Letošnji festival hrane za možgane: brez biodiverzitete ni ničesar

V okviru festivala so se odvile delavnice botanične ilustracije, načrtovanja in oskrbe zelenjavnega vrta in delavnica o ohranjanju lokalnih genskih virov prosa in ajde. Obiskovalci festivala so lahko udeležili tudi izkustvenega vodstva po Botaničnem vrtu UL in izdelovanja žuželčnikov, kjer so spoznavali avtohtone medovite rastline in njihov pomen za različne opraševalce.

Ukrepi za ohranjanje biodiverzitete, o katerih smo poslušali na festivalu, UL ohranja tudi v prihodnosti. Septembra bomo ozelenili nekaj ostrešnic LPP. 

Festival je združil tudi odprtje dveh razstav Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO). Izhodišče prve razstave Paul Nurse: Kaj je življenje? je poljudnoznanstvena knjiga Nobelovega nagrajenca Paula Nursa z naslovom What is Life?, študentke in študenti UL ALUO pa so ustvarili znanstvene in konceptualne ilustracije, s katerimi vizualno interpretirajo kompleksne znanstvene ideje. Razstavo dopolnjujejo avtorske knjige, nastale pod vodstvom doc. Suzi Bricelj, ki izhajajo iz osebne zgodbe Paula Nursa, in tematizirajo vprašanja identitete, drugačnosti in družbenih norm. Razstava bo v Galeriji UL na ogled do 9. junija 2025.

Druga razstava Ilustriranje nevidnega: oblikovanje za vključujočo družbo – Morski organizmi za ljudi z okvaro vida pa predstavlja taktilne znanstvene ilustracije, ustvarjene posebej za slepe in slabovidne osebe. S pomočjo 3D tiska so podobe morskih organizmov oblikovane v reliefu, kar omogoča zaznavanje z dotikom. Projekt povezuje umetnost, znanost in tehnologijo ter odpira pomembna vprašanja o dostopnosti in vključevanju v vizualno kulturo. Razstava je na ogled na plakatih pred Rektoratom UL.

"Pred nami se manifestira tisti najlepši preplet znanosti in umetnosti, znanosti in oblikovanja. Dogaja se preplet, ki je predpogoj za razumevanje sveta, anticipacijo različnih potreb in zmožnost namenskega sodelovanja ter reševanja problemov. Torej vse tisto, za kar se je vredno boriti. Ali kot je zapisal Nurse, boriti se moramo za tisto, kar nam pomaga bolje razumeti svet, nas same ter hkrati koristi celotnemu človeštvu," je ob odprtju razstave dejala izr. prof. dr. Barbara Predan.

Na okrogli mizi je bilo uvodoma izpostavljeno, da je kmetijstvo poleg ribištva in gozdarstva eden izmed ključnih dejavnikov za biodiverzitetno krizo, a obenem so vse tri panoge tudi žrtev podnebne krize. Slovenija je med državami, ki se segreva dvakrat hitreje od evropskega povprečja, kar se že kaže v visoki finančni škodi na prebivalca zaradi podnebnih sprememb. Glede na trenutne trende je mogoče pričakovati, da bo imela Slovenija ob koncu stoletja podobno podnebje kot severna Afrika. Pri načrtovanju ukrepov na področju je ključnega pomena upoštevati tudi dejstvo (samo)oskrbnosti s prehrano, ki bo v naslednjih letih zgolj še bolj pomembna.

Prof. dr. Metka Hudina z UL Biotehniške fakultete je ob tem izpostavila, da je zmotno misliti, da bodo te višje temperature zagotovile daljšo rastno dobo: vse večjo težavo predstavljajo ekstremni dogodki, ki nastajajo zaradi višjih temperatur (pozeba, ki sledi hitri pomladni otoplitvi, padavinski dogodki, ki sledijo suši).

Na udaru podnebne in biodiverzitetne krize so tako na udaru zlasti tla, v katerih živi četrtina vseh Zemljinih organizmov je k temu dodala dr. Irena Bertoncelj iz Kmetijskega inštituta Slovenije. V preteklosti je sicer prav kmetijstvo prispevalo k intenzivni izrabi tal in zmanjšanju diverzitete, a z novimi raziskavami in izobraževanji je sedaj v veljavi manj intenzivni način obrabe dal (zgolj 5 ali 10 cm oranje globoko) ali celo brez.

Različni pesticidi, ki so v rabi v kmetijstvu, ogrožajo zlasti nadzemne dele rastlin oziroma še bolj njihove opraševalce, katerih število je v upadu. Doc. dr. Tanja Šumrada z UL Biotehniške fakultete je pri tem poudarila, da velik del opraševanja opravijo divje čebele, čmrlji in druge žuželke, ne le domače čebele, to pa zato, ker lahko opraševanje opravijo v manj idealnih pogojih. Zaradi tega in tudi skrbi za kakovostna tla je v Sloveniji večinoma obveljala integrirana pridelava hrane: po besedah prof. dr. Hudine kmeti poskrbijo, da so v sadjarskih nasadih cvetoče rastline, žuželčniki, gnezdilnice za ptice in tako zagotavljajo kakovost tal ter biotično pestrost.

Velik izziv pri zagotavljanju biotske raznovrstnosti predstavljajo pisani travniki, ki se umikajo bodisi intezivnemu kmetijstvu ali pa se zaraščajo. Obenem pa so nekateri kmetijski ukrepi v nasprotju z načeli zagotavljanja biotske raznovrstnosti: izr. prof. dr. Klemen Eler je izpostavil primer zgodnje košnje trave. Ta zagotavlja najkvalitetnejšo krmo za živali, ne pa tudi rastlinske in živalske pestrosti na območju. Čeprav je mogoče najti kompromis, kljub temu izginjajo habitatni specialisti.

K temu je Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta UL, dodal, da je travnike lažje ohranjati kot obnavljati. To so potrdili v skupni raziskavi s Kmetijskim inštitutom, ki so jo izvedli na Krasu. Bavcon je poudaril zlasti lokalne izkušnje in znanje kmetov, saj so te pogosto v večjem sozvočju z okoljem kot tuja navodila.  

Doc.dr. Šumrada je okroglo mizo sklenila z besedami, da v času podnebne in biodiverzitetne krize kmetijskega sistema ni mogoče reševati s tehnologijo. Zagotoviti je prostor naravi z zagotavljanjem ekstenzivnih površin, ki povečujejo biotsko pestrost, na ravni javnih politik pa razmisliti o ekonomsko vzdržnih sistemih pridelave hrane za območja z omejenimi dejavniki za kmetovanje. 

Okroglo mizo je moderirala novinarka Renata Dacinger.

Okroglo mizo lahko poslušate na Youtube kanalu Univerze v Ljubljani na povezavi.  

Vsako poletje spremljajo pogovori o nujnosti zelenih površin, a ko pride do samega načrtovanja urbanega prostora te vedno pristanejo v ozadju. Kako torej misliti, razvijati in izvajati prostorsko načrtovanje v podporo prizadevanjem za ohranjanje narave in posameznih ekosistemov ter odločanju o varstvu in namenski rabi prostora. Zanimalo nas je, katere prakse sonaravnega načrtovanja ter projektiranja lahko prispevajo h krepitvi urbane biodiverzitete, kakovosti bivalnega okolja in spopadanju s podnebnimi spremembami. Strokovnjaki na okrogli mizi so se strinjali, da pomanjkanje zelenih površin v mestih zmanjšuje življenjski prostor za rastline in živali, otežuje naravne ekosistemske procese in tudi zmanjšuje kvaliteto bivanja. 

Urbana okolja so zaradi ogromnih količin betona in asfalta, tako dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora (IPoP), bolj dovzetna za podnebne spremembe, saj je malo površin za uravnavanje in zadrževanje vode. Spomnila je na uredbo Evropske unije o obnovi narave, ki državam članicam nalaga usklajeno varstvo narave. Dr. Simoneti pri tem opozarja, da ne gre zgolj za zagotavljanje zaščitenih območij, ki jih je v Sloveniji, že veliko, ampak tudi za načrtovanje zelenih površin. V mestih ima lahko že zelena živa meja velik vpliv na biotsko pestrost in blaženje podnebnih sprememb.

Maruša Zorec z UL Fakultete za arhitekturo je opozorila, da je gradnja ena izmed največjih onesnaževalcev, saj vključuje tako sam gradbeni proces kot tudi pridobivanje in transport surovin. Kot primer dobre prakse je izpostavila vseevropski projekt Novi Bauhaus, ki ga je začela Evropska komisija: ta spodbuja prenovo obstoječih projektov, kar je po mnenju Maruše Zorec ključnega pomena, zlasti če novogradnja pomeni uporabo materialov iz tujih okolij. Bila je tudi kritična do arhitekturne stroke, ki v svoje načrte premalo vključuje naravo, čeprav bi morala biti ena od osrednjih elementov in tudi del urbanističnega načrtovanja.

Pri nižanju stroškov novogradenj in trajnostnostni usmerjenosti je prof. dr. Miha Humar z UL Biotehniške fakultete izpostavil, da se v Sloveniji premalo uporablja les, ki ima trikrat nižji ogljični odtis od betona. Pri sami uporabi lesa pa nevarnost predstavljajo različni škodljivci (npr. termiti), ki se zaradi podnebnih sprememb razširjajo k nam.

Kot je nadalje izpostavila doc. dr. Rozalija Cvejić iz UL Biotehniške fakultete zelene površine v mestih je poleg estetske vloge (da lepšajo pogled skozi okno) poudarila, da so del mestnih ekosistemov, predstavljajo selitvene koridorje za živali, zagotavljajo pa tudi prostor za pridelavo hrane v mestu. Urbano vrtnarjenje, ki je v zadnjih letih vse bolj priljubljeno, ima pozitivne učinke tako na samooskrbo kot tudi na kvaliteto življenja vrtičkarjev.

Prof. dr. Peter Simonič z UL Filozofske fakultete je spomnil, da zelene površine v mestu, tudi če jih razumemo kot zgolj estetske, imajo vlogo pri tem, kako se človek v prostoru orientira. Kljub temu jih, za razliko od zelenih površin na podeželju, ljudje ne razumejo kot življenjske nujnosti.

Sogovorci so se strinjali, da je obnavljanje zelenih površin v mestu izziv, ki je povezan z visokimi stroški, degradacija pa lahko celo negativno vpliva na druge urbane elemente. Zlasti je to vidno na primeru zelenih streh: prof. dr. Humar je povedal, da se včasih na zelenih strehah pojavijo tudi drevesa, ki niso bila tam posajena, ki so zaradi nevzdrževanja zelene strehe vzpostavila globoke korenine, te pa so začele uničevati hidroizolacijo stavbe.

Doc. dr. Cvejić je v sklepnem delu okrogle mize poudarila, da bi morale javne politike zlasti pri načrtovanju zelenih površin vključevati skupnost, saj lahko nerazumevanje uniči še tako dober načrt.   

Pogovor je moderirala novinarka Renata Dacinger. 

Okroglo mizo lahko poslušate na Youtube kanalu Univerze v Ljubljani na povezavi.