja Jedrinović Čufer, Mateja Bevčič, Eva Kern Nanut, Eva Škraba, Maja Kosmač, Center UL za uporabo IKT v pedagoškem procesu