Emerik Bernard
Emerik Bernard, rojen leta 1937 v Celju, velja za enega najpomembnejših likovnih ustvarjalcev in za predstavnika slovenskega poznega modernizma in postmodernizma. Svojo ljubezen do umetnosti je odkril že zgodaj in se je tako po osnovni šoli že vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, izobraževanje pa nato nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tu je leta 1968 tudi končal podiplomski študij slikarstva.
Dvajset let pozneje se je na fakulteto vrnil kot docent in tako vrsto let poučeval mlade nadarjene slikarje. Leta 2007 ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti izvolila tudi za svojega rednega člana. Za svoje slikarsko udejstvovanje je prejel že kar nekaj nagrad, in sicer leta 1986 Župančičevo nagrado, leto pozneje nagrado Prešernovega sklada, leta 1989 Jakopičevo nagrado in leta 1997 Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.
Njegove slike pogosto ponazarjajo krajino, ki je prikazana kot kopica raznovrstnih barv, snovnih in nesnovnih likov ter večplastnih površin. Znan je po tem, da pri svojem slikanju lepoto in pomensko globino spretno spaja v celovito likovno podobo, ki na gledalca preprosto naredi močan vtis.
Slikarstvo pa vendarle ni njegova edina dejavnost. Emerik je bil tudi umetnostni filozof, poznavalec filozofije, literature ter zgodovine in teorije slikarstva. Znotraj teh strok je skozi leta napisal tudi več izvirnih spisov, ki jih je leta 2000 skupaj objavil v knjigi Približevanja, nato pa še leta 2008 v knjigi Deleženja.