Privolitve za uporabo piškotkov in drugih orodij

Orodja in piškotki, ki jih uporabljamo na spletnem mestu, zbirajo v anonimizirani obliki informacije o obiskovalcih. Vaše privolitve nam omogočajo, da lahko zagotovimo delovanje vseh funkcij spletnega mesta, določene vsebine prilagodimo posebej za vas in z analizo obiska spletno mesto stalno izboljšujemo.

Vrste piškotkov

Soglašam, da spletno mesto uporablja orodja, vključno s piškotki, ki zagotavljajo pravilno delovanje in primeren nivo varnosti. Razumem, da spletno mesto brez tega ne more zagotavljati pravilnega delovanja, kot so navigacija po spletnem mestu, prilagajanje izgleda in zagotavljanje dostopa do posebnih delov spletnega mesta.

Soglašam, da spletno mesto uporablja orodja, vključno s piškotki, ki zbirajo anonimizirane podatke o obiskovalcih spletnega mesta. Razumem, da upravljavci spletnih mest brez tega ne morejo analizirati obiskanosti in načinov uporabe spletnega mesta za izboljševanje uporabniške izkušnje.

Nastavitve so bile shranjene.

Tihomir Pinter (1938–2024) velja za eno najvidnejših imen slovenske umetniške fotografije. S svojim fotografskim opusom je ustvarjal podobe, ki presegajo zgolj dokumentarni zapis ter prostor in čas preobražajo v subtilno, poetično vizijo sveta.

Razstava Podobe stare Ljubljane predstavlja izbor črno-belih analognih fotografij, nastalih od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. V njih avtor ne beleži mesta kot kronist ali arhitekturni dokumentarist, temveč z izrazito likovno občutljivostjo in premišljeno kompozicijo razkriva tiho, pogosto spregledano lepoto Ljubljane.

Pinterjevo oko iz stavbnih detajlov, svetlobe, senc, materialov in razmerij tke nove, pogosto presenetljive vizualne pripovedi, ki gledalcu odpirajo drugačen pogled na znane ulice, pročelja in trge. Vsaka fotografija je premišljen svetlobni zapis – trenutek, ujet z veščino mojstra, ki ve, da fotografija ni le prikaz, temveč izraz.

V času digitalne prevlade se Pinterjeve analogne podobe razkrivajo kot redka in dragocena oblika avtentičnega videnja, ki vabi k počasnemu opazovanju in osebnemu razmisleku o mestu, kakršnega (morda) ne poznamo več – a ga je vredno ponovno odkriti.