Mojca Fo »Dotik postane dih, gib tišina«

O avtorici:

Mojca Fo je arhitektka, slikarka, ilustratorka in pripovedovalka zgodb. Njen osnovni likovni jezik bi lahko opisali kot pravljični surrealizem. Slike in ilustracije je razstavljala na več kot 30-ih selekcioniranih skupinskih in samostojnih razstavah. 

O razstavi:

Dotik postane dih, gib tišina je naslov, ki odraža proces nastajanja umetničinih del.

Včasih jih vodi premišljen študij, drugič igrivost domišljije, pogosto pa se rodijo spontano, skoraj brez zavestnega nadzora – kot bi bila umetnica le orodje za prenos podob v svet.

Ko se ustvarjanje umiri, ostane sled: dih, ki zastane, gib, ki se spremeni v tišino. Takrat slike zaživijo svoje življenje – šepetajo, pripovedujejo zgodbe in vstopajo v domove ljudi, ki jih začutijo. Za avtorico pa se odpre prostor za nove začetke. Rdeča pika – iskra življenja – ostane.

O ilustracijah in slikah:

Umetniški izraz Mojce Fo temelji na subtilni pripovednosti, kjer vsaka poteza barve nosi svojo zgodbo. Umetnica svoje slike subtilno barvno niansira; kolorit je umirjen, a hkrati intenziven. Kontrastni komplementarni poudarki se glede na vodilno barvno paleto pojavljajo le redkokdaj, v detajlih, zato pa s tem doseže napetost, zgodba zapoje in se preseli v gledalčevo oko. V slikarkinih delih vedno prisotni megličasti sfumato s svojo prosojnostjo in neostrino ilustracijam podarja mehkobo ter poudarja njihovo krhkost in eteričnost. Kot da bi uravnotežal tanko in fino risbo, za katero se zdi, da dela gravitacijsko učvrščuje v sicer že tako prevladujočem občutju breztežnosti, kjer se ob soočenju z njim in pogledu nanj dih umiri ali celo za trenutek zastane. Kot mirna in spokojna noč, v kateri komajda zaveje sapica, so ustvarjalkina dela, z lunino prisotnostjo v vseh svojih pojavnostih; največkrat z veliko, polno ter svetlo, pa tudi ozko in tanko. Za slikarko značilne drobne pike, ki označujejo poti, prehode, lahko pa predstavljajo le samonikle rože in objem subtilnega. Njene slike so zgodbe, pod katerimi se pogosto skrivajo podzgodbe, predstavljajoč tisto pravo esenco, ki zares zadane človekov arhetipski jaz in so v resnici zgodbe potovanj od srca k srcu.

Beseda avtorice:

»Zgodbe in podzgodbe, veliki svetovi podzavesti, stisnjeni na majhno površino. Pa svetovi podzavesti, naslikani čez površine velikih platen. Kakor bi, ne glede na posamezno sliko ali kolekcijo, val istega morja želel zajeti vse, kar želim in kot umetnica moram strniti v podobe, ki se izrisujejo pod mojimi prsti.

Silovito rada opazujem drobne detajle: čudovite prehode barv, oblik, ostrih izrisovanj senc. Pa tudi notranje glasove, ki govorijo ter zaznavajo pojave, ki jih ne razumem. Od tod, od nekdaj, sem iskala točke, jih povezovala v konstelacije zvezd na platnih, v konstelacije povezav med srci. Moje slikarstvo je izpoved na platnih, z osnovnimi nanosi barve in glavno zgodbo, pod katero se pogosto skriva globlja, arhetipska podzgodba, zasidrana v epicenter – človeka.

Če malce povzamem: vsaka beseda ima svojo oporo v razmerju do celotne povedi. Barva v razmerju do oblike, partikel v razmerju do duše, posamezne konstelacije v razmerju do velikih konstelacij, v vesolju in daleč čez. Tu sem.

Sicer pa je moja osnovna slikarska tehnika oljna tehnika. Pogosto pod osnovno plast barve nanesem zlate lističe, ki predstavljajo sonce. Uporabljam zemljo in veziva. Vezem, lepim, plastim, zopet slikam, dokler ne nastane končna podoba. Včasih zanjo porabim več let, včasih nastane v enem zamahu.

Eden bolj razpoznavnih motivov v mojih slikarskih ciklih so lune, lunine mene, vesolja, rdeče pike. Rdeča pika je vedno iskra življenja, predstavlja trenutek ‘sedaj’, utrip srca. Rdeča pika je skoraj povsod, ker sem imela 6 zastojev srca. Rdeča pika mi predstavlja moč, upor, sprejemanje, tok. Življenje.« 

Več na povezavi.