Evropsko sodišče za človekove pravice - od poravnav do izvršitve
Anže Malovrh_STA_
Datum objave:
Na predavanju sta prof. dr. Veronika Fikfak in Ula Aleksandra Kos predstavili delo raziskovalne ekipe Human Rights Nudge, ki jo financira Evropski raziskovalni sklad.
Ekipa se v splošnem ukvarja z raziskavo ali, kdaj ter kako sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice vplivajo na vedenje držav. Delo ekipe je tako osredotočeno na postopek po izdaji sodbe, torej na njeno izvršitev v domačem pravnem sistemu posamezne države. Slednje pa se, kot bosta predstavili predavateljici, izziva lotevajo na različne načine.
Prvotni namen ustanovitve Evropskega sodišča za človekove pravice je bil omogočiti žrtvam iz 47 držav članic Sveta Evrope, da na mednarodni ravni zahtevajo ter pridobijo pravično zadoščenje za kršitev njihovih človekovih pravic doma. Kljub plemeniti ideji pa se je kmalu pokazalo, da število primerov zdaleč presega zmožnosti sodišča, hkrati pa države pogosto ne izvršujejo izdanih sodb. Navedeni težavi sta tako vodili do številnih reform. Najbolj odmevna med njimi je bila uvedba t.i. prijateljskih poravnav, ki naj bi zavoljo poenostavljenega in hitrega postopka sodišče razbremenila ponavljajočih se primerov. Ekipa prof. dr. Fikfak je v zvezi s tem odkrila, da je danes poravnana več kot tretjina vseh primerov, ki bi, če poravnava ne bi bila sklenjena, načeloma vodila do obsodilne sodbe. Navedeno na eni strani nosi resne posledice za žrtve, ki so tako deležne le dokazano nižjih odškodnin, ne pa tudi možnega nedenarnega zadoščenja, ki bi navadno sledilo obsodilni sodbi. Na drugi strani pa (pre)veliko število poravnav vpliva tudi na pravo človekovih pravic samo. Namreč, obsodilne sodbe lahko predstavljajo pomembne precedenčne odločitve ter s tem tlakujejo smernice za rešitev prihodnjih primerov. Njihova odsotnost tako poleg tega, da države svoje kršitve preprosto odplačajo, pomeni tudi, da bodo v primeru podobnih kršitev manj verjetno obsojene.
Predavateljici sta opisano problematiko predstavili na primeru Madžarske, ki se poravnav loteva strateško ter se tako na svoj, tipično avtokratski, način izogiba izvrševanju sodb in upira sodišču. Dotaknili se bosta tudi vedenja Madžarske pri izvrševanju obsodilnih sodb, kjer država pogosto posega tudi po drugih strategijah (ne)izvrševanja sodb. Na podlagi tega sta predavateljici pokazali, kako predstavljena dinamika na novo izrisuje razmerja moči med sodiščem in neliberalnimi državami ter poudarili, da sodišče, še manj pa celoten evropski sistem izvrševanja človekovih pravic, ob tem ne bi smela ostati ravnodušna.