Odziv Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru na usmeritve Vlade RS o vpisu v visokošolske zavode
Datum objave:
Na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru se zavedamo, da moramo univerze delovati v skladu s potrebami družbe in vsebino študijskih programov prilagajati novim znanjem, ustvarjati nove študijske programe ter prilagajati tudi število vpisnih mest na posameznih študijskih programih v skladu z Načrtom izobraževalne dejavnosti 2021–2024, ki opredeljuje število vpisnih mest v študijske programe za štiriletno obdobje in je bil usklajen ter potrjen s strani resornega ministrstva. Z načrtom izobraževalne dejavnosti univerze sledimo usmeritvam dolgoročnih strateških razvojnih dokumentov RS na področju visokega šolstva. Pri tem moramo biti javne univerze avtonomne, hkrati pa moramo imeti zagotovljeno zadostno financiranje, ki ne omogoča le osnovnega preživetja univerz, temveč podpira tudi njihov razvoj in uvajanje sprememb.
Na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru se želimo prilagajati potrebam družbe, vendar smo pri tem finančno in zakonsko omejeni, saj v okviru trenutne zakonodaje ni predvidenih mehanizmov financiranja novih študijskih programov. Slovenija je še vedno med državami, ki namenjajo visokemu šolstvu najmanjši odstotek bruto domačega proizvoda. Kljub obljubam o dvigu sredstev za visoko šolstvo na 1,5 % BDP se je ta delež v letošnjem in lanskem letu v primerjavi z letom 2021 celo zmanjšal z 0,66 % na 0,58 % BDP, povišanje sredstev v letu 2023 pa je komaj doseglo stopnjo inflacije. Posledično smo na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru kadrovsko in finančno podhranjeni, ne le v primerjavi z zahodnoevropskimi ali ameriškimi univerzami, temveč tudi z vzhodnoevropskimi univerzami, kot sta recimo Karlova univerza v Pragi ali Univerza v Tartuju.
Pri usmeritvah Vlade Republike Slovenije o vpisu v visokošolske zavode, sprejetih na seji vlade 12. oktobra 2023, gre po našem mnenju za poseg v avtonomijo univerz, ko nam Vlada RS s svojim dokumentom nalaga, na katerih programih naj povečamo vpis, ne da bi se kakorkoli posvetovala z univerzami. Poleg posega v avtonomijo univerz pa vlada v usmeritvah glede vpisa ne predstavi argumentov ali analiz o dejanskih potrebah po posameznih profilih. Na seznamu programov, pri katerih naj bi povečali vpisna mesta, so tudi študijski programi, na katerih je že zdaj več razpisanih mest, kot je vpisanih študentov, in torej vpisna mesta niso problematična.
Hkrati nam Vlada RS posreduje usmeritve, naj preoblikujemo študijske programe, za katere je malo interesa. Žal se očitno Vlada RS ne zaveda, da javne univerze nismo podjetja, kjer čez noč lahko ukinejo oddelke/področja delovanja in da javno izobraževanje ni namenjeno le trgu in zadovoljevanju potreb trga dela oziroma družbe, temveč ima širši pomen izobraževanja in napredka družbe. Študijske programe moramo ocenjevati predvsem glede njihove potrebnosti v družbi in ne prvenstveno po njihovi zasedenosti, saj na zasedenost vplivajo tudi drugi ukrepi, ki jih lahko ob prepoznani potrebnosti sprejme Vlada RS (promocija posameznih poklicev, štipendijska politika, stimulativni delovni pogoji in nagrajevanje). Poleg tega je treba tudi v primeru ukinitve študijski program izvajati vsaj še tri ali štiri leta (na prvi stopnji študija) oziroma eno ali dve leti (na drugi stopnji študija) in posledično zagotoviti financiranje, saj je treba študentom omogočiti dokončanje študija, na katerega so se vpisali.
Da bi se lahko uspešno prilagajali potrebam družbe, je treba najprej povečati financiranje, ki bo omogočilo podobno razmerje med profesorji in študenti kot na drugih uspešnih univerzah, tudi vzhodnoevropskih. Ob povečanem financiranju bomo vsekakor del dodatnih sredstev preusmerjali v študijske programe, pri katerih so potrebe v družbi večje, brez povečanega financiranja pa je to praktično nemogoče. Povečanje vpisa namreč ne pomeni le, da v predavalnico vstopi večje število študentk in študentov, ki poslušajo istega predavatelja, temveč to pomeni tudi več skupin študentov pri vajah, kar pomeni več zaposlenih profesorjev in asistentov, ki izvajajo te vaje, ter večji stroški izvajanja praktičnega dela študija.
Foto: Željko Stevanić