UI med oglaševanjem, učenjem in akademsko presojo

Najbolj odmeven premik v tem obdobju je bila upokojitev modela GPT‑4o v ChatGPT (in še nekaterih starejših modelov). OpenAI spremembo utemeljuje z usmeritvijo v novejše različice, odziv dela uporabnikov pa je bil presenetljivo čustven, tudi zato, ker so nekateri klepetalnik uporabljali kot spremljevalca. Nekateri so ukinitev modela zato poimenovali kar Valentinov pokol. Za pedagoge je to opomnik, da se lahko z zamenjavo ali umikom modela čez noč veliko spremeni, zato je smiselno načrtovati naloge tako, da ne temeljijo na eni sami različici orodja.

Če je prva zgodba odprla vprašanje, kaj se zgodi, ko funkcionalnost izgine, druga odpre vprašanje, kaj se zgodi, ko se izkušnja uporabe UI monetizira. Podjetje OpenAI začenja z uvajanjem oglasov v ChatGPT, kar v uporabniško izkušnjo vnese dodatno plast (sponzorirane vsebine). V pedagoškem kontekstu to neposredno zadeva informacijsko pismenost: ločevanje med odgovorom modela, dejanskim virom in oglasom, ter vprašanje, kako takšna okolja vplivajo na odločanje uporabnikov.

Za tiste, ki UI uporabljate tudi v projektih (npr. kot del učnih aplikacij ali raziskovalnih prototipov), je pomembna še tiha plast sprememb, in sicer časovnice ukinitev in zamenjav modelov v API (application programming interface). OpenAI na seznamu sproti objavlja, katere različice se izklapljajo in kdaj, kar je dober opomnik, da je potrebno tudi pri učnih rešitvah misliti na vzdrževanje in zamenljivost komponent.

V visokošolskem prostoru se krepi premik od splošnih prepovedi k specifičnim pravilom rabe UI pri posameznih nalogah. Inside Higher Ed poroča o analizi velikega nabora učnih načrtov, ki kaže, da učitelji vse pogosteje opredelijo, kdaj je UI dovoljena (in za kaj) ter kdaj ne, vse več poudarka pa namenijo pripisu in transparentnosti rabe.

Vzporedno se UI v nekaterih okoljih seli v privzeto infrastrukturo računalniškega študija. Wall Street Journal poroča o sodelovanju Anthropic in neprofitne organizacije CodePath, kjer študenti pri predmetih uporabljajo orodja Claude za učenje programiranja in delo na projektih.

Poleg politik in pravil izstopajo tudi konkretni primeri, kjer so študenti dejansko soustvarjalci UI rešitev. Boston University poroča o projektu, v katerem so študenti sodelovali pri razvoju klepetalnika, ki podpira zdravnike pri oskrbi pacientov z motnjami zavesti. To je dober primer rabe UI, kjer je fokus na razumevanju domene, odgovornosti, omejitvah in testiranju, ne pa na avtomatskem generiranju odgovorov.

Dodaten institucionalni primer prihaja z Ohio State University, kjer poročajo o konkretnem napredku pri uvajanju UI pismenosti v dodiplomske programe. Posebej pomembno je, da ne gre le za splošne usmeritve, temveč za fakultetne načrte, podporo za pedagoge ter razvoj predmetno vezanega asistenta. To je uporaben primer, kako univerza UI ne uvaja le kot orodje, ampak kot sistemsko kompetenco študentov in zaposlenih.

Še en zelo relevanten premik je raziskovalno‑pedagoški pristop z  Univerze George Mason, ki začenja raziskavo za etično rabo UI v visokošolskem poučevanju. Projekt vključuje več institucij, testira uvodne dejavnosti za odgovorno rabo UI pri študentih in napoveduje tudi odprte učne vire (OER), ki bodo po zaključku širše dostopni. Za univerzitetne učitelje je to posebej uporabno, ker gre za prenosljive aktivnosti in ne le za deklarativne smernice.

Na ravni predmetnega oblikovanja izstopa Univerza Brandeis, kjer v prispevku o predmetu Automation in Software Development predstavijo nekoliko drugačen didaktični odgovor na UI val z manj poudarka na trenutnih orodjih in več na razumevanju avtomatizacije, načel programiranja ter kritičnem presojanju tehnologije. Takšen pristop je dober opomnik, da UI v kurikulu ne pomeni nujno več orodij, temveč lahko pomeni tudi bolj temeljno, konceptualno prenovo vsebin.

Ko seštejemo premike v orodjih, pravilih in praksah, se pokaže pomemben premik ravno v vplivu na tempo in obseg dela. Harvard Business Review opozarja, da UI v praksi pogosto ne zmanjša dela, temveč ga lahko intenzivira, poveča tempo, dvigne pričakovanja in razširi obseg nalog. To je relevanten okvir tudi za visoko šolstvo, kjer UI olajša pripravo gradiv, a se hitro pojavi pričakovanje po več različicah, več personalizacije in več povratnih informacij.

Medtem ko se globalna orodja hitro spreminjajo, se v izobraževalnih sistemih dogaja tudi bolj strukturni premik, saj se UI vsebine selijo v uradne kurikule. V zadnjih treh dneh je prišla novica iz Južne Koreje, kjer ministrstvo za izobraževanje uvaja državno podprt model osnovnih UI predmetov na univerzah, pri čemer bo 20 univerz prejelo sredstva za razvoj uvodnih UI predmetov (tudi za ne-inženirske smeri) in za širjenje modelov med institucijami. To je pomemben signal, ker gre za premik od posameznih pilotov k bolj sistemski, nacionalno usmerjeni uvedbi UI pismenosti v visokošolskem prostoru.

Hrvaški medij poroča, da Hrvaška od jeseni uvaja izbirni predmet o UI v srednje šole. Tako se tudi blizu nas dogajajo pomembni premiki v integracije UI v izobraževanje. Pa si poglejmo, kaj se glede tega dogaja še pri nas.

Slovenija je v tem obdobju dobila tudi bolj strateško zanimivo novico. Ministrstvo za digitalno preobrazbo poroča o novem razvojnem ciklu UI, od nadaljevanja dela EDIH-ov do dveh ključnih stebrov (Kompetenčni center za umetno inteligenco in Slovenska tovarna umetne inteligence). Za univerzitetni prostor je to pomembno predvsem zato, ker nakazuje, kam se bodo v naslednjih letih stekali razvojni projekti, partnerstva in sredstva.

V Sloveniji je pozornost v zadnjih dneh pritegnil pogovor v okviru podkasta Digitrajno izobraževanje (MMC RTV SLO), ki odpre povezavo med UI, razredno dinamiko ter (ne)varnostmi za dobrobit mladih. Pogovor omenja uporabo umetne inteligence med mladimi, pomembnost njene problematizacije ter socialni vidik.

Z zadnjo novico se premikamo v naše univerzitetno okolje. Na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani so razvili virtualnega asistenta, dostopnega na spletni strani fakultete, ki je namenjen odgovarjanju na osnovna vprašanja študentov, povezana s študijem. Njegovo delovanje spremlja in usmerja skupina zaposlenih na FS, ki redno posodablja učni vir, iz katerega virtualni asistent črpa znanje. V ozadju so pripravili učno datoteko z naborom vprašanj in odgovorov, ki jih sproti dopolnjujejo glede na interakcije uporabnikov. Gre za zanimiv primer, kako lahko UI prispeva k zagotavljanju hitrih in zanesljivih odgovorov na najpogostejša vprašanja študentov ter tako razbremeni administrativne in podporne procese na fakulteti. Za več informacij glede primera lahko kontaktirate prodekana za pedagoško dejavnost I. stopnje, izr. prof. dr. Matevža Zupančiča, Matevz.Zupancic@fs.uni-lj.si.

Novice zadnjih dveh tednov kažejo, da se UI v izobraževanju vedno manj kaže kot posamezno orodje in vedno bolj kot spreminjajoč se ekosistem, v katerem se hkrati premikajo modeli, poslovni modeli, institucionalna pravila in pričakovanja uporabnikov. Za univerzitetni prostor to pomeni predvsem potrebo po bolj premišljeni zasnovi nalog, jasnih pravilih rabe in doslednem razvijanju kritične presoje, saj stabilnost orodij ni samoumevna, njihova vloga pri učenju pa postaja vse bolj vpeta v vsakdanje pedagoške in organizacijske prakse.

Če ste na svoji fakulteti, pri predmetu ali v okviru strokovnega dela preizkusili zanimivo rabo UI v izobraževanju, vas prijazno vabimo, da svoj primer delite z nami preko obrazca za zbiranje primerov dobrih praks.  Z veseljem bomo pregledali predloge in izbrane prispevke vključili v naslednje številke UI novičnika, da bomo lahko skupaj gradili pregled uporabnih in premišljenih pristopov v univerzitetnem prostoru.

Avtorice: Eva Kern Nanut, Eva Škraba, Maja Kosmač, Sanja Jedrinović Čufer, Mateja Bevčič, Center UL za uporabo IKT v pedagoškem procesu