Cankarjeva nagrada za najboljše literarno delo v letu 2024 Barbari Korun za pesniško zbirko Vnazaj

Barbara Korun v svoji osmi pesniški zbirki Vnazaj spregovori o bolečini ob smrti svoje mame, v pesmih se pokloni njenemu spominu, obenem pa so te obred žalovanja in soočenje z lastno minljivostjo. Ta osrednji motiv pa se prepleta še z eno smrtjo, ki smo jo v preteklem letu in pol kolektivno doživljali – smrtjo vere v človečnost ob genocidu v Gazi in drugih vojnah po svetu, ki jih mednarodna skupnost le nemo opazuje. Ob tragičnem dogajanju se je pesnica primorana soočiti z nemočjo pesniške besede. Na začetku zbirke pretresena zapiše verze: »to ni pesem / nemoč je / le nekaj besed / uničenje / konec.« Pesnica bi lahko na tem mestu tudi razočarano umolknila. Vendar pa življenje teče naprej in poezija ne more pristati zgolj na tišino.

Da njene pesmi ne bi bile le pesmi soočanja s smrtjo, ampak pesmi življenja, mora avtorica razgraditi pesniško tkivo. Skozi tesnobno eliptičnost, včasih ji zadostuje le nekaj besed, se prebije do izvora pesniške govorice, za to pa mora razgraditi tudi svoj pesniški jaz. Pesem tako ni več le izpoved osebne bolečine, ampak se razpre svetu, v uroku pesniške govorice se avtorica abecede življenja lahko uči tudi od čebele, ki je priletela na njeno okno: »živim v rojih / mnogotelesna / mnogoobrazna / jaz«.

Pesmi Barbare Korun nas v brezupnem času spomnijo, da noben človek ni otok, temveč smo vsi kos celine. Osrednji element, ki povezuje pesmi v zbirki, je voda. Čeprav je na začetku struga suha in se potem v deročem toku prepoji s krvjo, se nazadnje umiri v jezero, ki prinaša upanje. Voda je plodovnica, ki povezuje mater in otroka, in v krogotoku življenja, ko nazadnje pesnica pomaga umirajoči materi, se vloge zamenjajo. V eni izmed najnežnejših pesmi v zbirki avtorica zapiše, kako je njena mama umrla skrčena, zvita v zarodek. »zdaj / se ne boji / ničesar več / ne smrti / ne bolečin«. Morda je voda tisti element očiščenja, h kateremu se simbolno vračamo, in nas opominja, da bi morali biti vzajemna skrb in ljubezen temelj našega obstoja ter da sta ti močnejši od vojne in smrti.

Na podelitvi so nastopili Mešani pevski zbor Mavrica in pianistka Lovorka Nemeš Dular, interpret Cankarjeve črtice Ob zori Damjan Debevec, z nominiranimi se je pogovarjala Tanja Tuma, zbrane je pozdravil vrhniški podžupan Mirko Antolović, nagovorila pa slavnostna govornica, pisateljica Mojca Kumerdej. Dogodek sta prenašala Program Ars in video kanal ZRC SAZU (posnetek je dostopen na povezavi). 

Za nagrado so bili nominirani še Nataša Kramberger z esejistično zbirko Po vsej sili živ (Goga), Milan Dekleva z romanom Lističi (Pivec), Feri Lainšček z romanom Kurja fizika (Beletrina) ter Muanis Sinanović z esejistično zbirko Vse luči (Beletrina).

O prejemnici je odločala žirija v sestavi Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dr. Alenka Koron, Simona Semenič, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič.

Prejemniku nagrade, nominirankam in nominirancem iskreno čestitamo.